Jedro

S plačilom toženkinega dolga banki je prišlo do subrogacije, tožeča stranka je že na podlagi samega zakona vstopila v pravice in obveznosti banke do toženke, saj gre za institut zakonske subrogacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 129308/2011 z dne 13.9.2011 v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 145,50 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje in predlaga njeno razveljavitev. Sklicuje se na vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da nikoli ni bila v kakšnem obligacijskem razmerju s tožnikom, za kar je podala ugovor aktivne legitimacije. Drži navedba, da navedb tožeče stranke izrecno ni prerekala, vendar ne gre za spor majhne vrednosti, dokazno breme pa je na strani tožeče stranke, ki mora dokazati utemeljenost zahtevka, ne glede na to, ali je toženka njene navedbe prerekala ali ne. Stranki postopka medsebojno nista poslovali, nista sklenili nobene pogodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami sodbe, da je toženka z banko X., d.d., sklenila pogodbo o dovoljeni prekoračitvi sredstev na transakcijskem računu, da je kršila to pogodbo, saj po poteku roka dolga banki ni poravnala, da je banka vrnitev dolga zavarovala pri tožeči stranki, ki je po prijavi zavarovalnega primera nakazala zavarovalnino banki v višini terjatve v tej zadevi, da je banka po plačilu zavarovalnine s cesijo odstopila pravice do višine izplačane zavarovalnine po pogodbi tožeči stranki. Glede na takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje materialnopravno v celoti pravilno odločilo. S plačilom toženkinega dolga banki je prišlo do subrogacije, tožeča stranka je že na podlagi samega zakona vstopila v pravice in obveznosti banke do toženke, saj gre za institut zakonske subrogacije (963. člen OZ). Zato je v celoti neutemeljen pritožbeni ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije, ki ga toženka uveljavlja v pritožbi, s trditvijo, da s tožečo stranko ni bila v nikakršnem obligacijskem razmerju.

5. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (353. člen Zakona o pravdnem postopku).