Jedro

Pomagač je kazensko odgovoren le v mejah svojega naklepa, ki je obstajal v času storitve kaznivega dejanja in ki obsega zavest in voljo (pomagača) glede lastnega prispevka v sklopu tujega kaznivega dejanja. Vnaprejšnji dogovor med storilcem in pomagačem o združitvi moči za storitev kaznivega dejanja je sicer možen, ni pa nujna sestavina krivdnega odnosa pomagača.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil P.V. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj pomoči pri poskusu kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ v zvezi s 27. členom in 22. členom KZ, S.Z. pa storitve dveh kaznivih dejanj poskusa spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Obsojenemu P.V. je bila določena za vsako od dejanj po sedem mesecev zapora in nato izrečena enotna kazen eno leto in en mesec zapora. Plačila povprečnine je bil oproščen. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obsojencema je naložilo plačilo povprečnine vsakemu po 500 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega P.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo (drugi odstavek 423. člena ZKP) menil, da zahteva ni utemeljena, saj zatrjevane kršitve procesnega in materialnega zakona niso podane, brezpredmeten pa je tisti del zahteve, ki se ukvarja s pravilnostjo oziroma popolnostjo ugotovljenega dejanskega stanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz obrazložitve zahteve posredno izhaja, da uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj trdi, da izpodbijani sodbi nimata nobenih razlogov o predhodnem dogovoru med storilcem in pomočnikom, ki naj bi bil po oceni vložnika bistvenega pomena za presojo krivde obsojenca kot pomočnika pri kaznivem dejanju. Enako naj bi bila izpodbijana sodba brez razlogov tudi o tem, da se je obsojenec zavedal, da Z. pomaga pri kaznivem dejanju spolnega nasilja zoper obe oškodovanki.

Pravnomočna sodba ugotavlja, da je obsojeni P.V. (soobsojenemu S.Z.) pomagal pri izvršitvi dveh kaznivih dejanj spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ, ker kot voznik osebnega avtomobila, kljub večkratnim zahtevam oškodovank, vozila ni hotel ustaviti, čeprav sta med vožnjo tudi večkrat odprli vrata in poskušali izskočiti, s čimer je soobsojencu kot sopotniku v osebnem avtomobilu omogočil poskus spolnega nasilja nad sopotnicama (oškodovankama), kot je opisano pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe.

Zatrjevanje procesne kršitve temelji na zmotnem stališču zagovornika, da je vnaprejšnji dogovor (med storilcem in pomagačem) odločilnega pomena pri presoji pomagačeve krivde. Pomoč kot najmanj intenzivna oblika udeležbe v objektivnem pogledu pomeni dejavno podporo storilcu ter ustvarjanje ugodnejših pogojev za izvršitev osnovnega kaznivega dejanja. Po subjektivni plati pa pomoč pomeni sodelovanje pri tujem in ne pri svojem kaznivem dejanju. Pomagač je kazensko odgovoren le v mejah svojega naklepa (prvi odstavek 29. člena KZ), ki je obstajal v času storitve kaznivega dejanja in ki obsega zavest in voljo (pomagača) glede lastnega prispevka v sklopu tujega kaznivega dejanja. Vnaprejšnji dogovor med storilcem in pomagačem o združitvi moči za storitev kaznivega dejanja je sicer možen, ni pa nujna sestavina krivdnega odnosa pomagača, kot zmotno trdi zagovornik. Pomagaču niti ni treba vedeti za individualno določeno osebo storilca. Celo pri sostorilstvu, kjer gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja na podlagi delitve vlog, enotna odločitev o skupni izvršitvi kaznivega dejanja ni nujno posledica vnaprejšnjega dogovora med sostorilci; takšen dogovor, kolikor obstaja, je zgolj zunanja manifestacija oziroma potrditev odločitve sostorilcev o skupni izvršitvi kaznivega dejanja. Ta pa se lahko pojavlja tudi zunaj dogovora.

Točna je sicer ugotovitev zahteve, da izpodbijana sodba o predhodnem dogovoru (ki je zatrjevan v opisu kaznivega dejanja pod točko 2), nima nobenih razlogov. Vendar pa v predmetni zadevi to ni nobena pomanjkljivost sodbe, saj kot je že bilo navedeno, dogovor med storilcem in pomagačem v obravnavanem primeru ni bil pravno pomemben za ugotavljanje udeležbe in krivde pomagača. Iz izreka kot iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe določno izhaja, da sta bili izvršeni dejanji očitno posledica vnaprejšnje odločitve obeh soobsojencev.

V prvostopenjski sodbi, ki je prestala pritožbeni preizkus, sodišče obrazloženo ugotavlja, da je obsojeni V. na opisan način pomagal obsojenemu Z. pri storitvi dveh kaznivih dejanj spolnega nasilja zoper dve oškodovanki in da je pri tem ravnal naklepno. Zavedal se je, da obsojeni Z. izvaja spolno nasilje zoper oškodovanki, ki sta se glasno in odločno upirali, vendar njegovega ravnanja ni preprečil (čeprav bi ga lahko), saj vozila ni ustavil, kljub prošnjam oškodovank, da naj to stori. Vložnik zahteve ponuja lastno dejansko in pravno oceno dogajanja v osebnem avtomobilu, zanika obstoj dogovora, trdi, da obsojenemu V. ni mogoče očitati, da se je zavedal dogajanja v osebnem avtomobilu in da torej ni naklepno pomagal in da naj bi šlo kvečjemu za njegovo lahkomiselnost in malomarnost - vse to pa so ugovori dejanske (in ne pravne) narave, ki sodijo v okvir zmotne ugotovitve dejanskega stanja in jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Iz enakega razloga (ker je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje v pravnomočni sodbi) tudi ni preizkušalo utemeljenosti zagovornikovih navedb, ko se sklicuje na kršitev kazenskega zakona (brez konkretizacije zakonske določbe in ustrezne argumentacije) in navaja, da (prostorske) okoliščine na zadnjem sedežu avtomobila naj ne bi omogočale "zadovoljitve spolnega nagona na ta ali oni način".

Zagovornik navaja, da tudi ni jasno, kakšno spolno nasilje naj bi obsojeni Z. poskušal storiti, čeprav je to bistveno za presojo pomagačevega ravnanja. Po opisu dejanja je bistvo očitka spolnega nasilja v obsojenčevem poskusu prisiljenja (z uporabo sile) k spolnim dejanjem, to je spolno motiviranim dejanjem, storjenim na telesu oškodovank. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je obsojeni Z. od oškodovank zahteval oralni spolni odnos, se razgalil, zlezel k njima na zadnji sedež, ju poskušal otipavati po različnih delih telesa in ju z rokami večkrat udaril po obrazu, vse z namenom, da bi zlomil njun odpor, saj sta se ves čas upirali in ga odrivali od sebe ter zahtevali od voznika, da ustavi. Takšno obsojenčevo vsiljeno spolno ravnanje je bilo pravilno pravno opredeljeno kot poskus dveh kaznivih dejanj spolnega napada na oškodovanki, ravnanje obsojenega V. pa kot pomoč k tema kaznivima dejanjema, ki sta glede na število žrtev (osebno kaznivo dejanje) pravilno opredeljeni kot dve kaznivi dejanji.

Za kršitev kazenskega zakona, na katero se sklicuje vložnik, ne da bi jo konkretiziral, ne gre niti v primeru, ko v zvezi s kazensko sankcijo primerja prispevka soobsojencev in poudarja, da se bistveno razlikujeta, med drugim tudi v tem, da naj bi obsojeni V. "prekinil nasilje nad obema oškodovankama". Zagovornik torej ne trdi, da bi sodišče prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu v zvezi z izrekom kazni, izraža zgolj nestrinjanje z odmero kazni, kar pa ne more biti predmet preskusa s tem izrednim pravnim sredstvom.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.