Jedro

Program razreševanja presežkov delavcev ni dvostranski pravni akt, zato ni lex specialis v odnosu do podjetniške kolektivne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za čas odpovednega roka od 9.6.1993 do 9.12.1993 nadomestilo osebnega dohodka v višini 30% osnovnega osebnega dohodka, povečanega za dodatek za delovno dobo, vendar ne manj kot znaša zajamčeno nadomestilo osebnega dohodka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega izplačila nadomestila osebnega dohodka (1. tč. izreka) in razliko odpravnine od prejetega zneska 542.000,00 tolarjev do odpravnine v višini toženčevih 20 povprečnih mesečnih osebnih dohodkov v zadnjih treh mesecih pred izdajo sklepa z dne 4.6.1993, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1993 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 20.262,00 tolarjev (2. tč. izreka), vse v roku 8 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpobijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odst. 365. člena zakona o pravdnem postopku preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena zakona o pravdnem postopku in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ki bi imele za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in da pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavlja tožena stranka v pritožbi ni podan, drugih kršitev materialnih predpisov pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni storilo.

Po določbi 36.f člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91, 71/93) delavcu, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, pripada v času 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja nadomestilo plače, v primeru, če je delavec delal pri delodajalcu najmanj dve leti, pa mu pripada še odpravnina. Zakon določa le najnižji znesek nadomestila plače in odpravnine, kolektivni pogodbi pa prepušča morebitno drugačno, za delavce ugodnejšo ureditev višine izplačil. Zaradi navedene zakonske ureditve je po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, ko je kot pravno podlago za odločitev o sporu uporabilo podjetniško kolektivno pogodbo A. d.d., pravilna. Podjetniška kolektivna pogodba je v odnosu na splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, ki velja za udeleženca, specialni predpis, ki ga je potrebno upoštevati in ki v 46. členu določa več pravic kot splošna kolektivna pogodba, saj določa, da delavcu v času odpovednega roka pripada nadomestilo plače v višini osnovnega osebnega dohodka, povečanega za dodatek za delovno dobo ter odpravnina v višini povprečnega mesečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela. Ob navedenem je nesprejemljivo pravno naziranje pritožnika, da bi sodišče za odločitev v sporu moralo uporabiti določila programa razreševanja trajnih presežkov, ki je po mnenju pritožnika lex specialis glede na podjetniško kolektivno pogodbo in, ki delavca opravičuje izplačilo nižjih zneskov nadomestil plače in odpravnine. Kolektivna pogodba, sklenjena na nivoju podjetja oz.

delodajalca v skladu s 113. členom zakona o delovnih razmerjih, je dvostranski pravni posel in kot taka zavezuje pogodbeni stranki.

Pravice in obveznosti, ki so v njej določene, je zato mogoče spremeniti samo z novim dogovorom pogodbenih strank. Program razreševanja presežkov pa ni tak dogovor in zato ni lex specialis glede na podjetniško kolektivno pogodbo. Je le enostranski akt ene izmed pogodbenih strank, ki ga, v skladu s 1. odst. 35. člena zakona o delovnih razmerjih, sprejme organ upravljanja oziroma delodajalec.

Kolektivno pogodbo na nivoju delodajalca pa po 113. členu navedenega zakona sprejmeta organ upravljanja in sindikat, kot pogodbeni stranki. Na opredelitev pravne narave programa razreševanja presežkov kot enostranskega akta delodajalca ne vpliva dejstvo, da pri pripravi programa sodeluje tudi sindikat. Ob navedenih razlogih je nevzdržno stališče tožene stranke, ki ga ponavlja v pritožbi, da program razreševanja trajno presežnih delavcev, kot specialni predpis, nadomešča določila podjetniške kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ker je višino nadomestila plače in višino odpravnine odmerilo glede na določilo omenjene kolektivne pogodbe, ki toženca kot pogodbeno stranko zavezuje in je ob tem določbe toženčevega programa razreševanja trajno presežnih delavcev štelo za irelevantne.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.