Jedro

Odgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje prodane stvari do izpolnitve zahtevkov iz ene ali druge oblike odgovornosti ne izključujeta.

Upoštevaje številne dejavnike, okoliščine, ki vplivajo na porabo goriva tovornih vozil, je neživljenjsko pričakovati, da bi prodajalec oziroma proizvajalec za določeno/opredeljeno porabo vozil dajal jamstvo. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je šlo v konkretnem primeru za tovorna vozila, ki so bila namenjena opravljanju gospodarske dejavnosti (prevoz blaga). Prav pri takšni dejavnosti je mogoče pričakovati še večja odstopanja v voznih razmerah, naloženosti vozil, dolžinah relacij in ostalih okoliščinah, ki vplivajo na porabo, zato je še težje natančno predvideti porabo vozil, še manj zanjo jamčiti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 481,95 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da : se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 28.420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.810.578,39 SIT od dneva vložitve tožbe do plačila (1. točka izreka); se v preostalem delu postopek zaradi umika tožbe ustavi (2. točka izreka); je dolžna tožeča stranka toženi v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.938,26 EUR (3. točka izreka).

Zoper sodbo (smiselno ne zoper 2. točko izreka) vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka kot kupec od tožene stranke kot prodajalca vtožuje plačilo odškodnine zaradi zatrjevane napake na dveh tovornih vozilih Mercedes-Benz Actros 2550 L. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo potem, ko je zaključilo, da vozili nista imeli zatrjevane tehnične napake na šobah oz. da poraba vozil tožeče stranke ni bila prevelika v smislu, da bi toženo stranko odškodninsko zavezovala. Pritožba sodbo sodišča prve stopnje napada, ker da je sodišče tožbeni zahtevek zmotno presojalo zgolj po določbah garancije za brezhibno delovanje prodane stvari (481. in naslednji člen Obligacijskega zakonika – OZ), ni pa zahtevka presojalo tudi po podlagi jamčevanja za stvarne napake (458. in naslednji člen OZ). Pritožbeno sodišče stališču pritožbe ne pritrjuje.

Nesporno je, da se odgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje prodane stvari do izpolnitve zahtevkov iz ene ali druge oblike odgovornosti ne izključujeta (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips z dne 18. 04. 2007). Res je tožeča stranka v tožbi (tč. II, list. št. 3) navedla, da zahtevek uveljavlja na temelju garancije, vendar navedeno ne izključuje pravne presoje tožbenega zahtevka tudi po drugih pravnih podlagah. Trditve tožeče stranke v zvezi z lastnostmi/karakteristikami vozil (višina porabe goriva), ki da odstopajo od obljubljenih oziroma dogovorjenih lastnosti ustrezajo pravni opredelitvi stvarne napake po 3. odstavku 459. člena OZ.

Pritožba v očitku pomanjkljive materialnopravne presoje tožbenega zahtevka nima prav, saj je sodišče prve stopnje utemeljenost zahtevka preizkušalo po obeh podlagah (izrecno je to navedlo v 2. in 3. odst. na str. 3 sodbe). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je ugotavljalo tako vpliv zatrjevane napake v smislu brezhibnega delovanja stvari (garancija po 481. členu OZ), kot tudi odstopanje zatrjevanih lastnosti vozila od dogovorjenih, potrebnih oz. pričakovanih (jamčevanje za stvarne napake po 459. členu OZ), pri tem pa je po obeh podlagah ugotovilo, da terjatev tožeče stranke ni utemeljena. V tej zvezi ima prav odgovor na pritožbo v delu, ko navaja, da je jamčevalni zahtevek iz naslova stvarnih napak mogoče naperiti samo zoper prodajalca (458. člen OZ). Tožeča stranka je navedbe v tej smeri podala (tč. III tožbe, list. št. 4), tožena jih ni prerekala, (nesporno) dejstvo, da je tožena stranka nastopala kot prodajalec, pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (1. odst. str. 3 sodbe). Skladno z navedenim tožbi v smislu presoje zahtevka po 458. členu OZ ni mogoče očitati nesklepčnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev porabe vozil tožeče stranke naslonilo na podatke o porabi, ki jih je predložila tožeča stranka sama (A152). Izračunalo je povprečno porabo v višini 36-37 litrov goriva na prevoženih 100 km, pritožba tega izračuna ne napada. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovljeno povprečno porabo vozil tožeče stranke primerjalo s pričakovano porabo, kot jo je zatrjevala tožeča stranka (32 litrov na 100 km), kar je manj, kot je o njej navajala tožena stranka (32-35 litrov na 100 km). Ugotovilo je, da poraba vozil tožeče stranke ni bistveno odstopala (10 - 15%) in zato ta razlika ne more predstavljati napake, ki bi utemeljevala zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode. Sodišče je svojo odločitev naslonilo na več v postopku izvedenih dokazov (tabela porabe - A152, meritev porabe - B4, odgovor proizvajalca na opravljene meritve - B5, dopis z dne 10. 02. 2006 - A158) in pritožbeno sodišče mu pri njegovem zaključku skledi. Ob tem pritožba zmotno razume, da sodišče prve stopnje povečane porabe goriva ni štelo za stvarno napako. Nasprotno, takšen zaključek je sodišče prve stopnje zapisalo (3. odstavek str. 5 sodbe), zavrnitvi zahtevka pa je botrovala ugotovitev, da v postopku ugotovljenih (konkretnih) razhajanj v porabi vozil tožeče stranke ni mogoče opredeliti kot pretirane porabe goriva in s tem za napako. Tudi je slediti izpodbijani sodbi, da je upoštevaje številne dejavnike, okoliščine, ki vplivajo na porabo goriva tovornih vozil, neživljenjsko pričakovati, da bi prodajalec oziroma proizvajalec za določeno/opredeljeno porabo vozil dajal jamstvo. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je šlo v konkretnem primeru za tovorna vozila, ki so bila namenjena opravljanju gospodarske dejavnosti (prevoz blaga). Prav pri takšni dejavnosti je mogoče pričakovati še večja odstopanja v voznih razmerah, naloženosti vozil, dolžinah relacij in ostalih okoliščinah, ki vplivajo na porabo, zato je še težje natančno predvideti porabo vozil, še manj zanjo jamčiti.

Očitek izpodbijani sodbi, da vsebuje nasprotja v zvezi z izpovedjo priče M. glede „obljubljene“ porabe goriva, ni utemeljen. Izpoved priče pritožba zmotno povzema, saj iz zapisnika ne izhaja, da bi priča izpovedala, da vozilo v najbolj težkih pogojih troši 32 litrov. Priča je povedala, da je strankam predstavljala porabo med 32 in 35 litrov, izrecno je zanikala možnost, da bi jamčila porabo v višini 32 litrov, zato je njeno nadaljnje navajanje porabe mogoče razumeti zgolj kot obrazložitev že navedenega, ki mu je sodišče pravilno sledilo. Navedbe tožeče stranke v zvezi s poslovno nekorektnim ravnanjem tožene stranke pred prodajo vozil, zamudo pri izdobavi in neskrbnim ravnanjem v fazi sklepanja pogodbe ne vplivajo na odločitev v tem sporu in se izkažejo kot neodločilne (360. člen ZPP), pritožbeno sodišče pa se zato do njih ni opredeljevalo.

Sodišče prve stopnje je sledilo tožeči stranki, da je poraba goriva eno od pomembnih dejstev, o katerem se razpravlja v fazi ponudbe in pogajanj (zadnji odst. na str. 5 sodbe), zato niso razumljive pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugotavljati causo pogodbe. Navedb o le-tej tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje niti ni podala.

Prav tako ni jasno pritožbeno razlogovanje v zvezi z Direktivo Sveta o približevanju zakonodaje držav članic o porabi goriva motornih vozil. Odgovor na pritožbo utemeljeno opozarja, da navedeni pravni vir ni neposredno uporabljiv ter da ga morajo države članice šele implementirati v svojo zakonodajo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podatki o porabi sicer pomembni, da jih proizvajalci in prodajalci posredujejo (tudi ustno) kupcem, saj se ti na podlagi teh podatkov lažje odločijo za nakup vozil. Kot navedeno pa ni mogoče slediti tožeči stranki v zvezi z jamčevanjem proizvajalcev in prodajalcev za prav takšno porabo.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje zmotno ni zaslišalo prič in tožeče stranke, je potrebno upoštevati določbo 286.b člena ZPP, po kateri mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožeča stranka kršitve dokaznega postopka najkasneje na naroku 27. 10. 2009, na katerem je sodišče prve stopnje zaključilo z obravnavanjem zadeve, ni uveljavljala, da bi tega ne mogla, pa v pritožbi tudi ne trdi, zato se pritožbeno sodišče to pritožbenega očitka kot prepoznega ni opredeljevalo.

Tudi nima prav pritožba, ko sodišču prve stopnje očita, da se zmotno ni ukvarjalo z vprašanjem višine škode. Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da blago (vozili) ni imelo napak (niti garancijskih niti stvarnih), da posledično ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, se dejstvo obstoja škode pokaže kot nerelevantno.

Izpodbijana sodba je pravilna tudi v stroškovnem delu. Pritožbeno grajanje naknadne predložitve stroškovnika tožene stranke je prepozno (286.b člen ZPP). Sodišče prve stopnje je toženi stranki na naroku za glavno obravnavo dne 27. 10. 2009 dovolilo, da je stroškovnik vložila v 3 dneh, tožeča stranka pa temu sklepu takrat ni nasprotovala. Ni tudi utemeljen pritožbeni očitek, da stroškovne odločitve ni moč preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o stroških izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na načelo uspeha, prav tako je sodišče na specificiranem stroškovniku tožene stranke označilo, katere stroške je toženi stranki stranki priznalo. Sodišče tudi ni dolžno izrecno navesti priglašenih in nepriznanih stroškov, saj imata pravdni stranki možnost, da se seznanita s stroškovnikom v spisu in da odmero preverita.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 875 točk za odgovor na pritožbo ter 20 % DDV. Stroškov sodne takse pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj ta njihovega plačila ni izkazala. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki skupaj stroške v višini 481,95 EUR. Slednje je toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.