Jedro

Upravni organ ne more odločati o postavitvi prometnega znaka v primeru, ko s tem dejansko odloča o prometni ureditvi v naselju. V tem primeru gre za odločanje o stvari iz pristojnosti občinske skupščine, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku, takšna odločba pa je po 1. točki 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku nična.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo Š.B. izrekla za nično odločbo Sekretariata za razvoj, urejanje prostora, varstvo okolja in upravne zadeve občine z dne 28.7.1993 ter postopek, ki je bil opravljen do izdaje odločbe. Ugotovila je namreč, da je upravni organ prve stopnje z odločbo, s katero je upravljalcu ceste odredil postavitev prometnega znaka II-18 (prepovedan promet za vsa vozila na motorni pogon) z dopolnilno tablo (dovoljeno za lokalni promet) na dveh vhodih, dejansko zaprl promet na tej ulici in tako posegel v obstoječo prometno ureditev in s tem v pristojnost občinske skupščine, ki ji je dana z določbo 2. odstavka 9. člena zakona o varnosti cestnega prometa. Ker je upravni organ prve stopnje odločil v upravnem postopku o stvari, o kateri bi morala odločiti občinska skupščina, je morala tožena stranka na podlagi 1. točke 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku izreči za nično.

Tožnika v tožbi uveljavljata tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar utemeljujeta z navedbo, da so stanovalci sami na lastnem zemljišču zaradi lažjega dostopa do hiš leta 1991 asfaltirali sporni del ceste. Ta pot ni bila nikoli urejena z nikakršnim prometnim režimom in tudi nikoli prevzeta kot občinska pot. Ker poti ni mogoče šteti za občinsko, tožnika menita, da je odločitev tožene stranke nepravilna, saj odločba upravnega organa prve stopnje temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in je tudi zakonita. Tožnika očitata izpodbijani odločbi tudi nepravilno uporabo materialnega prava in predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter še navaja, da sporna ulica sodi med javne prometne površine v mestu in da dejstvo, da Skupščina občine ... ni sprejela odloka o ureditvi občinskega prometa, še ne pomeni, da določbe zakona o varnosti cestnega prometa, ki določajo pristojnosti in obveznosti glede urejanja prometa, ne veljajo. Odločanje o prepovedi prometa za vsa motorna vozila nedvomno pomeni ukrep, ki bistveno vpliva na potek prometa in zakon ne predvideva, da bi se o takih ukrepih odločalo v upravnem postopku. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 10. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88, 80/89, 29/90 in 11/91), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot njen predpis, se za javno cesto štejejo med drugimi prometnimi površinami tudi ulice v naselju. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da v upravnem postopku ni bilo spora o tem, da gre pri obravnavanju dela ... ulice za javno prometno površino, saj so stanovalci ob tem delu ceste predlagali spremembo prometnega režima zaradi varnosti udelečencev v cestnem prometu in ne zaradi tega, ker naj bi šlo pri spornem delu ceste za zasebno pot. Tožnika torej v tem pogledu navajata v upravnem sporu nova dejstva. Nova dejstva se v upravnem sporu lahko le izjemno upoštevajo, če - podprta z dokazi - nedvomno kažejo, da je dejansko stanje očitno drugačno od tistega, ki je ugotovljeno v upravnem postopku. Glede na podatke upravnega spisa sodišče meni, da takšen položaj v obravnavanem primeru ni podan, posebno še, ker tožnika glede teh dejstev nista predložila nikakršnih dokazov. Tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, ki ga tožnika sicer v tožbi podrobneje ne utemeljujeta. Po presoji sodišča gre v spornem primeru nedvomno za odločanje na področju varnosti cestnega prometa, torej je tožena stranka ravnala pravilno, ko je svojo odločitev oprla na določbe zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 5/82, 40/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 1/91-I) in ko je ocenila, da je upravni organ prve stopnje odločal v upravnem postopku o zadevi, ki po določbi 2. odstavka 9. člena tega zakona sodi v pristojnost občinske skupščine in o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku. Po določbi 4. odstavka istega člena bi občinski upravni organ sicer lahko odločil v upravnem postopku o postavitvi prometnega znaka, vendar le v smislu izvajanja svoje nadzorstvene funkcije (to je v primeru, ko upravljalec ceste ne bi postavil prometne signalizacije, v skladu s predpisom občinske skupščine ali drugim predpisom o varnosti cestnega prometa). Ne more pa odločati o postavitvi prometnega znaka v upravnem postopku v primeru, ko s tem dejansko odloča o prometni ureditvi v naselju. V slednjem primeru gre za odločanje o stvari iz pristojnosti občinske skupščine, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku, takšna odločba pa je po 1. točki 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku nična. Tožba po navedenem ni utemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z navedenim ustavnim zakonom smiselno uporabilo kot republiški predpis.