Up-807/04 - 6

11. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. v Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. ob Z., na seji senata dne 22. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 279/2003 z dne 9. 9. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1068/2001 z dne 8. 1. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi njegove zahteve za denacionalizacijo premoženja. Zahteva za denacionalizacijo je bila zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da ni bil izpolnjen pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen), ki je bil uveljavljen s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 – v nadaljevanju ZDen-B). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila prejšnja lastnica C. C., ki ob svoji smrti ni bila slovenska državljanka, temveč državljanka takratne Republike Hrvaške, in da bi Republika Hrvaška v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo slovenskim državljanom upravičenost do denacionalizacije priznavala le, če bi bil o tem sklenjen mednarodni sporazum. Da bi bil tak sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjen, pa pritožnik ni niti trdil.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da sta bili tako C. C. kot njena mati Č. Č. vse do svoje smrti jugoslovanski in slovenski državljanki. Glede na to, da se je odločba o podržavljenju glasila na Č. Č., naj bi še vedno obstajalo vprašanje, ali je bilo premoženje podržavljeno njej ali njeni hčeri (tj. C. C.). Sodišči naj bi napačno ugotovili, da je bila C. C. ob smrti hrvaška državljanka. Meni, da so po hrvaškem zakonu tudi slovenski državljani lahko denacionalizacijski upravičenci. Zato sodiščema očita, da sta napačno ugotovili, da vzajemnosti ni, in da nista upoštevali vzajemnosti pri "dednih zadevah", in možnost, da slovenski državljani pridobijo stvarnopravna in obligacijska upravičenja na Hrvaškem. Navaja, da ne more prisiliti države, da "s Hrvaško zadeve uredi" in zatrjuje kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik v ustavni pritožbi kršitve človekovih pravic sicer zatrjuje, vendar jih z navedbami, s katerimi oporeka zgolj pravilnosti izpodbijane odločitve, ne izkaže. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena človekova pravica in temeljna svoboščina, ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati.

4.Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča je razvidno, da je bila pri ugotavljanju obstoja vzajemnosti upoštevana novela hrvaškega "Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine" (Narodne novine, št. 92/96 in nasl.), na katero se je pritožnik skliceval. Vendar je Upravno sodišče ugotovilo, da bi bila v Republiki Hrvaški na podlagi omenjene novele pravica do denacionalizacije slovenskim državljanom priznana, če bi bil med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo o tem sklenjen meddržavni sporazum, in da pritožnik ni niti trdil, da bi tak sporazum obstajal. Tudi Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pritožnik ni zatrjeval ne, da bi bil meddržavni sporazum sklenjen, ne da bi se vzajemnost dejansko izvrševala. Očitek pritožnika, da sodišči nista upoštevali njegovih navedb in stališč glede obstoja vzajemnosti torej ne pomeni, da se sodišči do teh tožbenih in pritožbenih navedb ne bi opredelili, temveč, da se pritožnik z odločitvijo sodišč ne strinja. Enako velja glede očitkov o napačni ugotovitvi državljanstva C. C. in o tem, komu naj bi bilo premoženje podržavljeno. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pa je ustavno procesno jamstvo, ki ga ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

5.Ustavno sodišče je sicer z odločbo št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 190) v drugem odstavku 1. člena ZDen-B (tj. v novem tretjem odstavku 9. člena ZDen) razveljavilo besede "na podlagi meddržavne pogodbe", ker je presodilo, da je določitev diplomatske vzajemnosti v nasprotju z načelom sorazmernosti in zato prekomerna. Ta odločitev seveda tuje države ne zavezuje k določitvi dejanske vzajemnosti oziroma da v svoji zakonodaji ne bi smela določiti diplomatske vzajemnosti. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo (tako glede obstoja vzajemnosti kot glede državljanstva) razume drugače od sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan