Jedro

Napačno je stališče, da se iz razloga ponovitvene nevarnosti lahko odredi pripor le pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ter pri premoženjskih deliktih. Pri kaznivih dejanjih prepovedanega prehoda čez državno mejo je varnost ljudi ogrožena ne le zaradi visokih zneskov, ki jih morajo za take usluge storilcem plačevati večinoma ekonomsko popolnoma obubožane osebe, ampak tudi zaradi praviloma nemogočih in ogrožujočih razmer, v katerih poteka spravljanje teh ljudi čez državno mejo.

Ker je marihuana že v Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD) opredeljena kot droga, ki je zelo nevarna za človekovo zdravje, je vložnikovo stališče, da gre za nenevarno drogo in da zato s ponovitvijo takega kaznivega dejanja varnost ljudi ne bi bila ogrožena, brez podlage.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je zoper obdolženega S.P. s sklepom z dne 16.7.2001 na podlagi 2. odstavka 205. člena Zakona kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), podaljšalo pripor še za dva meseca, to je do dne 18.9.2001 do 13. ure. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 20.7.2001 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obdolženčev zagovornik zaradi kršitve določb kazenskega postopka in Ustave dne 24.7.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter pripor zoper obdolženega S.P. odpravi, podrejeno pa da zoper obdolženca odredi hišni pripor.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru za zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obdolžencev zagovornik nima prav, ko zatrjuje, da ni podan eden od pogojev za pripor, ker da ta ni neogibno potreben za varnost ljudi. Poudarja, da je zmotno vložnikovo stališče, da je ta pogoj podan samo, če gre za kaznivo dejanje zoper življenje in telo ter da je nesprejemljiva trditev v zahtevi, da marihuana ni nevarno mamilo. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je podano tudi sorazmerje med izrečenim ukrepom in stopnjo ogrožanja varnosti ljudi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obdolženega S.P. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Pogoji za odreditev in podaljšanje pripora pripora so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je pripor v konkretnem primeru neogibno potreben za varnost ljudi oziroma za potek postopka.

Da bi ne bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil nadaljevani kaznivi dejanji prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, vložnik zahteve niti ne zatrjuje.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih obdolženec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Pri ugotavljanju danosti tega pogoja mora sodišče ugotoviti obstoj najmanj ene okoliščine, ki se nanaša na kaznivo(a) dejanje(a) in najmanj ene okoliščine, ki zadeva storilca, na podlagi katerih je mogoče sklepati o realni nevarnosti, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

Obdolženec naj bi kot član združbe v okviru nadaljevanih kaznivih dejanj storil dve izvršitveni dejanji prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ in dve izvršitveni dejanji neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Glede na predpisano kazen gre za hudi kaznivi dejanji, kajti za prvo kaznivo dejanje je storilcu mogoče izreči kazen zapora od enega do osmih let, za drugo pa je predpisana kazen najmanj treh leta zapora. Sodišče je v razlogih, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, navedlo, da je obdolženec pri izvrševanju kaznivih dejanj pokazal precejšnjo vztrajnost, o tem pa sklepalo na podlagi števila posameznih dejanj, ki naj bi jih ta storil v zelo kratkih časovnih razmakih. Pojasnilo je tudi, da je splošno znano, da tovrstna kazniva dejanja storilcem prinašajo velike zaslužke. Sklep o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti je oprlo tudi na spoznanje, da naj bi obdolženec storil kaznivi dejanji iz koristoljubnih nagibov, saj naj bi mu zaslužek, ki ga je imel od gostinske dejavnosti, ne zadostoval ter da naj bi se zaradi tega podal v sicer veliko donosnejšo kriminalno dejavnost. Sklepu sodišča, da je pri obdolženem S.P. podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zato po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Kolikor pa vložnik v zahtevi navaja, da obdolženi S.P. zelo dobro zasluži, da doslej ni bil še nikoli kaznovan, da zoper njega ne teče noben drugi kazenski postopek in da obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje razmere in okolje ter razmere, v katerih sedaj živi, ne potrjujejo sklepanja, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, podaja lastno presojo ugotovljenih dejstev, ki je drugačna od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Na ta način v tem obsegu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovornik obdolženega S.P. v zahtevi poudarja, da podaljšanje pripora ni neogibno potrebno za varnost ljudi in da je zato odločitev sodišča v nasprotju z določbo 1. odstavka 20. člena Ustave. Po vložnikovi presoji obdolženec ni storil nobenega kaznivega dejanja "z napadom na življenje in telo ali drugega premoženjskega delikta"; z dejanjema, ki naj bi ju storil, pa da ni počel ničesar, s čimer bi ogrozil varnost ljudi.

Pravnopomotno je stališče obdolženčevega zagovornika, da se iz razloga ponovitvene nevarnosti pripor lahko odredi le pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo ter pri premoženjskih deliktih.

Varnost ljudi je pri kaznivih dejanjih prepovedanega prehoda čez državno mejo ogrožena ne le zaradi visokih zneskov, ki jih morajo za take usluge storilcem plačevati večinoma ekonomsko popolnoma obubožane osebe, marveč tudi zaradi praviloma nemogočih in ogrožujočih razmer, v katerih poteka spravljanje teh ljudi čez državno mejo.

Prav tako so neutemeljene navedbe v zahtevi, da ni podana nevarnost za ljudi, ker da gre za promet z marihuano. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekovo zdravje. Zakon o proizvodnji in prometu z drogami (Uradni list RS, št. 108/99) glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica zlorabe drog ter glede na njihovo uporabo v medicini, v 3. členu prepovedane droge razvršča v tri skupine. V skupino I tako spadajo rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se ne uporabljajo v medicini. Iz Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 49/2000) je razvidno, da sta indijska konoplja, pod redno številko 32, in tetrahidrocanabinol kot substanca, ki jo ta rastlina vsebuje, pod redno številko 56, razvrščeni v skupino I. Glede na to da je že v zakonu opredeljeno, da gre za drogo, ki je zelo nevarna za človekovo zdravje, je povsem jasno, da vložnikovo stališče, da gre za nenevarno drogo in da zato s ponovitvijo takega kaznivega dejanja varnost ljudi ne bi bila ogrožena, nima podlage. Zato je pravilna presoja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je glede na težo kaznivih dejanj, njihovo število in način storitve podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do prostosti na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani.

Prepričljiva je tudi ugotovitev v izpodbijani pravnomočni odločbi, da z milejšimi ukrepi ponovitvene nevarnosti pri obdolženem S.P. ni mogoče odpraviti. Sodobna telekomunikacijska sredstva so zaradi nizke cene dostopna vsakomur, tako da je glede na izkazano stopnjo ponovitvene nevarnosti realno pričakovati, da bi obdolženec z njihovo uporabo in v sodelovanju z ostalimi člani združbe, ki so na prostosti, tovrstna kazniva dejanja brez večjih težav izvrševal tudi iz hišnega pripora.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obdolženega S.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.