Jedro

Od 28.6.2003 dalje je na podlagi ZPOMZO-1 uzakonjena enotna obrestna mera zamudnih obresti (to je mera, ki ne vsebuje revalorizacijskega in realnega dela). Uzakonitev enotne obrestne mere kot take šele predstavlja podlago za odpravo možnosti konformnega obrestovanja in dopustitev zgolj enostavnega (linearnega) obrestovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi opr.štev. I 00/00852, z dne 5.6.2000 delno ustavilo za dne 15.7.2004 na račun glavnice, obresti in stroškov plačanih 181.428,24 SIT.

Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo dolžnika. Poudarjata, da je sodišče svojo odločitev utemeljilo z izračunom zakonitih zamudnih obresti po programu, ki nima podlage v ZPOMZO in pred tem še v ZOM.

Sodišče še vedno uporablja za izračun zamudnih obresti princip obrestovanja zamudnih obresti in obračunavanja z revalorizacijo. Po sprejetju ZPOMZO-1 je dopustno revalorizacijo obračunavati le, če se pogodbeni stranki zanjo dogovorita v pogodbi, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo. V predloženem obračunu pa so zamudne obresti obrestno obrestovane, kar ni več dopustno. Izračun zamudnih obresti po linearnem principu potrdi, da je dolžnik v celoti plačal terjatev.

Predlagata, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izvršba v celoti ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno - šele od 28.6.2003 uporabilo linearni način izračunavanja zamudnih obresti, pred tem datumom pa komformni način. To izhaja iz sklepu priloženega računalniškega izpisa obračuna upnikove terjatev, ki ga je prvostopno sodišče napravilo na podlagi računalniškega programa, ki upošteva zakonsko ureditev zamudnih obresti oziroma načina izračunavanja teh (o čemer bo govora v nadaljevanju). Zato so najprej neutemeljene tiste pritožbene trditve, ki prvostopnemu sodišču v nasprotju s podatki spisa (omenjenim obračunom) očitajo uporabo komforme metode za ves čas obračuna zamudnih obresti.

V spornem obdobju, na katero se nanaša upnikova terjatev (od leta 1996 dalje), je najprej veljal Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.list RS 45/95; ZPOMZO), ki je določal temeljno obrestno mero - TOM kot letno obrestno mero za denarne obveznosti v domačem denarju, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti - revalorizacijo, določeno s strani Banke Slovenije (glej 3. člen zakona), povečano za 1,8 kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. S 1.1.2002 je bil ZPOMZO spremenjen in dopolnjen z novelo ZPOMZO-A (Uradni list RS 109/2001), ki je določil višino obrestne mere zamudnih obresti kot temeljno obrestno mero povečano za 13,5 odstotnih točk. Enako kot ZPOMZO je torej tudi ZPOMZO-A določil tako revalorizacijsko kot tudi realno obrestno mero. Smisel revalorizacije pa je v tem, da se izračunava sproti in da se obresti pripisujejo glavnici in od tako povečane glavnice zahtevajo nadaljnje zamudne obresti. To pa pomeni izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja, predpisano sicer tako prej s 1. odstavkom 279. členom ZOR, kot tudi od 1.1.2002 dalje na podlagi 1. odstavka 375. člena OZ. Specialna ureditev zamudnih obresti tako vse do uveljavitve ZPOMZO-1 (Ur.list RS štev. 56/2003) predstavlja izjemo od navedene prepovedi. Od uveljavitve tega zakona dalje (28.6.2003) pa je prvič predpisana le enotna obrestna mera, ki ne vsebuje več revalorizacijskega in realnega dela, temveč le eno realno obrestno mero. Ta je bila določena najprej v višini 17 % nominalno letno (prvi odstavek 2. člena ZPOMZO-1), od 1.1.2004 dalje pa velja 15,5% obrestna mera (Sklep o spremembi predpisane obrestne mere zamudnih obresti Vlade RS- Ur.list. RS 135/2003). Uzakonitev enotne obrestne mere kot take pa šele predstavlja podlago za odpravo možnosti komformnega obrestovanja in dopustitev zgolj enostavnega obrestovanja.

Izpodbijani obračun zamudnih obresti v celoti upošteva navedeno zakonsko ureditev. Zato je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno pravilno izračunalo stanje plačanega in neplačanega dela upnikove terjatve in delno ustavilo izvršbo v plačanem delu terjatve.

Pritožnika torej neutemeljeno zahtevata ustavitev izvršilnega postopka v celoti, ker naj bi bila ob upoštevanju linearne metode izračuna zamudnih obresti za ves čas njihovega teka upnikova terjatev že v celoti poplačana. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih drugih materialnopravnih kršitev ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo ob povedanem zavrniti pritožbo in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka

365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).