Jedro

Pri hipni in instinktivni reakciji v kritični prometni situaciji od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo vedno ravnali najbolj racionalno in optimalno. Ob celoviti presoji vzročne zveze je v takšnih situacijah pravilno izhodišče, da je pravno relevanten vzrok škode ravnanje udeleženca, ki je z nepravilno vožnjo povzročil nevarno situacijo. Le v izjemnih primerih, ko je reakcija oškodovanca na nepravilno vožnjo povsem neobičajna in močno pretirana ali nesorazmerna, se kot pravno relevanten vzrok za nastalo škodo lahko upošteva tudi ravnanje oškodovanca, ki se kaže kot njegov krivdni soprispevek k nastali nesreči v smislu deljene odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.847,98 EUR, izvršilne stroške v višini 44,00 EUR ter ji povrniti pravdne stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v 30 dneh povrniti 2.722,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da izpodbijana sodba temelji na enostranskih zaključkih sodišča prve stopnje, ki so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo samo na en del izvedenskega mnenja, spregledalo pa je bistveno ugotovitev izvedenca, da je nevarno situacijo v prometu povzročil prav toženec. Zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z izvedenskim mnenjem in posnetki nadzornih kamer. Oškodovanka je vozila pravilno po levem pasu in s primerno hitrostjo, z zasukom volana v desno pa je reagirala na nevarnost, ki jo je povzročil toženec s protipravnim načinom vožnje, ko je zapeljal čez sredinsko črto brez, da bi to nakazal s smerniki. Nastala situacija je oškodovanko presenetila in je nanjo reagirala podzavestno.

Skladno s sodno prakso je vse posledice instinktivnega in hipnega odziva, ko oškodovanec nima časa za razmislek kako ukrepati, treba pripisati povzročitelju nevarne situacije. Neustrezen odziv oškodovanke ni okoliščina, ki razbremenjuje odgovornost toženca. Zaradi neustrezne presoje vzročne zveze so zaključki prvostopenjskega sodišča napačni. Pravno relevanten vzrok za nastalo škodo je v ravnanju toženca. Zaradi napačnih materialnih zaključkov se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z izgubo zavarovalnih pravic zaradi kršitve pogodbenih določil ter Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Glede na izvedene dokaze ni moč zaključiti, da toženec ni opazil prometne nesreče. Prav tako ni dovolj zatrjevanje toženca, da nesreče ni opazil, ampak mora dokazati, da se tudi ni mogel zavedati tega dejstva. Takšnega bremena toženec ni zmogel. Toženec je profesionalni voznik, zato bi moral opaziti dogajanje za seboj. Ni mogoče, da ne bi slišal zvoka zaviranja vozila ali udarca vozila ob kovinsko ograjo. Utemeljeno se mu lahko očita opustitev skrbnosti in poštenosti, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Po nesreči je namenoma zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje podatke, zato je izgubil zavarovalne pravice.

Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo pravdne stroške, pri čemer iz obrazložitve niti ni razvidno, koliko in katere stroške je sodišče priznalo tožencu. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi sodišče prve stopnje tožencu moralo priznati 1.720,44 EUR pravdnih stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo. Zavrača pritožbene očitke in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica zoper toženca uveljavljala regresni zahtevek za izplačilo škode, ki jo je plačala svoji zavarovanki kot posledici prometne nezgode. Tožnica trdi, da je za nastanek nezgode v celoti odgovoren toženec, ki je zapustil kraj nesreče ne da bi posredoval osebne podatke, posledično je izgubil pravice po zavarovalni polici. Toženec je ugovarjal, da ni povzročitelj prometne nesreče in med vožnjo ni zaznal dogajanja za vozilom.

6. Tožnica v pritožbi utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje napačno presojalo vzročno zvezo. Pravilno je sicer povzelo izvedensko mnenje, da je nevarna prometna situacija nastopila z nekontroliranim in za ostale udeležence v prometu nesignaliziranim pomikom toženca z voznega pasu za širino pnevmatik na levi prehitevalni pas, na kar je toženka reagirala z intenzivnim zaviranjem ob hkratnem zasuku volana v desno in je nastopila prekrmiljenost, zato je vozilo z zadnjim delom pričelo rotirati in je nato trčilo v kovinsko ograjo. Vendar je v nadaljevanju zaradi ugotovitve sodnega izvedenca, da je kritična prometna situacija nastala v posledici neustrezne reakcije oškodovanke v fazi njenega prehitevanja vozila, napačno zaključilo, da nastala prometna nezgoda ni v vzročni zvezi s toženčevo protipravno spremembo smeri vozila ne, da bi se voznik prepričal, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa in brez pravočasne in nedvoumno izražene namere o spremembi smeri z utripalkami (prim. prvi in drugi odstavek 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, ZPrCP). Napačna je tako materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da je za nastanek prometne nesreče zaradi neustrezne reakcije v celoti odgovorna zavarovanka tožnice.

7. Skladno s sodno prakso neprimerna, nerodna ali ne najbolj optimalna reakcija oškodovanca na povzročiteljevo nepravilno vožnjo praviloma ne preraste v protipravno ravnanje, ki bi postavilo oškodovanca v položaj (so)povzročitelja nesreče v smislu določbe drugega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ).1 Stališče sodne prakse je enotno, in sicer, da pri hipni in instinktivni reakciji v kritični prometni situaciji od udeležencev ni mogoče pričakovati, da bodo vedno ravnali najbolj racionalno in optimalno. Ob celoviti presoji vzročne zveze je v takšnih situacijah pravilno izhodišče, da je pravno relevanten vzrok škode ravnanje udeleženca, ki je z nepravilno vožnjo povzročil nevarno situacijo. Le v izjemnih primerih, ko je reakcija oškodovanca na nepravilno vožnjo povsem neobičajna in močno pretirana ali nesorazmerna, se kot pravno relevanten vzrok za nastalo škodo lahko upošteva tudi ravnanje oškodovanca, ki se kaže kot njegov krivdni soprispevek k nastali nesreči v smislu deljene odgovornosti.

8. Ob pravilnem dejanskem izhodišču, da je oškodovanka vozila po prehitevalnem pasu skladno s cestnoprometnimi predpisi, ko je toženec s protipravno vožnjo povzročil nevarno situacijo in je bila vožnja oškodovanke v nadaljevanju le reakcija nanjo, bo moralo sodišče prve stopnje presojati, ali gre v danem primeru za tako neobičajno reakcijo oškodovanke, da je v celoti ali deloma odgovorna za nastalo nesrečo. 9. Tožnica v pritožbi nadalje utemeljeno navaja, da zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, sodišče prve stopnje v nadaljevanju ni presojalo tožbenih trditev, da je toženec izgubil zavarovalne pravice zaradi kršitve pogodbenih določil in ZOZP. Sodišče prve stopnje je v sklopu ugotavljanja vzročne zveze sicer med drugim navedlo, da je iz ravnanj toženca mogoče zaključiti, da toženec oškodovankinega neustreznega manevra ni opazil, kar mu ne šteje v škodo in še dodatno potrjuje, da je bila reakcija oškodovanke neprimerna in je bila vzrok za nastanek prometne nesreče, vendar je v celoti izostala dokazna ocena in pravna presoja o zatrjevani toženčevi izgubi zavarovalnih pravic. Kot že pravilno izpostavlja tožnica v pritožbi, pri tem ni relevantna zgolj presoja, ali je toženec zaznal prometno nesrečo, ampak tudi presoja, ali bi se v danih okoliščinah moral in mogel zavedati, da je s spornimi ravnanji povzročil prometno nesrečo. 10. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje vzročne zveze ter je dejansko stanje o izgubi zavarovalnih pravic in utemeljenosti regresnega zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno, zato so dejanski zaključki sodbe najmanj preuranjeni. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v posledici zmotno uporabljenega materialnega prava, ne more samo dopolnjevati dokaznega postopka z izvajanjem dokazov in ugotavljanjem pravno odločilnih dejstev. V tem primeru bi bilo kršeno načelo instančnosti, saj bi bilo na pritožbeni stopnji prvič odločeno o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje ter bi bilo grobo poseženo v pravico strank do pritožbe.2 Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izdelati celovito dokazno oceno in ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Glede na dejanska izhodišča bo moralo upoštevati, da pravno relevanten vzrok za nastalo nesrečo izhaja iz ravnanj toženca, lahko pa tudi, da je oškodovankina reakcija soprispevala k nastanku nesreče. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi presojati vprašanje, ali je toženec izgubil zavarovalne pravice in o tem napraviti podrobno in prepričljivo dokazno oceno.

13. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 77/2004 z dne 13. 12. 2005, II Ips 752/2009 z dne 16. 5. 2013, II Ips 101/2006 z dne 10. 4. 2008, II Ips 898/2008 z dne 26. 8. 2010 in sklep II Ips 1107/2008 z dne 5. 5. 2011. 2 Prim. mag. Nina Betteto, Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Revija Odvetnik št. 5/2020, str. 11.