Jedro

Citiranje in prepisovanje daljših pasusov sodne prakse ne more nadomestiti trditvene in dokazne podlage tožbenega zahtevka. Tožeča stranka bi morala zato, da bi bil dajatveni zahtevek sklepčen, podati zaokroženo celoto trditev o tem, da je bila ona na eni strani prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena, če je uveljavljala neupravičeno obogatitev oziroma podati drugo dejansko podlago, na katero bi sodišče potem lahko apliciralo zgornjo premiso sodniškega silogizma, torej pravno normo in v končni fazi pravno posledico.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom spremembo tožbe dovolilo (1.), tožbo zavrglo (2.) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške (3.).

2.Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3.Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasila je pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka sprva vložila tožbo s tožbenim zahtevkom, da se ugotovi, "da ne obstoji obveznost iz izvršnice izdane na podlagi pogodbe o uporabi storitev A. d.d. št. 00818 z dne 13. 2. 2019". Po tem je s pripravljalno vlogo z dne 8. 11. 2024 tožnica tožbo spremenila in pod točko II. zahtevka uveljavljala plačilo zneska 22.491,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov različno zapadejo.

6.Sodišče prve stopnje je sicer dovolilo spremembo tožbe, ni pa opravilo naroka za glavno obravnavo, vendar to v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni takšna kršitev postopka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožnica pa v pritožbi na to ni opozorila.

7.Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je tožbo tožeče stranke zavrglo, ker ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek, kot je to treba v skladu s 181. členom ZPP. Negotovost glede pravnega razmerja med pravdnima strankama je po mnenju sodišča prve stopnje že odpravljena s pravnomočno odločitvijo o začetku stečajnega postopka, ki temelji na ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke.

8.Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe na plačilo 22.491,46 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vendar je tudi v tem delu tožbo zavrglo, ker je menilo, da je dajatveni zahtevek odvisen od utemeljenosti ugotovitvenega. Pri ugotovitvenem pa tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za dajatveni niti za ugotovitveni, na katerega se po svoji naravi neposredno navezuje (drugi odstavek 181. člena v povezavi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).

9.Določba 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drži, da tožeča stranka tekom postopka v tožbi in v edini pripravljalni vlogi, ki jo je vložila, ni pojasnila, v čem je njen pravni interes, da se ugotovi, da ne obstoji obveznost iz izvršnice.

Šele v pritožbi je pavšalno navedla, da se je z vložitvijo ugotovitvene tožbe varovala pred neupravičenim posegom v svoja sredstva, saj bi morebitna ugotovitev neobstoja obveznosti iz izvršnice zagotovila preprečitev izvršbe oziroma unovčitve plačilnega instrumenta. Brez te odločbe bi ostala v položaju pravne negotovosti in stalne grožnje neupravičenega unovčenja izvršnice. Pritožnica pa ni pojasnila, zakaj trditev o obstoju pravnega interesa ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč ne sme upoštevati trditev, ki so jih po podale stranke šele v pritožbi, brez da bi navedle, zakaj jih brez svoje krivde niso mogle navesti do konca prvega naroka za glavno obravnavo (337. člen ZPP).

11.V svoji tožbi oziroma pripravljalni vlogi je tožnica podala le teoretične in zakonske podlage izvršnice in obsežno citirala sodno prakso. Konkretnega pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek pa ni navedla. Na to jo je v odgovoru na tožbo in v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2025 izrecno opozorila tožena stranka, pa kljub temu ni navedla kakšno pravno korist zasleduje z ugotovitveno tožbo. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na pravni interes za del tožbe, v katerem je postavljen ugotovitveni zahtevek.

12.Glede dajatvenega zahtevka, ki ga je v edini pripravljalni vlogi postavila tožnica, se pravni interes domneva. Drži torej, da za dajatveni zahtevek ni treba posebej zatrjevati pravnega interesa, vendar pa mora biti zahtevek sklepčen. Sklepčnost tožbe pomeni tožnikovo trditveno breme iz 1. odstavka 7. člena ZPP. Tožnik mora v tožbi navesti dejstva, na katera opira zahtevek, kot to določa 1. odstavek 180. člena ZPP. V vsebinskem pogledu pa trditveno breme pomeni dolžnost tožeče stranke, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek, oziroma da navede tako spodnjo premiso (dejansko stanje), ki bo na podlagi logičnega sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem zahtevku izraženi pravni posledici. Če tožnik tega bremena ne zmore, je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

13.Pritožnica je v pripravljalni vlogi (list. št. 73) postavila dajatveni zahtevek, ki pa ga ni konkretizirala. Navedla je zgolj, da je "že delno unovčen zahtevek tožeče stranke iz naslova neveljavne izvršnice in neobstoječe obveznosti, na katerem temelji sporna izvršnica ter je zato bila tožeča stranka neupravičeno obogatena".

14.Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2025 (r. št. 30) izrecno opozorila, da je tožba v tem delu nesklepčna, saj ne podaja nobene konkretne trditvene podlage za zahtevek, ampak (ponovno) le citira sodno prakso, ki za predmetni postopek niti ni relevantna. Očita, da tožeča stranka ni podala trditev o njenem prikrajšanju in trditev o obogatitvi tožene stranke. Šele po tako podanih trditvah bi namreč tožena stranka lahko utemeljila svojo obrambo. Tožeča stranka je prejela pripravljalno vlogo tožene stranke 16. 6. 2025 (l.št.100), pa na opozorila tožene stranke v zvezi s konkretizacijo tožbenega zahtevka glede plačila ni odgovorila. Tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (9. tč. obrazložitve) ugotovilo, da je dajatveni zahtevek tožeče stranke nespecificiran, presplošen, brez ustreznih trditev in brez (listinskih) dokazov.

15.Sodišče mora pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti (285. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) upoštevati dolžnost same stranke pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga (tudi) odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če ima stranka za pooblaščenca odvetnika, je treba takšno skrbnost od nje še toliko bolj pričakovati. Hkrati mora sodišče pri določanju meje svoje obveznosti materialnega procesnega vodstva izhajati tudi iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in do nepristranskega sojenja. Kot navedeno, tožena stranka je tožečo opozorila na nekonkretiziran tožbeni zahtevek glede plačila, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva po določbi 285. člena ZPP,

ker pa pritožba niti ne očita.

16.Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da citiranje in prepisovanje daljših pasusov sodne prakse ne more nadomestiti trditvene in dokazne podlage tožbenega zahtevka. Tožeča stranka bi morala zato, da bi bil dajatveni zahtevek sklepčen, podati zaokroženo celoto trditev o tem, da je bila ona na eni strani prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena, če je uveljavljala neupravičeno obogatitev oziroma podati drugo dejansko podlago, na katero bi sodišče potem lahko apliciralo zgornjo premiso sodniškega silogizma, torej pravno normo in v končni fazi pravno posledico.

17.Ker tožeča stranka tudi po opozorilu tožene stranke ni dopolnila svoje trditvene podlage, je sodišče prve stopnje sicer napačno ugotovilo, da ni podan pravni interes za dajatveni tožbeni zahtevek in tožbo tudi v tem delu zavrglo, ker je pravilneje, da je treba zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka le-tega zavrniti. Vendar pa, ker se je zoper izpodbijani sklep pritožila le tožeča stranka, pritožbeno sodišče izpodbijanega sklepa ni spreminjalo, saj ga v skladu z določbo 359. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (prepoved reformatio in peius). Zavrnitev tožbenega zahtevka ima namreč za tožečo stranko hujše procesne posledice kot zavrženje tožbe, saj pri zavrženju ne nastopi pravnomočnost odločitve o vsebini zahtevka.

18.Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).

19.Tožena stranka je sicer podala odgovor na pritožbo in priglasila stroške v višini 2.426,58 EUR, vendar je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 155. člena ZPP odločilo, da odgovor na pritožbo ni pripomogel k njegovi odločitvi in gre za strošek, ki ni bil potreben za pravdo.

-------------------------------

1Glej tudi VSL sodba I Cpg 216/2024.

2Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je tožničina obveznost iz naslova izvršnice pravnomočna po izvršilnem postopku I 1544/2023, ki je bil pravnomočno zaključen dne 22. 2. 2024 s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 779/2024.

3Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, 2009, str. 127.

4Glej tudi VSRS Sodba in sklep III Ips 28/2016 in VS RS III Ips 12/2011, tč. 10.

5Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, 2009, str. 489 in VSL sklep I Cp 326/2016 z dne 4. 5. 2016 ter VSL sodba in sklep II Cp 2016/2015 z dne 6. 9. 2015.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 181, 359

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.