Jedro

Za vodilne delavce je ureditev povsem drugačna kot za poslovodne osebe ali prokuriste, saj so vodilni delavci v podrejenem položaju in zakon dopušča pri ureditvi pogodbenih obveznosti le točno določena odstopanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na vodilnem delovnem mestu za določen čas pod posebnimi z zakonom določenimi pogoji, kot to izhaja iz 74. člena ZDR-1. Drugače je z vodilnim delavcem možno urediti tudi delovni čas, nočno delo, odmore, dnevne in tedenske počitke, kot to izhaja iz določbe 157. člena ZDR-1, vendar le glede razporeditve delovnega časa in ne glede plačila za opravljeno delo v drugače razporejenem delovnem času. Druge pravice gredo vodilnim delavcem enako kot ostalim delavcem v delovnem razmerju. Zato ima pritožba prav, da je ugotovitev sodišča, ali gre za v tožnikovem primeru za vodilnega delavca ali ne, irelevantna pri odločitvi o tem, ali mu mora toženka plačati nadurno delo in dodatek za delovno dobo. Pri tem pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2022 z dne 19. 11. 2022, v kateri je zavzelo stališče, da je dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko delovnega časa že zajeto v osnovni plači nedopusten.

Ni bistveno, ali si je tožnik lahko odrejal delo sam ali ne, temveč je bistveno, koliko ur dela je opravil, koliko ur od tega je bilo plačanih in koliko ur dela je ostalih neplačanih in jih je toženka dolžna tožniku še izplačati kot nadure.

O zakonitosti vključitve dodatka za delovno dobo v skupni znesek bruto plače določen v pogodbi o zaposlitvi je zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, kjer je navedlo, da po presoji vrhovnega sodišča ni ovir zato, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Doslej je torej sodna praksa dopuščala, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi iz tega naslova določi višja plača. Iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, ali je bilo v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi tožnika dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vštet v bruto plačo.

Pravilno opozarja pritožba, da nikjer ne v pogodbi o zaposlitvi ne v splošnem aktu delodajalca ni določeno, da bi bil dodatek za posebne pogoje dela že določen v osnovni plači. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo, da bo to v ponovljenem postopku izvedlo predlagane dokaze in presodilo, ali bi tožniku za delo na posameznih deloviščih ta dodatek pripadal glede na določbe 46. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo.

Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, ker je vsaj preuranjeno ugotovilo, da tožniku ne gredo zahtevki iz naslova nadur, dodatka za delovno dobo in posebnih obremenitev pri delu ter razlike plačila za delo v Avstriji in Nemčiji. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede odločitve v zgoraj navedenih postavkah razveljavilo je posledično moralo razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi 111. člena ZDR-1. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločati, in sicer bo njegova odločitev odvisna od tega, ali je bil tožnik pri plači prikrajšan v taki meri, da so bili izpolnjeni pogoji za podajo izredne odpovedi po 111. členu ZDR-1 in posledično ali je tožnik upravičen do odpravnine in odškodnine za plačo v času odpovednega roka.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je dopustilo spremembo tožbe z dne 21. 3. 2023 (I. točka izreka) in zavrnilo (II. točka izreka) tožbeni zahtevek za: plačilo nadur v obdobju od maja 2018 do marca 2022 v bruto znesku 75.578,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov do plačila; izplačilo premalo plačane plače za delo v Nemčiji in Avstriji v skupnem bruto znesku 5.180,71 EUR bruto in po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2022 dalje do plačila; izplačilo dodatka za delovno dobo v bruto znesku 2.359,68 EUR, po obračunu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2022 dalje do plačila; neizplačani dodatek za posebne obremenitve pri delu v bruto znesku 1.309,62 EUR, po obračunu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2022 dalje do plačila; odpravnino v bruto znesku 3.214,52 EUR, po obračunu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2022 dalje do plačila; izgubljeni zaslužek za čas odpovednega roka v bruto znesku 3.694,50 EUR, po obračunu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2022 dalje do plačila. Sklenilo (III. točka izreka) je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 6.450,59 EUR.

Zoper zgoraj navedeno sodbo, tj. odločitev v II. in III. točki izreka, se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da izrek sodbe pod točko II in III spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v točki II in III izreka v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženki pa naloži plačilo vseh v tem postopku nastalih stroškov. Zavrnitev tožbenega zahtevka je po mnenju tožnika posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, da tožniku na delovnem mestu nadzornik del na gradbišču, ki je bil zaposlen kot vodilni delavec ne pripadajo izplačila za nadurno delo, dodatek za delovno dobo, dodatek za posebne obremenitve pri delu in v posledici izredne odpovedi delavca tudi odpravnina in odškodnina za izgubljeni zaslužek za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na določbi 6. člena pogodbe o zaposlitvi v kateri je določeno, da osnovna plača delavca za polni delovni čas znaša bruto 2.844,25 EUR ter da je dodatek za delovno dobo že vključen v dogovorjeni znesek bruto plače. Sodišče prve stopnje je pri tem štelo za bistveno, da je bil tožnik vodilni delavec, kar pa je po mnenju tožnika zmotno. V skladu s stališčem sodne prakse je navedeno vprašanje irelevantno, saj je v skladu s sodno prakso vrhovnega sodišča kakršenkoli dogovor o vključenosti dodatka za nadurno delo v osnovno plačo vodilnega delavca nedopusten, kar pomeni, da ugotovitev o tem ali je tožnik vodilni delavec ali ne ni relevantno za odločitev v tem sporu. Odločitev je v nasprotju z najnovejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 22/2022. Sodišče prve stopnje se je napačno sklicevalo na sicer neenotno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodnih odločbah izdanih pred navedeno sodbo vrhovnega sodišča. Drugačen dogovor o plači je namreč možen le s prokuristom in poslovodno osebo. Opozarja, da iz opisa tožnikovih del in nalog za delovno mesto nadzornik del na gradbišču nesporno izhaja, da tožnik ni bil poslovodna oseba in ne vodilni delavec in da gre v tem delu za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo izjavam prič A. A. in B. B., pri čemer je dejansko A. A. predsednik uprave, priča B. B. pa član uprave toženke in sta torej zainteresirana za uspeh toženke v tej pravdi. V kolikor bi sodišče upoštevalo vse izvedene dokaze skupaj, kot mu nalaga 8. člen ZPP in jih pravilno ocenilo bi ugotovilo, da so izpovedbe prič zaposlenih pri toženki in sicer predsednika uprave in člana uprave ter vodje kadrovske službe C. C. v zvezi z navedbami o tožnikovi samostojnosti in razporejanju dela in delovnega časa v nasprotju z bistvenimi dokazi, in sicer s pogodbo o zaposlitvi, v kateri je že v 3. členu predvideno tožnikovo delo v podaljšanem delovnem času le, da se je plačilu zanj in za dodatek za delovno dobo nezakonito moral vnaprej odpovedati, kar naj bi bilo zajeto v osnovni bruto plači iz 6. člena pogodbe. Odločitev je v nasprotju z evidencami ur opravljenega dela v spornem obdobju, ki so jih na zahtevo toženke dostavljali vodje projektov D. D., E. E. in F. F. ter sam tožnik, prav tako pa tudi v nasprotju z elektronskim sporočilom A. A. predsedniku uprave z dne 8. 9. 2021, v katerem je ravno predsednik uprave A. A. določil ukrajinskim delavcem, ki jih je nadziral tožnik 10-urni efektivni delovni čas na dan 6 dni v tednu. Tako se izkaže kot neprepričljiva izpoved priče A. A. predsednika uprave, da si je tožnik samostojno razporejal delo v okviru rednega delovnega časa 8 ur, saj iz tega sporočila izhaja ravno nasprotno. Prav tako je neprepričljiva izpoved priče, da so drugi delavci, ki niso vodilni delavci imeli neenakomerno razporejen delovni čas, tožnik pa kljub dejstvu, da je nadziral delavce podizvajalcev tega ni imel. Iz pričanja B. B. tudi izhaja, da je bilo potrebno delo opravljati tudi ob sobotah in nedeljah ter ga podaljšati tudi preko polnega delovnega časa, ker so bili vezani na roke za dokončanje objektov, kar dokazuje, da so evidence delovnega časa tožnika in vodij projektov točne in verodostojne, da pa hkrati ne more držati pričina izjava, da si je delo tožnik sam prilagodil, saj so ga zahteve delovnega procesa silile v nasprotno. Opozarja na dejstvo, da so vse zaslišane priče zaposlene pri toženki in so bile primorane zaradi svoje lastne eksistence in strahu pred izgubo zaposlitve pričati tako, kot jim je naročila toženka. Na to kaže pričanje D. D., iz katerega na koncu ni jasno, kako je lahko priča navedla v evidencah, da je tožnik opravil 240 ur v februarju 2022 in 213 ur v decembru 2021, nato pa izpovedal, da naj mu nadurno delo ne bi bilo odrejeno, s čimer prihaja priča sama s seboj v nasprotje. Tožnik ni koordiniral dela, njegova naloga je bila nadzor nad izvedbo kakovosti opravljenih gradbenih del, ne pa razporejanje delavcev in koordinacija. Ni jasno od kod sodišču zaključek, da je tožnik naročal material. Sodišče tudi ni v celoti ocenilo izpovedbe priče F. F., ki je govoril o tem, da je tožnik delo opravljal samostojno in da niso kontrolirali ali nadzorovali, iz komunikacije med tožnikom in njim pa izhaja, da ga je F. F. 8. 8. 2021 v nedeljo na gradbišču spraševal, ali tožnik opravlja delo na delovišču. Prav tako je razvidno iz elektronskega sporočila tožnika z dne 11. 5. 2021, da tožnik sporoča vodji projekta E. E., katera dela morajo biti dokončana in popravljena, saj tožnik ni mogel ukazovati podizvajalcem, kaj morajo narediti in popraviti, temveč je to moral storiti vodja projekta. Sodišče ni ocenilo vseh listinskih dokazov, ki jih je sodišču dostavil tožnik, zato so dokazni zaključki sodišča nepravilni. Tožnik meni, da bi sodišče primarno moralo upoštevati listinske dokaze, ki so nastali v spornem obdobju. Sodišče se sploh ni opredelilo do izpovedbe D. D., ki je kot priča izpovedal, da je tožnik dejansko opravil tisto število delovnih ur, kot so navedene v evidencah delovnega časa, ki jih je le-ta kot vodja projekta v G. (Hrvaška) vodil za tožnika kot tudi za druge delavce. Prav tako sodišče ni upoštevalo izpovedi priče F. F., ki je izpovedal, da je kot vodilni delavec pri toženki prejel vsa izplačila za opravljeno nadurno delo in za delo ob sobotah. Sodišče je tako neenako obravnavalo enake položaje, ko je tožnika štelo za vodilnega delavca in mu ni priznalo plačila nadurnega dela, vodilnemu delavcu pa so bili izplačani vsi dodatki, kar predstavlja diskriminatoren odnos do tožnika. Tožnik še opozarja, da je način vodenja evidenc določila toženka in ne tožnik, zato jih je tudi dolžna upoštevati.

Tožnik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu zavrnitve zahtevka, v katerem zahteva plačilo za delo v Nemčiji in Avstriji po določbah Kolektivne pogodbe za gradbeno dejavnost za Nemčijo in Avstrijo. Ne strinja se z uporabo Kolektivne pogodbe za lesarstvo oziroma mizarstvo Avstrije in Nemčije, temveč zahteva uporabo Kolektivne pogodbe za gradbeništvo, saj je opravljal zaključna dela v gradbeništvu. Kot nadzornik gradbenih del in glede na svojo izobrazbo bi moral prejeti višje plačilo tako za nadurno delo kot delo v soboto in nedeljo. Da je šlo v tujini za opravljanje gradbenih in ne lesarskih del izhaja tudi iz pričanja A. A. in F. F. in priloženih fotografij. Sodišče bi moralo upoštevati, kakšna dela je tožnik dejansko opravljal in katera kolektivna pogodba velja za opravljanje takih del. Sodišče zaradi zmotnega stališča ni izvedlo dokaza, s predlogom s poizvedbami pri avstrijskih in nemških sodnih oziroma upravnih organih o vsebini Kolektivne pogodbe za gradbeno dejavnost Nemčije in Avstrije. V zvezi s tem delom zahtevka za plačilo dela v Avstriji in Nemčiji se sodišče tudi ni opredelilo do izpovedi predsednika uprave in priče F. F., kar predstavlja bistveno kršitev določb prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, prav tako pa zaradi napačne pravne presoje in neizvedbe dokaznega predloga dejansko stanje ostalo nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno.

Sodišče je tudi napačno zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo dodatka za delovno dobo. Obrazložitev sodišča v tem delu je sama s seboj v nasprotju, zaradi česar meni, da gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na določbe Zakona o minimalni plači, ki določa, da se dodatki določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami ne vštevajo v minimalno plačo, torej se ne morejo vštevati v osnovno plačo tožnika.

Zmotna je tudi odločitev sodišča v delu, ko je zavrnilo zahtevek za izplačilo dodatka zaradi posebnih obremenitev pri delu, pri čemer se je sklicevalo na 67. člen Kolektivne pogodbe za lesarstvo. Ta člen določa negativno izvedbeno dolžnost, kar pomeni, da se je sodišče sklicevalo na napačno določbo kolektivne pogodbe. Dodatek za posebne obremenitve pri delu določa 46. člen Kolektivne pogodbe za lesarstvo, v pogodbi o zaposlitvi tožnika pa ni nikjer navedeno, da naj bi bil ta dodatek zajet v plači. Sodišče je pri odločitvi tudi preseglo trditveno podlago toženke, ki je zatrjevala, da tožnik ni bil izpostavljen dimu, sajam, vročini, mrzlemu vremenu, torej posebnim obremenitvam pri delu, ne pa da je plačilo zajeto v internem aktu delodajalca, s čimer je sodišče preseglo trditev toženke in nedovoljeno odločalo preko trditvene in dokazne podlage, kar prestavlja kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP.

3.Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo nadaljnje stroške postopka, torej tudi stroške za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Tožnik je s toženko imel v obdobju od maja 2018 do marca 2020 sklenjenih zaporedno brez prekinitve več individualnih pogodb o zaposlitvi za delovno mesto nadzornik del na gradbišču, ki so imele vse enako vsebino. V 3. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da delovni čas delavca traja 40 ur tedensko in mora biti prilagojen potrebam delovnega procesa ter dinamiki dela družbe in njenih organov upravljanja. Delo delavca na delovnem mestu nadzornik del na gradbišču preko polnega delovnega časa je zajeto v plačilu iz 6. člena te pogodbe. 6. člen pogodbe pa določa osnovno plačo delavca za polni delovni čas, v vsaki pogodbi enako v znesku 2.847,25 EUR bruto, v drugem odstavku pa je določeno, da delavec ni upravičen do dodatka za delovno dobo, ker je dodatek iz tega naslova že vključen v dogovorjeni osnovni bruto plači. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo za nadurno delo, ki ga je opravil v obdobju sklenjenih pogodb o zaposlitvi, plačilo dodatka za delovno dobo, dodatka za posebne obremenitve pri delu in razliko v premalo plačani plači za delo v Nemčiji in Avstriji za čas, ko je delal v teh dveh državah, ker je posledično zaradi kršitev delodajalca izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po 111. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) je iz tega naslova zahteval tudi izplačilo odpravnine in odškodnine za izgubljeni zaslužek za čas odpovednega roka.

7.Sodišče prve stopnje je vse tožnikove zahtevke zavrnilo, pri čemer je zahtevek za plačilo nadurnega dela in dodatka za delovno dobo zavrnilo iz razloga, ker se je postavilo na stališče, da je plačilo nadurnega dela in dodatka za delovno dobo že zajeto v plačilu, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi v 6. točki pogodbe. Pritožba utemeljeno opozarja na materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da je ureditev v pogodbi o zaposlitvi v skladu z zakonom. ZDR-1 res dopušča drugačno urejanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi in z vodilnimi delavci (pri čemer je potrebno pri teh ureditvah ločevati obe kategoriji delavcev). Za vodilne delavce je ureditev povsem drugačna kot za poslovodne osebe ali prokuriste, saj so vodilni delavci v podrejenem položaju in zakon dopušča pri ureditvi pogodbenih obveznosti le točno določena odstopanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na vodilnem delovnem mestu za določen čas pod posebnimi z zakonom določenimi pogoji, kot to izhaja iz 74. člena ZDR-1. Drugače je z vodilnim delavcem možno urediti tudi delovni čas, nočno delo, odmore, dnevne in tedenske počitke, kot to izhaja iz določbe 157. člena ZDR-1, vendar le glede razporeditve delovnega časa in ne glede plačila za opravljeno delo v drugače razporejenem delovnem času. Druge pravice gredo vodilnim delavcem enako kot ostalim delavcem v delovnem razmerju. Zato ima pritožba prav, da je ugotovitev sodišča, ali gre za v tožnikovem primeru za vodilnega delavca ali ne, irelevantna pri odločitvi o tem, ali mu mora toženka plačati nadurno delo in dodatek za delovno dobo. Pri tem pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2022 z dne 19. 11. 2022, v kateri je zavzelo stališče, da je dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko delovnega časa že zajeto v osnovni plači nedopusten. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da gre za neenotno sodno prakso je napačno. Sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča je od izdaje navedene sodbe vrhovnega sodišča enotna, zato je sklicevanje sodišča prve stopnje na starejšo neenotno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča neupoštevno. Tako je delodajalec dolžan vodilnemu delavcu plačati nadurno delo, ki ga opravi in je določba v pogodbi o zaposlitvi, da je nadurno delo zajeto v bruto plači dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi, nična. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ni razčistilo dejanskega stanja in ni izvedlo vseh predlaganih dokazov v zvezi z opravljenim nadurnim delom tožnika. Pri tem ni bistveno, ali si je tožnik lahko odrejal delo sam ali ne, temveč je bistveno, koliko ur dela je opravil, koliko ur od tega je bilo plačanih in koliko ur dela je ostalih neplačanih in jih je toženka dolžna tožniku še izplačati kot nadure. Sodišče prve stopnje bo moralo tako dopolniti dokazni postopek in izvesti vse predlagane dokaze v zvezi z opravljenim nadurnim delom ter pravilno oceniti vse že izvedene dokaze. Pritožba namreč pravilno opozarja, da je sodišče pri oceni že izvedenih dokazov zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

8.Tožnik je vtoževal tudi plačilo dodatka za delovno dobo. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo iz različnih razlogov, tako da je utemeljena pritožba, da se odločitve ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev pravil postopka po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O zakonitosti vključitve dodatka za delovno dobo v skupni znesek bruto plače določen v pogodbi o zaposlitvi je zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, kjer je navedlo, da po presoji vrhovnega sodišča ni ovir zato, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Doslej je torej sodna praksa dopuščala, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi iz tega naslova določi višja plača. Iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, ali je bilo v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi tožnika dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vštet v bruto plačo. Iz določbe pogodbe o zaposlitvi kaj takega ne izhaja, temveč je navedeno, da tožnik ni upravičen do dodatka na delovno dobo, ker je dodatek iz tega naslova že vključen v dogovorjeni osnovni plači. Po določbi drugega odstavka 126. člena ZDR-1 je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. 129. člen ZDR-1 določa dodatek za delovno dobo. Glede na navedeno torej dodatek za delovno dobo ne sodi v osnovno plačo, temveč se plača na osnovno plačo. Glede na sodno prakso torej lahko zaključimo, da je možno da je v dogovorjenem bruto znesku plače vključen tudi dodatek za delovno dobo, vendar ne v okviru osnovne plače, temveč bruto zneska, ki zajema osnovno plačo in dodatek za delovno dobo. V primeru sklenjenih pogodb o zaposlitvi je bil znesek bruto plače vsa leta enak. Zato je vprašljivo, ali je bil dodatek za delovno dobo res vključen v bruto plačo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze in jih oceniti ter odločiti skladno z zakonom.

9.Tožnik je uveljavljal tudi dodatek za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolja in za nevarnost pri delu na podlagi določbe 46. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo (Ur. l. RS, št. 58/2017 in nasl.), ker je delo opravljal na projektih v Afriki (Senegalu), Rusiji, Nemčiji, Sloveniji in na Hrvaškem, kjer je bil izpostavljen visokim in izjemno nizkim temperaturam, dimu, sajam, prahu, vlagi, ropotu, nositi je moral zaščitna sredstva ter bil izpostavljen številnim drugim vplivom in nevarnostim. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ker se je postavilo na stališče, da so vse te obremenitve zaradi neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu že vsebovane v zahtevnosti dela v splošnem aktu delodajalca, ki v 2. členu akta o plačah določa, da delavcu pripada osnovna plača v višini kot jo določa ta pravilnik in glede na zahtevnost delovnega mesta na katerega je delavec razporejen. Tudi iz 13. člena akta smiselno izhaja, da so pri razporeditvah v plačne razrede zajeti tudi vplivi okolja. Ker naj bi bila tako obremenitev okolja že upoštevana v osnovni plači je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba v tem delu utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, saj je toženka nasprotovala tožbenemu zahtevku iz drugih razlogov in sicer, da tožnik ni nikjer delal v takih pogojih, da bi mu ta dodatek pripadal in ne, da je že vključen v vrednotenje delovnega mesta. Poleg tega gre v določbah splošnega akta le za splošne določbe, iz katerih ni mogoče zaključiti, da so pri vrednotenju delovnega mesta zajeti že vsi neugodni vplivi okolja in nevarnost za delo na zelo različnih gradbiščih, na katerih pri toženki delavci opravljajo delo. Pravilno opozarja pritožba, da nikjer ne v pogodbi o zaposlitvi ne v splošnem aktu delodajalca ni določeno, da bi bil dodatek za posebne pogoje dela že določen v osnovni plači. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo, da bo to v ponovljenem postopku izvedlo predlagane dokaze in presodilo, ali bi tožniku za delo na posameznih deloviščih ta dodatek pripadal glede na določbe 46. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo.

10.Tožnik je zahteval tudi razliko v plači za čas dela v Avstriji in Nemčiji, in sicer je uveljavljal, da mu mora toženka izplačati razliko do minimalne plače za njegovo delo določene v Kolektivni pogodbi za gradbeno dejavnost Nemčije in Avstrije. Pritožba pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker je štelo, da Kolektivna pogodba za gradbeno dejavnost ne pride v poštev za določitev plače tožniku. Pritožbeno sodišče se s pritožbenimi razlogi strinja, saj je odločitev sodišča prve stopnje vsaj preuranjena. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, kakšno delo je toženka prevzela na deloviščih v Nemčiji in Avstriji, katera kolektivna pogodba dejavnosti je za opravljanje teh del veljala v teh dveh državah

11.Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo tožbene zahtevke tožnika izvirajoče iz izredne odpovedi tožnika delodajalcu na podlagi 111. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, ker je vsaj preuranjeno ugotovilo, da tožniku ne gredo zahtevki iz naslova nadur, dodatka za delovno dobo in posebnih obremenitev pri delu ter razlike plačila za delo v Avstriji in Nemčiji. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede odločitve v zgoraj navedenih postavkah razveljavilo je posledično moralo razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi 111. člena ZDR-1. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločati, in sicer bo njegova odločitev odvisna od tega, ali je bil tožnik pri plači prikrajšan v taki meri, da so bili izpolnjeni pogoji za podajo izredne odpovedi po 111. členu ZDR-1 in posledično ali je tožnik upravičen do odpravnine in odškodnine za plačo v času odpovednega roka.

12.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, v posledici česar je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb postopka in izvesti dokaze, ki jih zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni izvedlo ter nato o zahtevkih ponovno odločiti. Kršitve so take narave, da jih pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, zato je skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je tako odločilo zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja verjetno ne bo dovolj izvedba ene glavne obravnave. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež izven Ljubljane, bo oprava narokov na Zunanjem oddelku v Brežicah bolj ekonomična. Poleg tega namen instančnega sojenja ni prenos ugotavljanja dejstev, ki so bistvena za odločitev in odločanja s prve na drugo stopnjo. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

13.Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju izvesti še preostale predlagane dokaze, ki se nanašajo na opravljeno delo nad polnim delovnim časom, na dodatek za delovno dobo, na posebne obremenitve okolja pri delu ter dejavnost toženke in veljavnost kolektivne pogodbe dejavnosti za delo v Avstriji in Nemčiji. Pri tem bo moralo upoštevati zgoraj navedene napotke pritožbenega sodišča. Glede na te ugotovitve pa bo ponovno presodilo tudi o utemeljenosti zahtevkov tožnika temelječih na določbi 111. člena ZDR-1. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka.

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadeva vrne v novo sojenje.

-------------------------------

1Glej Pdp 398/2022 z dne 25. 11. 2022, Pdp 346/2022 z dne 12. 1. 2023 in Pdp 86/2024 z dne 26. 6. 2024.

2Upoštevati je namreč potrebno pravo Avstrije in Nemčije in ne katere kolektivne pogodbe veljajo za toženko v Sloveniji.