Jedro

Ker se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), mora zahteva poleg določne navedbe razlogov, zaradi katerih jo je mogoče vložiti, vsebovati tudi njihovo utemeljitev.

Izrek

Zahteva obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 22.05.2000 je bil obs. M.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ in mu je bila po določbah 50. ter 51. člena KZ izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen en mesec zapora ter preizkusna doba dveh let. V skladu z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da mora plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.01.2001 pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenec je dne 25.05.2001 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov 420. člena ZKP, predvsem zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter vrne zadevo v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obsojenec ne navaja nobene kršitve zakona.

Zatrjevanje, da njegove navedbe v pritožbi zoper prvostopno sodbo niso pavšalne niti nedoločne, ne bo moč sprejeti, saj so docela nejasne tudi njegove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Prepoznati je moč le zatrjevanje o krivi izpovedbi priče in o tem, da je napačen zaključek o njegovi krivdi, tudi zato, ker sloni na indicih, s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljanih razlogov kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni opredelil glede tega, katere konkretne kršitve naj bi bile podane. Tudi obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne opredeli določno niti kršitev kazenskega zakona niti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato teh razlogov sploh ni mogoče preizkusiti. V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pa lahko stori le, če zahteva vsebuje poleg določne navedbe razlogov, zaradi katerih jo je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), tudi njihovo utemeljitev. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri njen vložnik navaja, da nižji sodišči nista "pravilno po ZKP sprejeli ocene", to trditev pa utemeljuje z neprepričljivostjo izpovedb Z.M. in M.M., z dejstvom, da sta izpovedbi neskladni in da je ena od njiju krivo izpovedala, da zasežena sekira ni zadosten dokaz, da je z njo grozil ter z nakazovanjem, da obstajajo le indici, sledi, da ne soglaša s presojo izvedenih dokazov. S tem pa izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe in uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).