Jedro

Nepravočasno plačilo tožnikoma ni povzročilo škode zaradi razdrtja pogodbe o nakupu hiše v Č. Kajti pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bil kupec po tej pogodbi J.G., kar pomeni, da je razdrtje te pogodbe povzročilo škodo le temu kupcu (ne pa tudi tožnikoma, ki sta ga zastopala).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da morata toženca tožnikoma plačati 119.304,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje z zamudnimi obrestmi, ki veljajo za obrestovanje tuje valute pri LB Ljubljana od dneva vložitve tožbe do dneva konverzije, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podrejen(a) zahtevek/ka, da morata toženca tožnikoma nerazdelno plačati 3.988.493,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1992 dalje, oziroma (podrejeno), da jima morata plačati 307.360,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1992 ter zamudne obresti v višini deviznih vlog na vpogled kot jih priznava Nova ljubljanska banka od zneska 6.544,10 DEM od 4.4.1989 do plačila v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Zoper to sodbo sta se tožnika pritožila, pritožbeno sodišče, pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlagata tožnika revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajata, da sta bila prisiljena prodati svojo hišo tožencema, saj sta prišla v finančno stisko. S prodajo stanovanjske hiše v P. za ceno približno 180.000,00 DEM bi poplačala svoje dolgove, s preostankom v višini 120.000,00 DEM pa kupila drugo cenejšo hišo. Gotovinska sredstva, ki sta jih kot kupnino prejela od tožencev, sta porabila za poplačilo dolgov, preostali denar od kupnine pa sta namenila za nakup hiše od SGP Grosuplje. Če bi lahko pridobila sredstva za nakup hiše drugje, bi to nedvomno storila. Zaradi finančne stiske in brezposelnosti pa jima to ni uspelo. Zato je zmoten očitek, da sta tožnika ravnala negospodarno in nepremišljeno. Druge možnosti, kot da sta se zanesla na plačilo kupnine s strani tožencev, nista imela. Če bi toženca svojo obveznost pravočasno izpolnila (toženca sta zamudila s plačilom zneska 79.815,00 DEM), do razdrtja pogodbe s SGP Grosuplje ne bi prišlo.

Po drugi strani pa sta toženca v času, ko bi morala odplačati svoj dolg, opremila hišo v P., meseca julija 1988 pa najela celo kredit za dokončanje te hiše. To pomeni, da sta razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi, da bi obveznost do tožnikov lahko pravočasno izpolnila. Če bi toženca dokazala, da sta imela tožnika sredstva, s katerimi bi lahko plačala kupnino podjetju SGP Grosuplje vzročna zveza ne bi bila podana. Ker pa toženca tega nista dokazala, je napačen zaključek, da ni vzročne zveze med kršitvijo pogodbe in nastalo škodo. V zvezi z navedbo, da je SGP Grosuplje razdrlo pogodbo zaradi tega, ker se tožnika nista odzvala na povabilo, pa sta že med postopkom pojasnila, da se na vabilo nista odvzala, ker nista imela denarja, s katerim bi lahko plačala preostalo kupnino podjetju SGP Grosuplje. Sodišče je tako zmotno ocenilo dejansko stanje in predložene dokaze, oziroma predloženih dokazov o odločilnih dejstvih (brezposelnost tožnikov in nemožnost pridobitve drugih sredstev) sploh ni ocenilo. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 58/2003, v nadaljevanju ZPP).

Tožnika sta izkazala, da so bili krediti vrnjeni tožencema. Prav tako sta poskušala dokazati, kaj se je s temi krediti dogajalo, vendar sodišču tega očitno ni uspelo ugotoviti, ker s strani kreditodajalcev ni bilo odzivov. To pa ne pomeni, da je treba neuspeh dokazovanja pripisati v škodo tožnikov. Sodišči sta tudi zmotno uporabili materialno pravo, ko nista upoštevali določbe 1068. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR). Kreditodajalec mora namreč v primeru, če se kredit vrne, to upoštevati kot poplačilo kredita. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, saj je šlo za namenski kredit. Le če bi toženca dokazala, da se z vrnjenimi krediti niso poplačale njune obveznosti, oziroma da sta morala iz naslova škode še kaj plačati, bi sodišče lahko zavrnilo tožbeni zahtevek. Vendar tega toženca nista dokazovala. Zmotno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je treba pritožbene navedbe tožnikov glede uporabe 1068. člena ZOR obravnavati kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnika namreč nista navajala novih dejstev, marveč sta se sklicevala le na pravno podlago. Glede na predložene dokaze pa je razvidno, da so bili zneski, ki so bili plačani podjetju SGP Grosuplje, nakazani direktno s strani bank oziroma kreditodajalcev ter da je šlo za namenske kredite. Zato so bili ti zneski tudi vrnjeni kreditodajalcem. Sodišči bi morali tako ob uporabi 1068. člena ZOR tožbenim zahtevkom ugoditi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo ter tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje (3. odstavek 370. člena ZPP), so neupoštevne vse tiste navedbe, s katerimi revidenta izpodbijata dejansko stanje. To velja za očitek, da sta tožnika sicer poskušala dokazati, kaj se je dogajalo z vrnjenimi krediti, ter da jima (zato) neuspeh dokazovanja ne sme škoditi. Enako velja glede sklicevanja na določbo 1068. člena ZOR (odstop od kreditne pogodbe in predčasna vrnitev kredita). Ta določba namreč tožnikov ne upravičuje do obogatitvenega zahtevka zoper toženca. Če pa imata revidenta s sklicevanjem na njo v mislih vrnitev kredita uporabniku (kar omenjena določba pravno dopušča), predstavlja to zatrjevanje dejstva (vrnitev kredita), ne pa sklicevanje na pravno podlago (ta pomeni le, da je tako dejstvo /predčasna vrnitev kredita/ pravno relevantno za razmerje med banko in uporabnikom kredita).

Brez pomena so tudi revizijske trditve, da sta bila tožnika prisiljena prodati svojo hišo, ker sta potrebovala kupnino za nakup druge (cenejše) hiše, ter da sta gotovinska sredstva od kupnine za tožencema prodano hišo porabila za poplačilo dolgov, ostali del kupnine pa namenila za plačilo kupnine podjetju SGP Grosuplje. To je namreč ugotovilo že sodišče prve stopnje. Prav tako tudi, da toženca svoje obveznosti iz prodajne pogodbe nista v celoti plačala do dogovorjenega datuma ter da je zato "element kršitve pogodbene obveznosti podan" (gl. 3. odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje). Zato so irelevantne revizijske trditve, ki gredo v smeri kršitve pogodbene obveznosti, kot tudi tiste, s katerimi revidenta pojasnjujeta, da sta toženca v času, ko bi morala plačati kupnino, opremila hišo v P., kar pomeni, da bi kupnino zmogla plačati, a da sta denar raje namenila v druge namene (sodišče prve stopnje je v namreč 5. odstavku na 5. strani sodbe ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožencev za nepravočasno izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe).

Razlog, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za povrnitev škode zaradi nepravočasnega plačila je v tem, ker tožnika prodajalcu hiše v Č. nista nakazala nobenih sredstev (čeprav sta jima toženca plačala 60.000,00 DEM) ter da sta se zanašala izključno na plačila tožencev, čeprav bi morala računati tudi z njuno zamudo (gl. 1. odstavek na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje). Po mnenju sodišča prve stopnje zato ni podana vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastankom škode.

Tak zaključek je sicer napačen. Če namreč tožnika zaradi nepravočasnega plačila kupnine nista imela dovolj denarja za plačilo kupnine prodajalcu hiše v Č., potem je škoda, ki jima je nastala zaradi tega (razdrtje prodajne pogodbe za hišo v Č.), posledica nepravočasnega plačila kupnine s strani tožencev. Tudi v pogodbenem pravu velja načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), katerega bistvena komponenta je tudi vzajemno zaupanje. Vsaka stranka se namreč lahko zanese na to, da bo tudi druga stranka pravilno in pravočasno izpolnila svojo obveznost. Če tega ne stori, mora povrniti škodo, katere obseg določa (tudi) 266. člen ZOR. Če sta tožnika pri nakupu hiše v Č. računala s tem, da bosta kupnino poravnala z denarjem, ki ga bosta dobila od prodaje hiše tožencema, in če sta toženca za to vedela (ali vsaj morala vedeti), potem obstaja njuna odgovornost za škodo, ki je posledica razdrtja prodajne pogodbe za hišo v Č. Če pa je (oz. bi) bila kršitev pogodbene obveznosti storjena iz hude malomarnosti (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila za toženca pravočasnost plačila kupnine negotova že ob sami sklenitvi pogodbe s tožnikoma, da sta se poleg kupnine od prodaje stanovanja zanašala na kredite, ki so predstavljali le negotov vir plačila, saj ob sklenitvi pogodbe za njih nista niti zaprosila - tako sta se zavezala za plačilo zneska, ki ga realno v tako kratkem času nista zmogla - gl. 5. odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje), bi imela upnika (tožnika) pravico zahtevati povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, tudi če dolžnika (toženca) nista (oz. ne bi) vedela za posebne okoliščine (pridobitev denarja za nakup druge, manjše hiše), zaradi katerih je nastala (2. odstavek 266. člena ZOR).

Kljub temu pa nepravočasno plačilo tožnikoma ni povzročilo škode zaradi razdrtja pogodbe o nakupu hiše v Č. Kajti pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bil kupec po tej pogodbi (ki je bila sklenjena s SGP Grosuplje) J.G., kar pomeni, da je razdrtje te pogodbe povzročilo škodo le temu kupcu (ne pa tudi tožnikoma, ki sta ga le zastopala). Sodišče prve stopnje sicer tega odločilnega dejstva ni ugotovilo, vendar revidenta te postopkovne kršitve ne uveljavljata, revizijsko sodišče pa na njo ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Ker tako razdrtje prodajne pogodbe s SGP Grosuplje tožnikoma ni povzročilo škode (druge škode, ki bi bila posledica nepravočasne izpolnitve, revidenta ne zatrjujeta, niti sodiščema druge in prve stopnje ne očitata, da take škode ne bi obravnavali), je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da tožbeni zahtevek za povrnitev škode ni utemeljen.

Revizija je neutemeljena tudi v delu, s katerim izpodbija zavrnitev obogatitvenega zahtevka. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili, da tožnika nista dokazala, da so bili krediti vrnjeni tožencema. Te ugotovitve pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 370. člena ZPP).

Sicer pa vrnitev kreditov (in kot posledica tega poplačilo obveznosti tožencev do upnikov iz kreditnih pogodb) sama po sebi ne predstavlja neupravičene pridobitve. S tem namreč toženca ne bi bila neupravičeno obogatena. Tudi ne na račun tožnikov, saj sta imela tožnika zoper njiju zahtevek za plačilo kupnine. Čim obstaja možnost, da upnik svojo pravico realizira s tožbo na izpolnitev pogodbene obveznosti (kar je tožnikoma tudi uspelo - gl. 5. odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje), ne more iz naslova neupravičene pridobitve zahtevati vrnitev tistega, do česar je upravičen na podlagi pogodbe. Tožba zaradi neupravičene pridobitve in tožba za izpolnitev pogodbe se torej medsebojno izključujeta (prim. T. Tumbri, Stjecanje bez osnove, Naša zakonitost, 1988, št. 9 - 10, str. 1063).