Jedro

Glede na ureditev obveznega kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic RS je dokazno breme na toženi stranki, ki ni dokazala, da so se avtorji skladb, predvajanih v poslovalnicah tožene stranke, odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka tako spremeni, da glasi: „II. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 104627/2010 ostane v veljavi za glavnico v znesku 908,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2009 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 35,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 dalje do plačila.“, v ostalem pa se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sklenilo, da se zaradi delnega umika zahtevka za zneska 63,02 EUR ter 102,08 EUR postopek v tem delu ustavi ter razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 104627/2010 v veljavi za glavnico v znesku 846,43 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov od 14. 2. 2009 dalje do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v višini 35,54 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna poravnati tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v višini 131,05 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je zahtevek tožeče stranke zavrnilo ter sklep o izvršbi razveljavilo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi lahko tožeča stranka obračunala nadomestilo toženi stranki samo na podlagi tarife iz Pravilnika 1998, ne pa višje. Meni, da je bil pravilnik iz leta 2006 veljavno sprejet in v nadaljevanju obširno navaja in utemeljuje svoje stališče o tem. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo tudi tarifo 1998, saj pri večini poslovalnic, ki jih pritožba tudi konkretno našteje, ni napravilo pravilnega preračuna in izračuni nadomestila za navedene poslovalnice tudi nimajo konkretne obrazložitve. Posledično je nepravilen in prenizek skupni izračun avtorskega honorarja. Odločitev o pravdnih stroških je nepravilna, ker bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi in posledično toženi stranki naložiti povrnitev vseh pravdnih stroškov.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno navedlo temeljna vprašanja te pravde, vendar pri odločanju, katera glasbena dela je tožeča stranka upravičena varovati oziroma s pravicami katerih (tujih) avtorjev glasbenih del je upravičena upravljati ter kdo in v kakšnem obsegu nosi dokazno breme, ni upoštevalo niti pomena repertoarjev kolektivnih organizacij in posledic dejstva, da pri toženi stranki predvajana glasbena dela niso v teh repertoarjih, niti namena in vsebine sklenjenih recipročnih sporazumov. Poenostavljeno in pavšalno je sodišče zaključilo, da je dokazno breme na toženi stranki ter da slednja ni uspela dokazati, da so se avtorji odpovedali svojim avtorskim pravicam. Tožena stranka izpostavlja, da je ZASP leta 2004 spremenil pristojnosti tožeče stranke ter se sklicuje na dokument E. k. MEMO/08/511 ter stališča Urada RS za intelektualno lastnino na njeni internetni strani, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Čeprav je na tožeči stranki breme, da dokaže svojo upravičenost zastopanja oziroma varovanja tujih avtorjev glasbenih del, tožeča stranka ni predložila nobenih sklenjenih recipročnih sporazumov, kar pomeni, da ni izpolnila svojega dokaznega bremena. Sodišče je trditveno in dokazno breme naložilo toženi stranki, čeprav iz določb ZASP logično sledi, da ni uporabnik tisti, ki bo dokazoval, kaj je v repertoarju del in na kakšni podlagi, temveč je navedeno dolžnost kolektivne organizacije, saj ima edina navedene podatke. Tožena stranka je jasno navedla, da je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R, in sicer gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih glasbenih del, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju kolektivnih avtorskih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi. Sodišče je napačno ocenilo dokazno vrednost listin, s katerimi je tožena stranka to dokazovala. Potrebno bi bilo upoštevati določbo 182. člena ZASP in v konkretnem primeru uporabiti a. pravo. Tožena stranka tudi po višini prereka znesek avtorskega honorarja za restavracijo I. K., ker bi bilo potrebno upoštevati 30 % nižjo tarifo ter prereka ugotovljene kvadrature za poslovne prostore S. L., P. in H. . Izpodbija tudi sklep o stroških kot neobrazložen ter izračun uspeha strank v pravdi.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagata njuno zavrnitev ter opredeljujeta stroške v zvezi z odgovorom.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in skladni in sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Pritožbeno sodišče zato ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki jo tožena stranka očita v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter (razen delno pri izračunu višine avtorskega honorarja) pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnica je kolektivna organizacija, ki na podlagi določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP upravlja z avtorskimi pravicami. V obravnavani zadevi uveljavlja plačilo avtorskega honorarja od tožene stranke za male avtorske pravice (22 računov z zapadlostjo 14. 2. 2009). Tožeča stranka vztraja pri stališču, da je na podlagi določb ZASP dolžna ščititi interese tako domačih kot tujih avtorjev, ker je na podlagi ugotovitev zapisnikov o opravljenih kontrolnih pregledih ugotovila, da je tožena stranka, ki ima v Republiki Sloveniji mrežo trgovskih centrov, v katerih je v spornem obdobju predvajala mehanično glasbo, dolžna plačati avtorski honorar po izstavljenih računih, in to kljub temu, da je tožena stranka pogodbo o priobčitvi glasbenih del z dne 5. 4. 2007 odpovedala. Tožena stranka plačilo avtorskega honorarja zavrača. Bistvo njenih ugovorov je v tem, da je v spornem obdobju predvajala izključno glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju svojih materialnih avtorskih pravic oziroma upravljanju z njimi, gre pa za glasbena dela, ki niso prisotna niti v repertoarju tožeče stranke, niti v repertoarjih drugih (tujih) kolektivnih organizacij, s katerimi naj bi imela tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Sodišče prve stopnje je odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi se avtorji odpovedali avtorskim pravicam za glasbena dela, ki jih je tožena stranka predvajala v svojih poslovnih prostorih (gre za avtorska dela, ki so predmet predloženih seznamov), pa tudi sicer ni dokazala, da naj bi šlo za avtorsko nevarovana dela po določbah ZASP. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da gre za avtorska dela, ki jih tožeča stranka varuje, zato se plačilu avtorskega honorarja tožena stranka ne more izogniti. Sodišče sicer soglaša s stališčem tožene stranke, da je odpoved uveljavljanju avtorskih pravic dopustna, vendar je glede na ureditev obveznega kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic RS dokazno breme na toženi stranki, ki ni dokazala, da so se avtorji skladb, predvajanih v poslovalnicah tožene stranke, odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe izčrpno odgovorilo na vse ugovore tožene stranke, s katerimi zavrača plačilo avtorskega honorarja. Razlogi sodbi so pravilni in je z njimi sodišče prve stopnje že v večji meri odgovorilo na v pritožbi ponavljana stališča tožene stranke. Med pravdnima strankama sporna vprašanja, ki so odločilna za presojo, ali je tožeča stranka upravičena uveljavljati avtorske pravice, je v istovrstnih zadevah Višje sodišče v Ljubljani že obravnavalo in zavzelo vsebinsko enaka stališča v številnih odločbah.

9. Materialnopravna podlaga je torej v določbah ZASP, v katerih je predpisano obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic, tudi brez pogodbe z avtorjem (147. in 151. člen ZASP). Tožeča stranka na podlagi zakona dovoljuje in nadzoruje uporabo del iz repertoarja varovanih del, izterjuje plačila nadomestil in honorarje, uveljavlja varstvo pravic pred sodiščem in drugimi organi ter opravlja druge naloge v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZASP. Repertoar varovanih del tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih, kot tujih avtorjev (1. in 2. člen Pravilnika 1998, enako Pravilnik 2006). Novela ZASP iz leta 2004 ne prinaša sprememb glede vsebine repertoarja varovanih del. Memorandum Evropske komisije, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi ter stališče Urada za intelektualno lastnino RS, nista pravno zavezujoča pravna vira. Napačno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami na delih tujih avtorjev le, če jo za to pooblastijo sestrske kolektivne organizacije v tujini, na podlagi sklenjenih recipročnih sporazumov. V celoti je pravilno tudi stališče sodbe glede dokaznega bremena in sicer, da je tožena stranka tista, ki je dolžna izkazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Tožena stranka sicer vseskozi trdi, da je v svojih poslovnih prostorih v spornem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijske družbe R. ter da gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih glasbenih del, ki niso zaobjeta v nobenem repertoarju kolektivnih avtorskih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi. V dokaz je predložila sezname glasbenih del, ki predstavljajo repertoar predvajanih del družbe R. „AKM – prosto“ ter dopis družbe R. z dne 26. 5. 2011, ki naj bi to potrjeval. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka odpovedi avtorjev svojim materialnim avtorskim pravicam s tem ni dokazala. Četudi naj bi bilo po pritožbenih trditvah njeno dokazovanje usmerjeno v dejstvo, da dela, ki jih je predvajala v svojih poslovnih prostorih, niso bila zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, to dejstvo, če bi bilo ugotovljeno, še ne dokazuje, da so se avtorji posameznih glasbenih del uveljavljanju avtorske pravice odpovedali. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je za obravnavanje zadeve skladno s 182. členom ZASP potrebno uporabiti avstrijsko pravo, saj navezne okoliščine po tej določbi niso izpolnjene.

10. Tožeča stranka pa v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da je upravičena do nadomestila za uporabo avtorskih del po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v letu 2006 in ne po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. Stališče, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo skladno s tarifo iz Pravilnika 1998, je pravilno in je posledica prav tako pravilnega zaključka, da Pravilnik 2006 ni bil sprejet na zakonsko ustrezen način. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi v zvezi s tem vprašanjem izčrpni, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Pravilnost stališča potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011, s katero je Vrhovno sodišče RS poenotilo dotlej neenotno prakso višjih sodišč v zvezi z vprašanjem tarife za odmero nadomestila za uporabo avtorskih del. 11. Glede izračuna višine avtorskega honorarja za uporabo varovanih avtorskih del je delno utemeljena le pritožba tožeče stranke v tistem delu, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub preračunu na določbe Pravilnika 1998, tožeči stranki obračunalo prenizek honorar. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je obračun ostal brez kakršnekoli konkretne obrazložitve, sicer ni utemeljen, saj je glede na opis poslovnih prostorov (kvadratura in število sedežev) obračun mogoče preizkusiti. Vendar je utemeljen očitek, da je za v pritožbi naštete poslovalnice sodišče obračunalo prenizek honorar, tako da znaša pravilen obračun za: S. S. K. 41,84 EUR, S. M. 39,93 EUR, I. P. 53,21 EUR, S. R. S. 39,93 EUR, S. O. 45,61 EUR, S. R. 41,83 EUR, M. J. L. 60,80 EUR, S. N. m. 39,93 EUR, S. S. G. 43,71 EUR, I. M. M. S. 55,11 EUR. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša pravilna višina glavnice 908,24 EUR, zato je v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo ustrezno spremenilo na podlagi 358. člena ZPP. V ostalem pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo (353. člen ZPP). Tožena stranka namreč nima prav, ko graja izračun nadomestila z zahtevo za 30 % nižjo tarifo za restavracijo I. K., češ da gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo. Gre za pritožbene novote, ki po prvem odstavku 337. člena ZPP niso dopustne. V ostalem pa tudi neupravičeno graja kvadraturo poslovnih prostorov, saj v pritožbi omenjene poslovalnice sploh niso bile predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke.

12. Obe pravdni stranki se neutemeljeno pritožujeta tudi zoper odločitev o stroških postopka. Odločitev je obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Pravilen je tudi izračun uspeha pravdnih strank. Ta uspeh se z delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke bistveno ne spremeni (znaša 53 %), zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka ni posegalo.

13. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, enako tudi tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela le v minimalnem delu glede na celoten zahtevek. Stroški odgovora na pritožbo obeh strank glede na vsebino vlog niso potrebni stroški postopka.