Jedro

Potek ločenih postopkov o prekrških, za katere se sme izreči stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne more pripeljati do prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki bi bilo na novo zakonito pridobljeno, če je bil obravnavani prekršek storjen pred izdajo na novo pridobljenega vozniškega dovoljenja.

Izrek

Zahteva zagovornice kaznovanega B. Š. za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z odločbo o prekršku Sodnika za prekrške Radovljica z dne 23. 9. 1999, opr. št. P 2220/99, je bila kaznovanemu B. Š. zaradi prekrška po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP izrečena denarna kazen 90.000,00 SIT in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2. Senat za prekrške Republike Slovenije je z odločbo z dne 16. 2. 2000, št. Pp 8802/99, pritožbo zagovornice kaznovanega B. Š. kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločbo organa prve stopnje. To odločbo sta kaznovani in njegova zagovornica prejela 5. 4. 2000. 3. Zagovornica kaznovanega B. Š. je dne 15. 4. 2000 vložila na Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za sodno varstvo zoper to pravnomočno odločbo, s predlogom za odložitev izvršitve pravnomočne odločbe. Zagovornica uveljavlja razloge iz 203. člena Zakona o prekrških (ZP) in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za sodno varstvo, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu organu, hkrati pa odloži izvršitev odločbe dokler ne bo končan postopek o zahtevi, ker je prepričana, da obstajajo razlogi za ugoditev zahtevi za sodno varstvo.

4. Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je opravilo preizkus zakonitosti napadene odločbe z zahtevo za sodno varstvo glede na določbo petega odstavka 204. člena ZP v zvezi z očitkom zahteve za sodno varstvo, da je bila z odločbo prekršena materialna določba 32. člena ZP, ki določa pravila izrekanja kazni za tako imenovani stek prekrškov. Na potrebo po uporabi te določbe je kaznovani opozoril že v pritožbi, vendar organ druge stopnje tega ni upošteval in tako tudi sam kršil zakon. Uporaba pravil o izrekanju kazni za stek bi bila zlasti nujna zaradi izreka identične stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v dveh sočasno vodenih postopkih o prekršku. Obstaja, po mnenju zagovornice, teoretična možnost, da kaznovani po dejanskem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi izpodbijane odločbe, le-to znova na ustrezen način pridobi in se lahko zgodi, da mu bo novo dovoljenje prenehalo veljati s pravnomočnostjo druge odločbe o prekršku, o kateri Senat za prekrške doslej ni odločil. Na nobeni od odločb prve stopnje namreč ni navedena konkretna oznaka vozniškega dovoljenja. Poleg navedenega uveljavlja zagovornica v zahtevi tudi kršitev predpisa, ki določa prekršek. Storilec očitanega prekrška je lahko le udeleženec v cestnem prometu, kar pa obdolženec v danem primeru ni bil in so razlogi, zaradi katerih je organ druge stopnje zavrnil pritožbena izvajanja, povsem neprepričljivi.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena od očitanih kršitev ZP in ZVCP v napadeni odločbi ni podana. V prvem odstavku 32. člena ZP je določeno, da če je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba, postopek pa teče pred istim organom, se določi najprej kazen, za vsak posamezni prekršek, nato pa se izreče kot enotna kazen seštevek tako določenih kazni. Iz obrazložitve napadene odločbe, kakor tudi iz podatkov spisa, je razvidno, da naj bi bil kaznovani še v nekem drugem postopku o prekršku pred istim sodnikom za prekrške oziroma v pritožbenem postopku pred Senatom za prekrške Republike Slovenije, ki pa ob vložitvi obravnavane zahteve za sodno varstvo še ni bil končan, kaznovani pa pričakuje prav tako izrek stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil vložen zoper kaznovanega predlog Prometne policijske postaje Kranj za uvedbo postopka o prekršku za prekršek, opisan v izreku o odgovornosti prvostopne odločbe o prekršku. Kolikor tečejo pri istem organu zoper istega storilca različni postopki, tudi v primeru, ko je storilec storil z več dejanji več prekrškov, o katerih še ni bila izdana odločba, se glede na prvi odstavek 106. člena ZP izvede praviloma enoten postopek in izda ena sama odločba o prekršku. Očitno je, da Sodnik za prekrške v Radovljici ni izkoristil možnosti iz 106. člena ZP, vendar s tem v izreku stranske kazni – sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni kršil 32. člena ZP. V združenem postopku se pravnomočna odločba o prekršku izvrši, ne glede na število izrekov stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, z enkratnim odvzemom (ZP v 32. členu ne vsebuje nobenih določb o izrekanju stranskih kazni v steku). Razloge Senata za prekrške v napadeni odločbi v zvezi z izrekanjem stranskih kazni v ločenih postopkih Vrhovno sodišče v celoti sprejema. Potek ločenih postopkov o prekrških, za katere se sme izreči stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, po mnenju Vrhovnega sodišča ne more pripeljati do prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki bi bilo na novo zakonito pridobljeno, če je bil obravnavani prekršek storjen pred izdajo na novo pridobljenega vozniškega dovoljenja.

7. Prav tako ni podana kršitev določb ZVCP. Zagovornica kaznovanega v zahtevi zatrjuje, da kaznovani ni bil udeleženec v cestnem prometu. Iz izreka o odgovornosti je razvidno, da je kaznovani pripeljal s parkirnega prostora pred Grajskim dvorom v Radovljici do prednostne Kranjske ceste, kjer je ustavil in nato vzvratno zapeljal nazaj na parkirni prostor, kjer je bil kontroliran. ZVCP ureja parkirne prostore ob javnih cestah. V prvem odstavku 12. člena ZVCP pa je določeno, da mora biti na nekategorizirani cesti promet urejen v skladu s predpisi o javnih cestah in predpisi o varnosti cestnega prometa. Dovozna pot – cesta – z javne ceste na parkirni prostor ob javnem lokalu predstavlja prometno površino, na kateri se opravlja javni promet in vse nadzorne funkcije pristojnih državnih organov, ki zagotavljajo varnost cestnega prometa. Na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeni organ z napadeno odločbo tako povsem pravilno uporabil materialni zakon, ZVCP, ki določa prekršek, ki je predmet tega postopka. Zato tudi v tej smeri zagovornica s svojo zahtevo za sodno varstvo ni mogla imeti uspeha.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani razlogi iz 203. člena ZP, zahtevo za sodno varstvo zagovornice kaznovanega B. Š. kot neutemeljeno zavrnilo (četrti odstavek 204. člena ZP).