Jedro

Tožena stranka se je s tem, ko je zahtevala od organa prve stopnje pojasnilo glede vprašanja, kdaj je bilo sporno zemljišče arondirano, spustila v ugotavljanje dejanskega stanja. S tem pa je že opravila dejanje, na podlagi katerega je po 1. odstavku 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku šteti, da je upravni postopek uveden.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 6.10.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo občine z dne 28.7.1992, s katerim je bila tožničina zahteva za denacionalizacijo kmetijskega zemljišča parc.št. 971 in 972 zavržena. V pritožbi navaja, da sta bili parceli št. 971 in 972 arondirani z odločbo Oddelka za gospodarstvo skupščine občine z dne 24.7.1975 na podlagi zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73), torej predpisa, ki ni naveden v 3. členu zakona o denacionalizaciji. V tej stvari tudi ne gre za zadevo iz 4. člena tega zakona, zato zahteva tožnice ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka in je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zahtevo zavrgel. Tožnica v tožbi navaja, da so ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi zmotne, saj sta bili parceli št. 971 in 972 identični s parcelo št. 679/1, ki je bila tožničinemu očetu odvzeta z odločbo komisije za arondacijo skupščine občine z dne 21.2.1964. Dejansko je bila arondacija opravljena v letu 1963 oz. 1964 in je tožnica na podlagi zakona o denacionalizaciji upravičena do vrnitve parcel. Tožena stranka je bila z obstojem navedene odločbe seznanjena, vendar je ni pribavila, čeprav bi bilo šele na podlagi te odločbe mogoče pravilno odločiti. Zato tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa sicer izhaja, da je bilo tožničinemu očetu zemljišče parc.št. 971 in 972 odvzeto z arondacijsko odločbo oddelka za gospodarstvo skupščine občine z dne 24.7.1975, izdano na podlagi zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73), torej predpisa, ki ni naveden v 3. členu zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-I). To odločbo je tožnica navedla kot akt, s katerim je bila nepremičnina podržavljena, v svoji zahtevi za denacionalizacijo. Vendar je tožnica tej zahtevi priložila tudi potrdilo geodetske uprave občine z dne 2.4.1992, v katerem je kot letnica podržavljenja parc.št. 971 in 972 navedeno leto 1964. Tožena stranka je v zvezi s tožničino pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje, v kateri je tožnica navedla kot datum arondacije navedenih parcel (ki sta identični s prejšnjo identifikacijsko oznako št. 237 in 238) 30.9.1960, prejela po poizvedbah pri Sekretariatu za kmetijstvo in gozdarstvo občine fotokopijo začasne pogodbe ter fotokopijo zapisnika navedenega oddelka za gospodarstvo skupščine občine z dne 26.8.1975. V začasni pogodbi, ki ni datirana, 5. člen določa, da je menjava parc.št. 237 in 238, s parc.št. 150, družbena lastnina v upravljanju Kmetijskega gospodarstva, "izvedena v svrho arondacije" in da "stranki predlagata, da se pogodba posvedoči v odločbi arondacijske komisije". V navedenem zapisniku pa L.S. navaja, da je "ob arondaciji leta 1965 prejel v zameno drugo zemljišče".

Po presoji sodišča tožena stranka ob navedenih podatkih v spisu ni imela zanesljive podlage za zaključek, da niso podani pogoji za uvedbo postopka. Tožena stranka se je s tem, ko je v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice zahtevala od organa prve stopnje pojasnilo glede vprašanja, kdaj je bilo sporno zemljišče arondirano, spustila v ugotavljanje dejanskega stanja. S tem pa je že opravila dejanje, na podlagi katerega je po 1. odstavku 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku šteti, da je postopek uveden. Tožena stranka spornega vprašanja, kdaj je bila dejansko izvedena arondacija nepremičnin, namreč ne more presojati zunaj ugotovitvenega postopka, ta pa je sestavni del upravnega postopka. Iz teh razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Sodišče je svojo odločbo oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o splošnem upravnem postopku je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.