Up-123/05 - 4

21. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 31. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 535/2004 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 46/2003 z dne 16. 3. 2004 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Center za socialno delo Maribor je z odločbo št. 56-797/2001-3/17 z dne 15. 11. 2002 na zahtevo matere določil stike med mladoletno hčerko in pritožnikom tako, da se ti stiki izvajajo vsako prvo sredo v mesecu po 4 ure. Določil je tudi način izvrševanja teh stikov. Z dnem vročitve te odločbe je prenehala veljati poravnava, ki sta jo starša sklenila pri Centru za socialno delo dne 29. 1. 2002. Pritožnik je nato zahteval ponovno določitev stikov z mladoletno hčerko in prenehanje veljavnosti odločbe z dne 15. 11. 2002. Center za socialno delo Maribor je s sklepom št. 56-797/2001-3 z dne 24. 3. 2003 pritožnikovo zahtevo zavrgel. Pritožnik se je pritožil tako zoper odločbo z dne 15. 11. 2002 kot tudi zoper sklep z dne 24. 3. 2003. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo št. 02070/00026/2003 0043 PČ z dne 11. 7. 2003 obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo odločbo in sklep Centra za socialno delo. Zoper odločbo Ministrstva je pritožnik vložil tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo pritožnikovo tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča. Izpodbijana odločitev o stikih temelji predvsem na volji mladoletne hčerke (rojene 13. 9. 1991), ki je dne 12. 8. 2002 pri Centru za socialno delo izjavila, da bi imela stike z očetom enkrat mesečno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 2., 8., 21., 22., 23., 39., 53., 54. in 56. člena Ustave. Meni, da so sodišča "povsem konkretno" privilegirala zgolj koristi in interese matere, njemu pa niso priznala nikakršnih pravic in možnosti, da uveljavi svoje interese. Vrhovnemu sodišču očita, da ni upoštevalo njegove volje in ni preprečilo načrtnega delovanja "oblastniške" matere, ki stike preprečuje. Po mnenju pritožnika so bile pri odločanju o stikih povsem zanemarjene tudi koristi otroka. Sodiščem očita, da so ga namerno izključila iz vseh oblik odločanja o otroku. Vrhovno sodišče naj bi v izpodbijani sodbi poudarjalo samo njegove očetovske dolžnosti. Pritožnik opozarja tudi na dolgotrajnost postopka. Poudarja, da Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 86/99, MP, št. 26/99 – MEKUOP) pri urejanju stikov zahteva takojšnjo odločitev. Opozarja na posledice, ki jih bo otrok zaradi neodgovornega dela državnih organov nosil celo življenje. Zaradi dolgotrajnosti postopka in zaradi neustrezne odločitve državnih organov naj bi prišlo do popolne odtujenosti otroka. Pritožnik predlaga "odpravo" izpodbijanih sodb.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja ter se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi sodbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. in 8. člen Ustave neposredno ne urejata človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države ter načela glede veljavnosti in uporabe mednarodnega prava), se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Zatrjevano kršitev 22. in 23. člena Ustave pritožnik utemeljuje s trditvijo, da so sodišča "povsem konkretno" privilegirala zgolj koristi in interese matere, njemu pa niso priznala nikakršnih pravic in možnosti, da uveljavi svoje interese. Vendar je ta očitek neutemeljen. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, je bilo treba pri določanju stikov odraščajoče deklice z očetom upoštevati predvsem hčerino voljo, vse z namenom, da se bo njun odnos razvijal v smeri skladnega osebnostnega razvoja otroka, kar je otrokova največja korist. Obe sodišči sta ocenili, da ni dvoma, da je mladoletna hči sposobna sprejemati svoje odločitve ter razumeti posledice in pomen izraženega mnenja. Poudarili sta, da vztrajanje pri stikih, ki bili v nasprotju z hčerino voljo, ne bi bilo v njeno korist. Dejstvo, da se pritožnik ne more sprijazniti z obsegom in načinom izvrševanja stikov z mladoletno hčerko, kot je določen z izpodbijano odločitvijo sodišč, pa ne zadošča za ugotovitev, da so mu bile kršene pravice, ki izvirajo iz 22. in 23. člena Ustave.

5.Pritožnik posebej zatrjuje tudi kršitev pravice iz 56. člena Ustave in jo utemeljuje s trditvijo, da so bile pri odločanju o stikih povsem zanemarjene koristi otroka. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb izhaja prav nasprotno. Tako Upravno sodišče kot tudi Vrhovno sodišče sta kot glavno vodilo pri odločanju upoštevali največjo korist otroka. Pritožnikov očitek je torej neutemeljen. Glede na navedeno se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do tega, ali pritožnik v postopku s to ustavno pritožbo sploh lahko uveljavlja kršitev otrokovih ustavnih pravic ter ali bi bilo otroku v tem postopku morebiti treba postaviti posebnega zastopnika.

6.Z izpodbijanima sodbama pritožniku tudi niso mogle biti kršene pravice iz 21., 39. in 53. člena Ustave. Za kršitev 54. člena Ustave, ki ureja pravice in dolžnosti staršev, bi šlo v primeru, če bi izpodbijani sodbi temeljili na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika navedene ustavne določbe. Pritožnik tega niti ne zatrjuje. Dejstvo, da se pritožnik ne strinja z izpodbijano odločitvijo o stikih z mladoletno hčerko, pa zatrjevane kršitve pravice iz 54. člena Ustave ne izkazuje.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Pritožnikov očitek o dolgotrajnosti postopka po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že prenehalo. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan