Jedro

Vročilnica je listina o vročitvi in je javna listina. Kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno breme glede nasprotnega dejstva je na tožeči stranki, saj je ona tista, ki je trdila, da do (pravilne) vročitve ni prišlo. Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče. V nasprotnem primeru bi potrdilo o vročitvi praktično izgubilo svoj pomen. Pooblaščenec tožeče stranke bi ob prejemu pisanja mogel in moral preveriti, ali so v njem vsa na kuverti navedena pisanja, in v primeru neskladja med navedbo o vsebini pošiljke in dejansko vsebino to nemudoma sporočiti sodišču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.370,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 6,05 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se lahko sodba v sporih majhne vrednosti izpodbija zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

6. Ni utemeljen očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 14. 4. 2020. Tožeča stranka trdi, da ob prejemu pripravljalne vloge tožene stranke dne 3. 9. 2019 ni prejela tudi poziva za odgovor na vlogo v roku 8 dni. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je glede na podatke sodnega spisa in podatke na vročilnici vročeno sodno pisanje vsebovalo tudi poziv za odgovor v roku 8 dni. Vročilnica je listina o vročitvi in je javna listina. Kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno breme glede nasprotnega dejstva je na tožeči stranki, saj je ona tista, ki je trdila, da do (pravilne) vročitve ni prišlo. Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče. V nasprotnem primeru bi potrdilo o vročitvi praktično izgubilo svoj pomen. Pooblaščenec tožeče stranke bi ob prejemu pisanja mogel in moral preveriti, ali so v njem vsa na kuverti navedena pisanja, in v primeru neskladja med navedbo o vsebini pošiljke in dejansko vsebino to nemudoma sporočiti sodišču.1 Tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila. Sklicevanje na domnevno (sodišču nepoznano in tudi nedokazano) prakso pooblaščenca tožeče stranke glede komunikacije s strankami, upoštevajoč stališče sodne prakse o potrebni skrbnosti v podobnih zadevah, ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o neupoštevanju sporne vloge.

7. Tožeča stranka tudi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da ni izvedlo naroka za glavno obravnavo. Naziranje, da pavšalen zapis v tožbi, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi razsodi, dokazuje njeno izrecno zahtevo po naroku, ni pravilno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je enotno stališče pravne teorije in sodne prakse, da niti dokazni predlog za zaslišanje sam po sebi ne pomeni zahteve za izvedbo naroka, še toliko bolj pa velja za pavšalen zapis v vlogi, da naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi.

8. Ker gre za postopek v sporih majhne vrednosti, se pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka sodišču prve stopnje očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne upoštevajo. Zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog.

9. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode. V (novejši) sodni praksi prevladuje stališče, da restitucijski odškodninski zahtevek nastane že s trenutkom nastanka škode. Škoda torej ne nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun za vzpostavitev prejšnjega stanja.2

10. Tožeča stranka vztraja, da v skladu z določili Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK 01/17 in 10. točke 8. člena Posebnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska osebnih vozil AK-OV 01/17 vzrok nastanka škode ni pomemben. Za takšno naziranje pravne podlage v določilih Splošnih oziroma Posebnih pogojev ni. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se določila Splošnih pogojev uporabljajo na podlagi določila 1. člena Posebnih pogojev; razen v delu, ki je s Posebnimi pogoji urejen drugače. Glede sporne kombinacije J delnega kaska iz 10. točke 8. člena ne izhaja, da vzrok nastanka škode naj ne bi bil pomemben. V posledici tega je ugotavljanje vzroka nastanka škode relevantno, s tem pa je relevantna tudi obveznost zavarovalca, da v tem postopku sodeluje, česar pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je višje sodišče v pritožbenem postopku vezano, tožeča stranka ni storila. Na podlagi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi neizkazanosti vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kljub delno napačnemu materialnopravnemu stališču glede nastanka škode, pravilna.

11. Zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka se tožeča stranka pritožuje le v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

12. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje stroške.

1 Prim. s sklepom VSRS II Ips 325/2011 z dne 8. 12. 2011. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2020 z dne 7. 7. 2020.