Jedro

Vrhovno sodišče RS je v zvezi z vprašanjem nedovoljenih dokazov v delovnih sporih že zavzelo stališče, da zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZPP ni takšnih pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP.

Sodišče mora pri tehtanju oziroma, presoji dopustnosti uporabe tovrstnih dokazov na eni strani upoštevati pomen kršenih ustavnopravno varovanih pravic (kot tudi naravo in težo kršitve ter posledice izvedbe teh dokazov za osebe, katerih pravice so bile kršene), na drugi strani pa upoštevati tiste ustavnopravno varovane pravice, katerih izvrševanje bi se zasledovalo z izvedbo in upoštevanjem teh dokazov v konkretnem sodnem postopku (kot tudi to, da bi se z odločitvijo o nedopustnosti izvedbe tovrstnih dokazov poseglo v ustavno pravico nasprotne stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku).

Izvedba dokazov, pridobljenih s kršitvijo pravic, je dopustna le izjemoma, kar se mora odražati v sami restriktivnosti (presoje) dopustitve izvedbe tovrstnih dokazov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (točke I/2, I/3, I/4, II/2, II/3, II/4 in III izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev tožnika in tožnice do tožene stranke iz naslova plač, stroškov v zvezi z delom, odpravnine in odškodnine glede izplačila neto zneskov od bruto zneskov, navedenih v I/1. in II/1. točki izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Ugotovilo je obstoj terjatev tožene stranke do tožnika in tožnice iz naslova odškodnine za povzročeno škodo v višini seštevka ugotovljenih neto terjatev tožnika in tožnice (I/2. in II/2. točka izreka). Terjatev tožnika in tožnice je pobotalo z nasprotno terjatvijo tožene stranke ter tožbena zahtevka zavrnilo (I/3. in II/3. točka izreka). Odločilo je, da sta tožnica in tožnik dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v zneskih, navedenih v I/4., II/4. in III. točki izreka.

2. Tožnica in tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta zoper navedeno sodbo v delu odločitve o ugotovitvi nasprotne terjatve tožene stranke, zavrnitvi zahtevka tožnikov zaradi pobotanja terjatev in stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenima zahtevkoma, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotujeta stališču sodišča prve stopnje glede zakonitosti dokazov, pridobljenih z odvzemom in vpogledom v prenosni računalnik, ki je v lasti tožnice. Navajata, da je tožena stranka s predložitvijo listin posegla v ustavni pravici do zasebnosti ter varstva tajnosti pisem in drugih občil. Poleg tega je sodišče svojo odločitev oprlo na vse izvedene dokaze, čeprav niso bili predloženi prevodi listin v tujem jeziku. Tožnica je zatrjevala, da je svoje delo opravljala izključno na prenosnem računalniku. Podobno pa je zatrjevala tožena stranka v pripravljalnih vlogah, zato je po mnenju pritožbe preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili podatki pridobljeni na strežniku in v računovodskem programu, do katerega je bilo mogoče dostopati na daljavo. Še posebej, ker je tožena stranka med dokazno gradivo predložila elektronsko pošto z elektronskega naslova, katerega uporabo ni zagotavljal delodajalec. Po mnenju tožnice in tožnika je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 120/2014. V obravnavanem primeru tožnik in tožnica nista soglašala z odvzemom računalnika in vpogledom v dokumente, zato ne gre za primerljivo dejansko situacijo. Tožnik in tožnica vztrajata, da je bil v času odvzema prenosni računalnik v lastništvu tožnice, tožena stranka pa je s samovoljnim odvzemom računalnika in uporabo dokumentov oziroma predložitvijo v sodnem postopku nezakonito posegla v ustavne pravice tožeče stranke. Tožnik in tožnica menita, da bi se moralo sodišče jasno opredeliti do vprašanja, kateri izmed predloženih dokazov izvirajo iz prenosnega računalnika in kateri ne. Iz obrazložitve ni razvidno, katera pravno relevantna dejstva je sodišče ugotovilo na podlagi nezakonitih dokazov oziroma s katerimi ugotovitvami povezuje te dokaze. Iz tega razloga je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnica in tožnik prilagata tudi zapisnik Okrajnega sodišča v Mariboru v kazenski zadevi z dne 28. 8. 2015, ki ga brez svoje krivde prej nista mogla predložiti in iz katerega je razvidno, da je sedanji direktor storil kaznivo dejanje samovoljnosti, ker je odvzel prenosni računalnik, ki je bil v lasti tožnice. Menita, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve na dokaze, ki so bili pridobljeni iz prenosnega računalnika. Vztrajata, da sodišče prve stopnje ni opravilo testa sorazmernosti posega v ustavne pravice tožeče stranke oziroma ga ni opravilo na pravilen način. Tožnik in tožnica izpodbijata tudi zaključke sodišča glede obstoja njune odškodninske odgovornosti in pogojev za pobotanje terjatev. Priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnice in tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je nedopustno izvedlo dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavnih pravic. Vrhovno sodišče RS je v zvezi z vprašanjem nedovoljenih dokazov v delovnih sporih že zavzelo stališče1, da zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZPP ni takšnih pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. V pravdnem postopku, ki se subsidiarno uporablja tudi v delovnem sporu, če ni z ZDSS-1 določeno drugače (19. člen ZDSS-1), si nasproti stojita dve (več ali manj) enakovredni stranki. V primeru, da se ne dopusti uporaba določenega dokaza, pride do posega v ustavno pravico nasprotne stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku. V pravdnem postopku je temeljno načelo načelo proste presoje dokazov, stranke pa lahko vsa pomembna dejstva dokazujejo s katerimikoli dokazi. Sodišče pa v pravdnem postopku praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-472/02, na katero se sklicuje pritožba, izhaja, da je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava RS. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost (tretji odstavek 15. člena in 2. člen URS).

7. Iz tega sledi, da mora sodišče pri tehtanju oziroma presoji dopustnosti uporabe tovrstnih dokazov na eni strani upoštevati pomen kršenih ustavnopravno varovanih pravic (kot tudi naravo in težo kršitve ter posledice izvedbe teh dokazov za osebe, katerih pravice so bile kršene), na drugi strani pa upoštevati tiste ustavnopravno varovane pravice, katerih izvrševanje bi se zasledovalo z izvedbo in upoštevanjem teh dokazov v konkretnem sodnem postopku (kot tudi to, da bi se z odločitvijo o nedopustnosti izvedbe tovrstnih dokazov poseglo v ustavno pravico nasprotne stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku).

8. Sodišče mora upoštevati tudi, da je izvedba dokazov, pridobljenih s kršitvijo pravic, dopustna le izjemoma, kar se mora odražati v sami restriktivnosti (presoje) dopustitve izvedbe tovrstnih dokazov. Izjemnost dopustitve izvedbe tovrstnih dokazov nadalje sodišču narekuje dolžnost takšnega postopanja, s katerim ne bo prišlo do dodatnega posega v ustavnopravno varovane pravice pravdne stranke zaradi neustrezne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z dopustnostjo izvedbe tovrstnih dokazov, še posebej ob upoštevanju, da ta presoja temelji na predhodni ugotovitvi, da so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo pravic.

9. Pritožnika sta v postopku zatrjevala, da so bili sporni dokazi pridobljeni s kršitvijo pravic. Sodišče prve stopnje je stališče o dopustnosti vseh dokazov zavzelo predvsem na podlagi zaključka, da ne gre za hujši poseg v zasebnost tožnice oziroma bi bil poseg v pravico tožene stranke do njene izjave pretiran, ne da bi se jasno opredelilo, ali in kateri dokazi so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic tožeče stranke. Sodišče prve stopnje presoje dopustnosti izvedbe dokazov torej ni opravilo na povsem pravilen način in dovolj celovito. V tej zadevi je namreč potrebno opraviti tehtanje med pravico tožnice do zasebnosti po 35. členu URS, varstva tajnosti pisem in drugih občil po 37. členu URS in pravico tožene stranke do izjave. Sodišče bi moralo namreč vestno in skrbno presoditi, ali v okoliščinah konkretnega primera odvzem in vpogled v prenosni računalnik2, ki naj bi bil v času odvzema v lasti3 prve tožnice ter v katerem so bili podatki o finančnem poslovanju tožene stranke in elektronska pošta tožnice, ne pomeni nesorazmernega posega v njene ustavno zagotovljene pravice4, česar pa ni storilo. Pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče, ki je upoštevalo vse dokaze5, jasno navesti, katera pravno relevantna dejstva je ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov oziroma katera povezuje z dokazi, pridobljenimi iz prenosnega računalnika. Izvedba teh dokazov je namreč dovoljena, če zadosti strogemu testu sorazmernosti (potrebnost, primernost in sorazmernost), kakršnega je uveljavilo v svoji praksi tudi Ustavno sodišče RS. Če je odločitev o dopustnosti izvedbe tovrstnih dokazov odvisna tudi od (dokazne ocene) dejanskih okoliščin primera, mora sodišče dokazno oceno izvesti v skladu z 8. členom ZPP oziroma vestno, skrbno in analitično sintetično, ter oceniti vsak dokaz posebej, nato pa še vse dokaze skupaj.

10. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pri presoji dopustnosti ni ravnalo v skladu z navedenim. Dokazna ocena sodišča ni vestna, skrbna in analitično sintetična niti ustrezno obrazložena. Zato je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

11. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je bilo treba izpodbijani del sodbe (in posledično odločitev o stroških postopka) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve. Šele ob vestni in skrbni presoji vseh relevantnih okoliščin6 bo mogoče presoditi, ali gre za nesorazmerni poseg v tožničine ustavne pravice. V takšnem primeru svoje odločitve ne bo smelo opreti na nezakonito pridobljene dokaze. Po dopolnitvi dokaznega postopka, v katerem bo stranki pozvalo k predložitvi overjenih prevodov listin v tujem jeziku, naj ponovno odloči o utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke in tožbenih zahtevkov.

13. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in ugotovilo bistveno kršitev določb postopka že v zvezi s prvo pritožbeno navedbo (in na tej podlagi razveljavilo izpodbijani del sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje), se ni spustilo v obravnavo preostalih pritožbenih navedb in se do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 156/2016 z dne 10. 11. 2016 in VIII Ips 120/2014 z dne 18. 11. 2014. 2 V pripravljalnih vlogah z dne 12. 12. 2016 je tožena stranka navajala, da je tožnica pri delu uporabljala edino navedeni prenosni računalnik, zato je bil podan utemeljen sum, da so na računalniku dokazi o "izčrpavanju" tožene stranke, in da je sedanji direktor tožene stranke v želji, da zavaruje te dokaze in zaščiti interese družbe vzel računalnik, saj so bili na njem vsi podatki o finančnem poslovanju tožene stranke. 3 Sodišče prve stopnje ni ugotovilo neveljavnosti pravnega posla o prenosu lastninske pravice na računalniku s tožene stranke na tožnico. 4 V zvezi v vprašanjem nezakonitosti dokazov se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklicuje na odločitev v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1849/2014 z dne 11. 2. 2015, ki pa ni primerljiva z obravnavanim primerom, v katerem gre za vprašanje kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti fizične osebe. Poleg tega je bilo tudi v navedeni zadevi pojasnjeno, da je varstvo pravnih oseb in njihovih pravic (integritete, zasebnosti) ustavnopravno in zakonsko zagotovljeno v bistveno ožjem obsegu in kvaliteti, kot je to zagotovljeno fizičnim osebam. Pravne osebe so v načelu zavezane transparentnosti poslovanja, k razkrivanju podatkov o sebi, kar praviloma ne velja za fizične osebe. 5 Točka 12. obrazložitve prvostopenjske sodbe. 6 Tudi z upoštevanjem listine (zapisnik o glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Mariboru v kazenski zadevi opr. št. III K 23509/2016 z dne 13. 9. 2017), iz katere izhaja, da je bil sedanjemu direktorju tožene stranke izrečen sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 s tem, ko je odvzel prenosni računalnik, ki je bil v lasti tožnice.