Jedro

Poleg pokazatelja, ki izhaja iz statistike sodnih odločitev v pritožbenih postopkih, je delež vloženih pritožb, ob upoštevanju vrste (strukture) zadev, šteti kot enega izmed pokazateljev dosežene stopnje pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, pa tudi sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je obseg sodelovanja strokovnega sodelavca pri sodniškem delu eden od pokazateljev sodnikove zavzetosti in odgovornosti pri delu, iz česar pa ne izhaja, da je nujno pokazatelj sodnikove sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj in ne morebiti pokazatelj njegove delovne sposobnosti ali opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Sodnega sveta, št. 2/11-91 z dne 31. 3. 2011, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora, odmerjene na 80,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe brez obresti, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin predlog za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj okrožne sodnice svetnice. V obrazložitvi odločbe navaja, da po določbi 4. odstavka 27. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07-UPB4 s spremembama, v nadaljevanju ZSS) okrožni sodnik pridobi položaj svetnika pri prvem napredovanju po dopolnjenem petinštiridesetem letu starosti, če je z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Tožnica, rojena dne ..., je bila v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrožne sodnice na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani izvoljena dne 20. 4. 2004, prvič pa je napredovala dne 10. 6. 2007. Personalni svet Višjega delovnega in socialnega sodišča je v oceni sodniške službe, št. Su Z 1/10-8 z dne 27. 10. 2010, in njeni dopolnitvi, št. Su Z 1/11-37 z dne 4. 2. 2011, ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. S sojenjem je namreč pridobila izkušnje in nadpovprečno strokovno znanje materialnega in procesnega prava s socialno pravnega področja. Redno se strokovno izobražuje in v februarju 2007 je uspešno zagovarjala magistrsko nalogo na Pravni fakulteti v Ljubljani. V ocenjevalnem obdobju je v povprečju za 37,35% presegla pričakovani obseg dela, s čemer je presegla tako merila Sodnega sveta kot tudi povprečje sodnikov socialnega oddelka Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. V istem obdobju je bilo v pritožbenem postopku potrjenih 75% tožničinih sodb. Pritožbeni uspeh vseh sodnikov socialnega oddelka je bil v tem obdobju sicer 83%, vendar je treba po mnenju Personalnega sveta upoštevati, da tožnica rešuje zapletene zadeve, ki so vsebinsko zahtevnejše, sodna praksa na tem področju pa ne obstaja. Tožnica je bila vključena v program odpravljanja sodnih zaostankov in ima ob koncu vsakega posameznega leta v ocenjevalnem obdobju nižji delež sodnih zaostankov od povprečja socialnega oddelka. Varuje ugled sodnika in sodišča, njeno vodenje postopkov ter komunikacija s strankami in drugimi organi nista bila deležna nobenih pripomb. Ima ustrezno sposobnost ustnega in pisnega izražanja, obrazložitve odločb so jasne in dobro argumentirane. V ocenjevalnem obdobju je bila mentorica enemu sodniškemu pripravniku, njen odnos do sodelavcev in sodnega osebja je korekten. Tožena stranka je pri odločanju upoštevala navedeno pravnomočno oceno sodniške službe, vendar kljub temu tožničinemu predlogu za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj okrožne sodnice svetnice ni ugodila. Ob tem poudarja, da je Sodnemu svetu z določbo 3. odstavka 24. člena ZSS dana dispozicija presoje sodnikovega dela in tako tožena stranka ni vezana na predlog Personalnega sveta, pač pa o napredovanju sodnika samostojno odloča, s čemer pa ne posega v ravnanje Personalnega sveta in posledično tudi ne v oceno sodniške službe, ki jo ta izdela v okviru svojih pristojnosti. Za hitrejše napredovanje in imenovanje sodnika na položaj svetnika je potrebno izpolnjevanje vseh kriterijev, ki so opredeljeni v 29. členu ZSS, pri čemer pa je treba nadpovprečno izpolnjevati kriterije strokovnega znanja, delovnih sposobnosti, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter opravljanja dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov (32. člen ZSS). Tožena stranka sprejema ugotovitev Personalnega sveta, da podatki o delu sodnice ter navedbe v njeni oceni izkazujejo izpolnjevanje vseh kriterijev, določenih v 29. členu ZSS. Iz podatkov izhaja tudi, da je tožničino strokovno znanje nadpovprečno, da ima nadpovprečne delovne sposobnosti ter nadpovprečno uspešno opravlja dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, njenih sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj pa na podlagi teh podatkov ni mogoče opredeliti kot nadpovprečnih. Tožničin pritožbeni uspeh je namreč nižji od pritožbenega uspeha sodnikov socialnega oddelka sodišča, pri čemer posebna zahtevnost in zapletenost zadev, ki naj bi jih tožnica reševala, v oceni sodniške službe in njeni dopolnitvi nista določno opredeljeni in pojasnjeni. Poleg tega iz predloženih podatkov izhaja, da je v ocenjevalnem obdobju več kot polovico zadev rešila izven naroka, kar v letu 2007 predstavlja 68,75%, v letu 2008 43,13%, v letu 2009 68,13% in v letu 2010 77,50% pričakovanega obsega dela. Zaradi navedenega niso podani razlogi, ki bi opravičevali odstopanje od povprečja oddelka, tožnici pa je bila pri njenem delu nudena tudi pomoč strokovnih sodelavcev (v letu 2007 16,82%, v letu 2008 10,42%, v letu 2009 14,02% in v letu 2010 12,02%).

Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo, št. 2/11-129 z dne 26. 5. 2011, zavrnila. V obrazložitvi drugostopne odločbe smiselno ponavlja razloge izpodbijane odločbe in dodaja, da so bili pri odločanju upoštevani vsi podatki iz pravnomočne ocene Personalnega sveta, katerim tožnica v postopku izdaje ocene ni ugovarjala in ni predlagala nobenih dopolnitev.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da je zmotno stališče tožene stranke, da je njen pritožbeni uspeh slabši od pritožbenega uspeha drugih sodnikov socialnega oddelka. Numerični podatki o odstotkih potrjenih odločb, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi, so sicer točni, vendar pa tožena stranka ni upoštevala, da so bile v več zadevah, ki jih v tožbi navaja, odločbe Višjega in delovnega sodišča, s katerimi so bile spremenjene njene odločitve, kasneje s strani Vrhovnega oziroma Ustavnega sodišča razveljavljene in je bila tako potrjena njena pravna presoja. Nadalje navaja, da ji kot spremenjene odločbe statistika prikazuje tudi tiste zadeve, v katerih je bila sprememba na drugi stopnji povsem neznatna (npr. sprememba stroškov postopka, teka zamudnih obresti, datuma priznanja pravice) in bi jih bilo zato korektno obravnavati kot potrjene. V nekaterih primerih je odločila skladno z uveljavljeno sodno prakso, Višje sodišče pa je kasneje od te prakse odstopilo. Kolikor bi tožena stranka upoštevala tudi navedeno, bi bil njen pritožbeni uspeh 84,93% in bi tako presegal pritožbeni uspeh oddelka. Poudarja, da sodnikove sposobnosti reševanja pravnih vprašanj ne izkazuje zgolj delež pred pritožbenim sodiščem potrjenih odločb in da tožena stranka, v nasprotju z dosedanjimi stališči, ni upoštevala, da je bilo zoper njene odločbe vloženih bistveno manj pritožb kot zoper odločbe ostalih sodnikov na istem oddelku, kar pomeni, da so jih stranke sprejele za pravilne in zakonite. Nadalje ugovarja, da ne drži, da ni izkazala reševanja posebno zahtevnih in zapletenih zadev. To dejstvo izhaja iz same ocene sodniške službe Personalnega sveta, na katero se tožena stranka sicer sklicuje. Te ocene ni izpodbijala in ni predlagala njenih dopolnitev, kar ji očita tožena stranka, saj glede na oceno, da pogoje za hitrejše napredovanje izpolnjuje, za njeno izpodbijanje ni imela pravnega interesa. V zvezi s pomočjo strokovnih sodelavcev navaja, da je bila te deležna v enaki meri kot ostale sodnice, ki pa jim ta okoliščina ni negativno vplivala pri imenovanju na položaj svetnic. Tožena stranka ji je v breme štela tudi delež odločb, ki naj bi bile rešene pred prvim narokom, pri čemer je napačno razlagala numerične podatke iz rubrike „Sklep o umiku“, kajti v tej rubriki niso zajeti le primeri, ko je tožba umaknjena pred prvim narokom za glavno obravnavo, pač pa tudi številčnejši primeri, ko do umika pride po opravljenih več narokih za glavno obravnavo in po izvedenem dokaznem postopku. Tožena stranka je tudi napačno (v škodo tožnice) izračunala odstotek tovrstnih zadev, pa tudi sicer njeno razmerje ne odstopa od razmerja pri drugih sodnikih, tudi pri tistih, ki so hitreje napredovali. Nadalje tožnica še pripominja, da je v ocenjevalnem obdobju imela dve težji operaciji (leta 2008 in leta 2010), a je kljub temu znatno presegla pričakovani obseg dela in povprečje na oddelku. Vse navedeno je navedla že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, vendar se tožena stranka do njenih ugovorov v drugostopni odločbi ni opredelila. Zaradi tega so bila kršena pravila postopka, dejansko stanje pa napačno ugotovljeno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje in jo z dnem 11. 6. 2010 imenuje na položaj okrožne sodnice svetnice na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani ter jo uvrsti v 54. plačni razred, toženi stranki pa naloži, da ji izplača razliko med zneski že izplačanih plač po 46. plačnem razredu in 54. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2010 dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore in navaja, da je prav zaradi splošne narave navedbe v oceni sodniške službe, da tožnica rešuje zapletene in zahtevne zadeve, Personalni svet Višjega delovnega in socialnega sodišča pozvala, da poda konkretne podatke o strukturi zadev, ki jih je tožnica reševala, vendar pa tudi v dopolnitvi ocene sodniške službe zahtevnost in zapletenost zadev nista bili konkretizirani oziroma izkazani, pavšalne navedbe pa nadpovprečnih sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ne izkazujejo. Tožničine navedba, da je bilo zoper njene odločbe vloženih bistveno manj pritožb kot zoper odločbe drugih sodnikov oddelka, je utemeljena, vendar je treba upoštevati, da je v ocenjevalnem obdobju več kot polovico zadev rešila izven naroka in da ji je bila pri delu nudena pomoč s strani strokovnih sodelavcev, zato je njen pritožbeni uspeh nižji od pritožbenega uspeha sodnikov socialnega oddelka sodišča. Na podlagi navedenega zaključuje, da tožničinih sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ni mogoče opredeliti kot nadpovprečnih, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 16. 8. 2011 smiselno ponavlja tožbene navedbe in dodaja, da ima Višje delovno in socialno sodišče, ki je podalo oceno sodniške službe, najboljši pogled v strukturo spisov, njihovo porazdelitev med sodnike in v kvaliteto njihovih odločitev, saj odloča o pritožbah zoper sodbe vseh sodnikov socialnega oddelka.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2011 navaja, da so bile v večini primerov, ki jih je tožnica v ocenjevalnem obdobju rešila izven naroka izdane zamudne sodbe. Te predstavljajo meritorno odločitev, ki je posledica neaktivnosti ene od strank in ni sprejeta na podlagi tehtanja nasprotnih argumentov, zato so zamudne sodbe predmet omejenega pritožbenega nadzora. Navedeno vodi k višji stopnji pravilnosti in zakonitosti odločanja, ki pa ni pogojena s sodnikovo boljšo sposobnostjo razreševanja pravnih vprašanj. Nadalje navaja, da statistične podatke pri odločanju tehta ne samo kvantitativno, pač pa tudi z vidika strokovne podpore sodnikom. Pri oblikovanju enotnih meril za vsebinsko napolnjevanje pojma nadpovprečnosti je sprejela stališče, da obseg sodelovanja strokovnega sodelavca pri sodniškem delu pomeni enega od pokazateljev sodnikove zavzetosti in odgovornosti pri delu.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je za tožnico sporna odločitev tožene stranke, da ne ugodi njenemu predlogu za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj okrožne sodnice svetnice.

Okrožni sodnik napreduje na položaj svetnika pri prvem napredovanju po dopolnjenem petinštiridesetem letu starosti, če je z oceno sodniške službe ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje (4. odstavek 27. člena ZSS), pri čemer je za hitrejše napredovanje zahtevano izpolnjevanje vseh kriterijev določenih v 29. členu ZSS ter izkazovanje nadpovprečnega strokovnega znanja, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečno uspešno opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov (2. odstavek 32. člena ZSS). Tožnica je predlogu za hitrejše napredovanje priložila oceno sodniške službe, št. Su Z 1/10-8 z dne 27. 10. 2010, ki jo je izdelal Personalni svet Višjega delovnega in socialnega sodišča, iz katere izhaja, da izpolnjuje vse navedene pogoje za hitrejše napredovanje. Za toženo stranko ni sporno, da tožnica izpolnjuje vse kriterije iz 29. člena ZSS, ki se upoštevajo ob sestavi ocene sodniške službe, in da tudi izpolnjuje kriterije nadpovprečnega strokovnega znanja, nadpovprečne delovne sposobnosti in nadpovprečno uspešnosti pri odpravi in preprečitvi zaostankov. Na podlagi podatkov predložene ocene sodniške službe, njene dopolnitve z dne 4. 2. 2011 ter podatkov o delu tožnice pa tožena stranka zaključuje, da tožnica ne izkazuje nadpovprečne sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, kar je tudi pogoj za hitrejše napredovanje po 2. odstavku 32. člena ZSS, zato je njen predlog zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožničin pritožbeni uspeh nižji od pritožbenega uspeha sodnikov socialnega oddelka sodišča. V oceni sodniške službe je Personalni svet navedel, da tožnico po kriteriju sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj kljub temu ocenjuje kot nadpovprečno, še zlasti ob upoštevanju njene sposobnosti za reševanje zahtevnih in zapletenih zadev, vendar pa posebna zahtevnost in zapletenost zadev, ki naj bi jih tožnica reševala, tako v oceni sodniške službe kot tudi v njeni dopolnitvi ni določno opredeljena in pojasnjena. Poleg tega tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da iz predloženih podatkov izhaja, da je v ocenjevalnem obdobju tožnica več kot polovico zadev rešila izven naroka, kar v letu 2007 predstavlja 68,75%, v letu 2008 43,13%, v letu 2009 68,13% in v letu 2010 77,50% pričakovanega obsega dela. Zaradi navedenega niso podani razlogi, ki bi opravičevali odstopanje od povprečja oddelka, tožnici pa je bila pri njenem delu nudena tudi pomoč strokovnih sodelavcev (v letu 2007 16,82%, v letu 2008 10,42%, v letu 2009 14,02% in v letu 2010 12,02%).

Sodišče se strinja s toženo stranko, da iz določbe 3. odstavka 24. člena ZSS, po kateri o hitrejšem napredovanju v naziv svetnika odloča Sodni svet po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika, izhaja, da v postopku odločanja o tovrstnem napredovanju Sodni svet ni vezan na predlog Personalnega sveta. Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da njeno odločanje ne sme biti arbitrarno, saj jo veže smiselna uporaba določil Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in splošna pravna načela, polje njene proste presoje glede kriterijev oziroma meril iz 29. člena ZSS pa je omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 29. člena ZSS, po drugi strani pa je omejeno s testom očitne (ne)razumnosti, pri čemer je polje proste presoje bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so statistično merljivi oziroma uresničljivi (primerjaj npr. sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1345/2008 z dne 15. 4. 2009).

Pri spornem kriteriju sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj je v 3. točki 29. člena ZSS navedeno, da se pri presoji izpolnjevanja tega kriterija upoštevajo zlasti dosežena stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljena predvsem v postopkih s pravnimi sredstvi, ali sodnik upošteva dobro sodno prakso in njegove sposobnosti za reševanje zapletenih in kompleksnih zadev. Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla predvsem na nesporno dejstvo, da je bil pritožbeni uspeh tožnice v ocenjevalnem obdobju nižji od povprečja pritožbenega uspeha vseh sodnikov socialnega oddelka, na katerem sodnica sodi, ne da bi pri tem upoštevala nadaljnje nesporno dejstvo, da je bil odstotek vloženih pritožb zoper tožničine odločbe nižji od povprečnega odstotka vseh sodnikov oddelka, kar tožnica utemeljeno ugovarja, zato je bilo izpodbijano odločbo treba odpraviti že iz tega razloga, saj je tožena stranka v tem delu napačno uporabila materialno pravo. Poleg pokazatelja, ki izhaja iz statistike sodnih odločitev v pritožbenih postopkih, je namreč delež vloženih pritožb, ob upoštevanju vrste (strukture) zadev, povsem razumno šteti kot enega izmed pokazateljev dosežene stopnje pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, pa tudi sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj. Če pravno sredstvo sploh ni bilo vloženo, se namreč lahko upravičeno domneva, da se obe strani spora strinjata s sodno odločbo in jo sprejemata (tudi kot pravilno), kar bi moralo biti po vseh razumnih razmišljanjih v sodstvu zaželeno. Ker se v takih primerih spor pravnomočno zaključi in se ne nadaljuje na višjih stopnjah sojenja oziroma v ponovljenih postopkih, je razmerje med izdelanimi sodnimi odločbami in številom vloženih pritožb tudi zakonito merilo za kriterij iz 3. točke 29. člena ZSS (primerjaj npr. sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 450/2004 z dne 14. 6. 2006).

Kot je bilo že navedeno, je treba delež vloženih pritožb ovrednotiti tudi ob upoštevanju vrste oziroma strukture zadev, na kar pravilno opozarja tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2011, vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi zakaj je toženi stranki štela v breme, da je v ocenjevalnem obdobju več kot polovico zadev rešila izven naroka, predvsem ob dejstvu, da se struktura zadev, ki so rešene izven naroka, lahko med seboj (tudi z vidika dopustnosti pravnega sredstva) bistveno razlikuje, in ob dejstvu, da niti iz izpodbijane odločbe in niti iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, kolikšen je odstotek rešenih zadev izven naroka pri drugih sodnikih socialnega oddelka oziroma kolikšno je povprečje celotnega oddelka.

Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhajajo razlogi, zaradi katerih je tožena stranka štela, da pomoč strokovnih sodelavcev pri delu tožnice vplivajo na oceno (nadpovprečne) sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je obseg sodelovanja strokovnega sodelavca pri sodniškem delu eden od pokazateljev sodnikove zavzetosti in odgovornosti pri delu, iz česar pa ne izhaja, da je nujno pokazatelj sodnikove sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj in ne morebiti pokazatelj njegove delovne sposobnosti ali opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov. Nadpovprečnost tožničine delovne sposobnosti in dela, ki ga je opravila pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, pa za toženo stranko nista sporni.

Nadalje sodišče ugotavlja, da je navedene tožbene ugovore tožnica podala že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, vendar ji tožena stranka v drugostopni odločbi nanje ni konkretno odgovorila, kar sicer zahteva določba 2. odstavka 254. člena v zvezi z določbo 4. člena ZUP, kar je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka bo morala o tožničinem predlogu za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj okrožne sodnice svetnice ponovno odločiti (3. odstavek 64. člena ZUS-1) tako, da bo pri odločanju upoštevala zgoraj navedena stališča sodišča. Odločbo, ki jo bo izdala v ponovljenem postopku bo morala tudi ustrezno obrazložiti v skladu z določbami 1. odstavka 214. člena v zvezi s 4. členom ZUP.

Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče v zadevi meritorno odloči, vendar je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, saj za vsebinsko odločanje sodišča niso bili izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov iz upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi določbe 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na nejavni seji.

K točki 2 izreka: Tožnica je v tožbi sodišču predlagala tudi, da toženi stranki naloži v plačilo stroške tega upravnega spora. Ker je bilo njeni tožbi ugodeno, je sodišče na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi njenemu stroškovnemu zahtevku in višino stroškov odmerilo v skladu s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tako, da ji je, glede na to, da je ne zastopa odvetnik, v tej zadevi, ki je bila rešena na seji, priznalo 80,00 EUR. Toženi stranki je določilo 15 dnevni rok izpolnitve obveznosti na podlagi 2. odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, prvi dan po preteku tega roka pa začnejo teči tudi zakonske zamudne obresti. Sodna taksa, ki jo je tožnica plačala za postopek pred sodiščem prve stopnje (Tar. št. 6111 – 148,00 EUR), pa ji bo na podlagi določb (c točka opombe 6.1) Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10, ZST-1), vrnjena po uradni dolžnosti.