Jedro

Da se zastaranje pretrga, mora biti namen upnikovega dejanja ugotovitev, zavarovanje ali izterjava terjatve (388. člen ZOR). Vnovčenje akceptnega naloga pa ni takšno ravnanje in Agencija Republike Slovenije za plačilni promet ni pristojni organ iz 388. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.700.000,00 SIT (32.131,31 EUR), ki ga je tožeča stranka od toženke zahtevala zaradi kršitve pogodbe o subvencioniranju Občine .., Presodilo je, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da drugostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta pravdni stranki 18. 12. 1997 na podlagi javnega razpisa sklenili pogodbo o subvencioniranju Občine ... (v nadaljevanju pogodba). Z njo se je tožeča stranka zavezala sofinancirati izgradnjo kanalizacije v naselju M., ki se nahaja v Občini ... Rok za izgradnjo investicije je bil 15. 12 1997 (1. alineja 6. člena pogodbe), torej tri dni pred sklenitvijo pogodbe. Do 31. 12. 1997 se je toženka kot investitor zavezala predložiti končno situacijo, potrjeno s strani nadzornega organa in odgovorne osebe zastopnika toženke, do 31. 3. 1998 končno poročilo o izvršenih delih z obračunom o porabljenih sredstvih in zapisnik o tehničnem pregledu, v 6 mesecih po poteku roka za dokončanje investicije pa predložiti še uporabno dovoljenje (5., 6. in 8. alineja 6. člena pogodbe). Za primer neizpolnitve navedenih obveznosti toženke sta se pravdni stranki v 7. členu pogodbe dogovorili, da je toženka dolžna tožeči stranki vrniti vsa denarna sredstva, ki jih je od nje dobila na podlagi sofinanciranja. Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti sta zavarovali z dvema bianco akceptnima nalogoma s pooblastilom za izpolnitev, ki ju je toženka izročila tožeči stranki. Toženka je končno situacijo predala 21. 9. 1997, zapisnik o tehničnem pregledu 1. 7. 1997 in 12. 2. 1998, končno poročilo o izvedenih delih 25. 9. 1998 in uporabno dovoljenje 23. 2. 1999. Tožeča stranka je 17. 6. 2002 želela pri Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet unovčiti akceptni nalog, vendar je bilo unovčenje zavrnjeno z obrazložitvijo, da je bilo pooblastilo toženke za unovčenje naloga preklicano. Tožba v tem postopku je bila vložena 1. 9. 2004. 7. Revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker bi morali šteti, da je poskus unovčenja akceptnega naloga pri Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet s strani tožeče stranke pretrgal zastaranje, ni utemeljen. Da se zastaranje pretrga, mora biti namen upnikovega dejanja ugotovitev, zavarovanje ali izterjava terjatve (388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Unovčenje akceptnega naloga pa ni takšno ravnanje, saj ne gre za izterjavo terjatve v smislu 388. člena ZOR. Gre le za pogodbeno dogovorjen način izpolnitve oziroma poplačila upnika, pri katerem upnik na podlagi dolžnikovega pooblastila izpolni akceptni nalog ter ga unovči pri Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet. Ker do poplačila pride na podlagi pooblastila dolžnika, ne gre za izterjavo terjatve. Če dolžnik svoje pooblastilo za unovčenje umakne, kar je storila tožena stranka v konkretnem primeru, upnik do poplačila ne more priti. Zato unovčenje akceptnega naloga ne pretrga zastaranja.

8. Revizijsko sodišče tudi v celoti soglaša s stališčem in razlogi pritožbenega sodišča, da Agencija Republike Slovenije za plačilni promet ni pristojni organ iz 388. člena ZOR. Čeprav drži stališče revidentke, da upnikova dejanja, ki imajo za posledico pretrganje zastaranja, v tej določbi niso našteta taksativno, na kar kaže že dikcija „z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika“, pa so vsa ta upnikova dejanja, da imajo za posledico pretrganje zastaranja, nujno omejena na procesno aktivnost pred sodiščem ali sodišču primerljivim organom, to pa Agencija Republike Slovenije za plačilni promet ni. V konkretnem primeru velja splošni zastaralni rok petih let (371. člen ZOR), ki pa je glede na to, da je toženka svoje obveznosti izpolnila v letih 1997, 1998 in v začetku leta 1999, tožeča stranka pa je tožbo vložila 1. 9. 2004, že potekel. Glede na to, sklicevanje tožeče stranke v reviziji na 770. člen ZOR, ki določa izjeme od pravice do odstopa od pogodbe o naročilu, ni relevantno.

9. Pritožbeno sodišče je tudi pravilno opredelilo trditve tožeče stranke v pritožbi glede začetka teka zastaralnega roka s 13. 5. 2002 kot pritožbene novote. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da pred pridobitvijo dokumentacije s strani toženke ni mogla zahtevati vrnitve denarnih sredstev na podlagi 7. člena pogodbe. Dolžnost stranke v okviru razpravnega načela je, da navede vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke (prvi odstavek 7. člena ZPP), te dolžnosti pa tožeča stranka ni izpolnila. Ker se je tožnica pred toženkinim ugovorom zastaranja branila z navedbami o pretrganju zastaranja zaradi poskusa unovčenja akceptnega naloga, ni bila dolžnost sodišča, da v okviru materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP tožnico poduči, na kakšni povsem drugačni podlagi se lahko pred tem ugovorom ubrani.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Stroškov odgovora na revizijo toženi stranki ni priznalo, saj toženka le s povzemanjem poteka postopka in revizijskih navedb v ničemer ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, zato je odločilo, da nosi sama svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).