Jedro

V postopku osebnega stečaja je bila vtoževana terjatev priznana, kar ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP), je mogoče primerjati s pripoznavo tožbenega zahtevka v pravdi (prvi odstavek 316. člena ZPP). V obeh primerih gre za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. Gledano celovito oba postopka (tako predmetni individualni delovni spor kot stečajni postopek) je zato treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku osebnega stečaja z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi skorajda v celoti uspela (zavrnjen je bil del zahtevka za plačilo stranske terjatve, s katerim niso nastali posebni stroški). Glede na to je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zato upravičen do povrnitve stroškov celotnega postopka (smiselna uporaba 157. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške tega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.775,10 EUR za čas od 3. 11. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na plačilo 7.775,10 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 838,75 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka (sklep o stroških) pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je medsebojno nasprotujoče in nepravilna odločitev sodišča, ki je po eni strani tožbo skoraj v celoti zavrglo, v preostalem zahtevek zavrnilo, istočasno pa stranki, ki ni uspela v ničemer, prisodilo vse pravdne stroške. Meni, da je taka odločitev v nasprotju z določbami 154. člena ZPP. Kot nepravilno graja stališče sodišča prve stopnje, da je bila vložitev tožbe potrebna, saj naj bi bil zahtevek iz tožbe v celoti priznan v kasnejšem stečajnem postopku. Trdi, da se te ugotovitve sodišča prve stopnje niti ne da preizkusiti. Meni, da dejstvo, da je stečajni upravitelj v stečajnem postopku terjatev priznal, ne da podlage za zaključek sodišča, da je bila tožba potrebna. Pove, da iz sklepa stečajnega sodišča ne izhaja, da je stečajni upravitelj priznal terjatev uveljavljeno ali vezano na predmetni pravdni postopek pred naslovnim sodiščem v predmetni pravdi. Tožnik pa nasprotnega dokaza ni vložil v spis, niti ga ni pridobilo sodišče. Dalje se sklicuje na listine, iz katerih izhaja, da je tožena stranka kot fizična oseba stečajnemu upravitelju izkazala jasno nasprotovanje do priznanja kakršnekoli terjatve tožniku. Zatrjuje samovoljno ravnanje stečajnega upravitelja, na katerega tožena stranka ni mogla vplivati, zato po njenem mnenju to ne sme imeti negativnih posledic zanjo. Meni, da konkretnega priznanja dolga v stečajnem postopku ni mogoče šteti kot kakršnokoli izjavo oziroma priznanje v predmetnem delovnopravnem postopku. Meni, da je ugotovitev, da je bila vložitev tožbe potrebna in da je zato tožena stranka v celoti dolžna plačati vse pravdne stroške tožeče stranke nepravilna, nelogična in nezakonita. Priznanim stroškom nasprotuje tudi po višini in opozarja, da je bil tožnik ves čas postopka in na narokih zastopan po odvetniku, ki je bil postavljen po odločbi sodišča za brezplačno pravno pomoč, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da se priznani stroški nakažejo tožniku. Dalje graja priznanje nagrade za narok tožniku, saj po njenem mnenju v predmetni pravdi ni bilo nobenega naroka, na katerem bi se odločalo o glavni stvari ali izvajalo kakršenkoli dokaz, le poravnalni narok, na katerem ni bilo nobene vsebine. Meni, da zato ni pravilno in pravično, da se prizna nagrada v taki višini, niti ni podlage v ZOdvT. Zatrjuje še, da ni bilo pravno utemeljene podlage tožnika za nadaljnje vloge na sodišče, po zaključku stečajnega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, kot da je tožnik uspel v celoti, saj že iz sodbe izhaja, da je uspeh tožnika kvečjemu enotretjinski, sodišče prve stopnje pa bi po njenem mnenju moralo zapisati, v katerem delu je tožnik uspel, saj to iz sklepa ni razvidno. Dalje navaja, da sodišče v III. točki izreka v ničemer ni povedalo, kako je odločilo o stroških tožene stranke oziroma o njihovi odmeri, čeprav jih je tožena stranka, kot izhaja iz spisa pravočasno priglasila in uveljavljala v zahtevek, da sodišče naloži njene stroške v plačilo tožniku. Zatrjuje, da odločitve o stroških glede na to ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazložena. Predlaga spremembo izpodbijane III. točke izreka, oziroma podredno vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Niti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo o zahtevkih tožnika glede na dejstvo, da je bil po začetku tega individualnega delovnega spora začet postopek osebnega stečaja nad toženo stranko. Glede na določbe Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl. – ZFPPIPP) je zavrglo tožbo v delu, v katerem je stečajni upravitelj terjatev tožnika priznal (glede glavnice 7.775,10 EUR) in zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 3. 11. 2010 dalje do plačila, saj je ta zahtevek stečajni upravitelj prerekal, ker ga je tožnik prijavil zgolj opisno, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev pa ni predlagal nadaljevanja postopka, poleg tega pa so bile toženi stranki s sklepom z dne 10. 12. 2015 odpuščene obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka individualnega delovnega spora na podlagi ugotovitve, da je bila tožba v tem sporu potrebna, ker je bila vtoževana terjatev v stečajnem postopku tožniku priznana, zaradi česar je tožnik v sporu uspel v pretežnem delu.

6. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, je odločilo tudi o zahtevku tožene stranke za povračilo stroškov postopka, in sicer ga je zavrnilo. Svojo odločitev o tem, zakaj je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka, je tudi ustrezno obrazložilo. Glede na to ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o priglašenih stroških tožene stranke zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka.

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj v postopku osebnega stečaja priznal prav vtoževano terjatev 7.775,10 EUR. Tožnik je v predmetni spis vložil vlogo, s katero je priglasil terjatev v stečaj, iz katere izhaja prav ta znesek glavnice, opredelitev pravnega temelja ter opravilno številko predmetnega individualnega delovnega spora (listina A 9), tožena stranka pa končni dodatni seznam preizkušenih terjatev z dne 3. 3. 2016, na katerem je terjatev tožnika v tej višini pod zaporedno številko 13 (B 8). Nenazadnje je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrženju tožbe v delu, v katerem se nanaša na plačilo 7.775,10 EUR, sprejelo prav na podlagi dejstva, da je bila ta terjatev tožniku priznana v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko.

8. Pritožba izpodbija odločitev o tem, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku njegove stroške postopka, saj meni, da tožnik v predmetni zadevi ni uspel. Kljub temu, da je v izreku sodbe in sklepa odločeno, da se zahtevek, ki se nanaša na glavnico tožnikove terjatve, zavrže, je zmotno stališče tožene stranke, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu propadel in da zato ni upravičen do povračila stroškov postopka. V konkretni situaciji je treba upoštevati, da se je v obeh postopkih (tako tem individualnem delovnem sporu kot stečajnem postopku) odločalo o obstoju iste terjatve v višini 7.775,10 EUR. Ne gre za dva postopka, ki bi potekala vzporedno, temveč se zaradi načela koncentracije po volji zakonodajalca v stečajnem postopku obravnavajo vse zadeve, ki jih upniki uveljavljajo zoper dolžnika (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP). V tem smislu je torej mogoče šteti, da predstavlja stečajni postopek nadaljevanje postopka individualnega delovnega spora. V postopku osebnega stečaja je bila vtoževana terjatev priznana, kar ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP), je mogoče primerjati s pripoznavo tožbenega zahtevka v pravdi (prvi odstavek 316. člena ZPP). V obeh primerih gre za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku osebnega stečaja z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi skorajda v celoti uspela (zavrnjen je bil del zahtevka za plačilo stranske terjatve, s katerim niso nastali posebni stroški). Glede na to je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zato upravičen do povrnitve stroškov celotnega postopka (smiselna uporaba 157. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške tega postopka (prim. s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1756/2013 z dne 13. 11. 2013 in I Cpg 1936/2014 z dne 11. 12. 2014 ter s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 765/2013 z dne 5. 9. 2013, Pdp 1412/2014 z dne 25. 2. 2015 idr.).

9. Pravno nepomembno je zavzemanje pritožbe, da sodišče v stečajnem postopku ne bi smelo upoštevati priznanja terjatve s strani stečajnega upravitelja, ker naj bi ta ravnal v nasprotju z voljo tožene stranke kot stečajne dolžnice. Skladno s prvim odstavkom 97. člena ZFPPIPP je stečajni upravitelj organ postopka zaradi insolventnosti, ki v tem postopku opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov. V stečajnem postopku upravitelj vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga zastopa med drugim pri procesnih in drugih pravnih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic (drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP), z začetkom stečajnega postopka pa upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena tega zakona (drugi odstavek 245. člena ZFPPIPP). V predmetnem postopku zaradi načela koncentracije ni mogoče uveljavljati nobenih ugovorov, ki se nanašajo na priznanje terjatve ali vodenje postopka osebnega stečaja pred pristojnim okrožnim sodiščem ne med trajanjem tega postopka in še manj po njegovem zaključku. Pritožbene navedbe v zvezi z nasprotovanjem tožene stranke priznanju terjatve tožnika s strani stečajnega upravitelja tako na pravilnost izpodbijanega sklepa o stroških ne morejo vplivati.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri stroškov tožnika upoštevati, da mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Z odločbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Bpp 430/2010 z dne 29. 9. 2014 je bilo izvajanje brezplačne pravne pomoči po odločbi z dne 20. 12. 2010 tožniku ustavljeno, iz njene obrazložitve pa izhaja, da bo tožnik moral vrniti izplačane stroške iz naslova dodeljene brezplačne pravne pomoči. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške tega postopka tako, kot da tožniku v njem sploh ne bi bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Pritožba torej neutemeljeno uveljavlja, da bo tožnik s priznanimi stroški tega postopka brez pravne podlage obogaten.

11. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na višini priznanih stroškov. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo po določbah Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nas. – ZOdvT) z upoštevanjem vrednosti spornega predmeta 7.775,10 EUR. Tožniku je pravilno priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 in nagrado za narok po tar. št. 3102, saj so bili v zadevi opravljeni naroki 25. 4. 2014, 2. 10. 2015 in 1. 7. 2016. Na upravičenost tožnika do povračila stroškov pristopa njegovega pooblaščenca na narok(e) za glavno obravnavo v predmetni zadevi ne vpliva vsebina narokov, na katere je njegov pooblaščenec pristopil. Ker se nagrada za narok po ZOdvT prizna za vse naroke, nagrada za postopek pa za celotni postopek pred sodiščem prve stopnje, na višino priznanih stroškov postopka ne more vplivati niti pritožbena navedba o nepotrebnosti vlog in narokov po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje o stroških v III. točki izreka sodbe in sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.