Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Up-121/02

Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

11. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Združenja najemnikov A., Ž., ki ga zastopa predsednica B. B., na seji senata dne 27. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba Združenja najemnikov A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 326/99 z dne 20. 9. 2001 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U771/98 z dne 3. 3. 1999 in sklepom Vlade št. 463-01/98-1 (N) z dne 6. 4. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Združenje najemnikov nacionaliziranih stanovanj A., ki se je kasneje preimenovalo v Združenje najemnikov A. (v nadaljevanju Združenje), se je s peticijo z dne 3. 2. 1998 obrnilo na Predsednika Republike, Državni zbor, poslance Državnega zbora, Državni svet, Vlado in Varuha človekovih pravic in nekatere druge organe. Zahtevalo je, da se ustanovi ekspertna skupina neodvisnih pravnih in ekonomskih strokovnjakov, ki naj prouči skladnost Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ) in Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) z Ustavo, Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP), Resolucijo Parlamentarne Skupščine Sveta Evrope 1096 ter evropskimi humanitarnimi pravnimi načeli. Od Vlade je Združenje zahtevalo, da po predložitvi ugotovitev in predlogov ekspertne skupine predlaga ustrezne spremembe SZ in ZDen, moratorij na vračanje stanovanj v naravi v denacionalizacijskih postopkih in dopolnitev Nacionalnega stanovanjskega programa. Peticijo je Združenje utemeljevalo s trditvijo, da določbe SZ in ZDen posegajo v ustavne in konvencijske pravice bivših imetnikov stanovanjske pravice. Vlada je peticijo obravnavala na svoji seji dne 2. 4. 1998 in sprejela sklepe in mnenje št. 463-01/98-1 (N). S sklepi je podprla predlog Združenja za ustanovitev ekspertne skupine, svoje mnenje k peticiji, v katerem se je opredelila do posameznih zahtev in trditev Združenja, pa je sklenila posredovati Državnemu zboru in Varuhu človekovih pravic.

2.Združenje s sklepi in z mnenjem Vlade ni bilo zadovoljno.

3.Vložilo je tožbo na Upravno sodišče ter zahtevalo, naj se ugotovi, da je Vlada z navedenim sklepom neutemeljeno zavrnila pobudo (peticijo) in opustila svojo dolžnost, da s predlaganjem ustreznih sprememb SZ in ZDen zagotovi preprečitev kršitve ustavnih in konvencijskih pravic Združenja oziroma njegovih članov, bivših imetnikov stanovanjske pravice. Zahtevalo je tudi, da se Vladi naloži, da mora izpodbijani sklep takoj odpraviti in predlagati zakonske spremembe, kot sicer izhajajo iz peticije, upravne organe pa bi morala opozoriti na spoštovanje ustavnih in konvencijskih pravic bivših imetnikov stanovanjskih pravic. S tožbo je Združenje od sodišča tudi zahtevalo, da Vladi prepove, da bi v bodoče z ravnanjem ali opustitvami še posegala v ustavne in konvencijske pravice ustavnih pritožnikov. Združenje je svojo tožbo utemeljevalo na določbi tretjega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS).

4.Upravno sodišče je štelo, da mnenje Vlade ne pomeni posamičnega akta ali dejanja, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po določbi tretjega odstavka 1. člena ZUS, na katerega se je v tožbi sklicevalo Združenje. Zato je tožbo zavrglo. Pritožbo Združenja je Vrhovno sodišče zavrnilo.

5.Združenje zatrjuje, da sta odločitvi obeh sodišč arbitrarni in brez razumne obrazložitve. Navaja, da za odločitev o dopustnosti tožbe po določbi tretjega odstavka 1. člena ZUS ni pomembno, za kakšen akt gre, saj ta določba zajema vse akte in celo dejanja, s katerimi se lahko posega v človekove pravice. Sodišči bi po mnenju Združenja na podlagi navedene določbe morali odločati o vsebini tožbenega zahtevka, še zlasti, ker prizadeti nimajo na razpolago drugega sodnega varstva. Obema sodiščema očita, da sta s tem, ko nista dopustili sodnega varstva, kršili pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sodišči naj bi s tem kršili tudi ustavne pravice iz 15., 22. in 25. člena Ustave, pa tudi pravice iz 6. in 13. člena EKČP, 8. in 10. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter pravice iz 2. in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 - Pakt).

B.

6.Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava.

7.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče le presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču ? v nadaljevanju ZUstS). Pri tem se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

8.Združenje utemeljuje zatrjevane kršitve ustavnih in konvencijskih pravic z navedbo, da bi Upravno sodišče moralo odločati o vsebini tožbe, ne pa jo zavreči zaradi procesnih razlogov. Izpodbija torej pravilnost procesne odločitve Upravnega sodišča, ki je bila potrjena s strani Vrhovnega sodišča. Svojo procesno odločitev je Upravno sodišče utemeljilo s stališčem, da izpodbijanih sklepov in mnenja Vlade v smislu določbe tretjega odstavka 1. člena ZUS ni mogoče šteti za posamične akte in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, kar ima za nadaljnjo posledico, da zoper take akte in dejanja ni mogoče sprožiti upravnega spora. Zakaj v primeru izpodbijanih sklepov ne gre za posamične akte in dejanja, zoper katera je mogoč upravni spor na podlagi že navedene določbe ZUS, je Upravno sodišče obrazložilo. Enako je storilo Vrhovno sodišče. Zato se očitek o samovoljnem in arbitrarnem odločanju obeh sodišč izkaže kot neutemeljen. Kot je v izpodbijanem sklepu ugotovilo Vrhovno sodišče, gre pri sklepih in mnenju Vlade za načelna stališča, ki nimajo narave odločitve niti dejanja, zoper katere bi bilo dopustno sprožiti upravni spor. V čem bi bilo tako razumevanje uporabe določbe tretjega odstavka 1. člena ZUS, in s tem dopustnosti sodnega varstva, v neskladju z določbami Ustave, ki jih Združenje sicer navaja, ne pojasni. Zgolj z zatrjevanjem, da mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, ni mogoče utemeljevati zatrjevanih kršitev Ustave in mednarodnih aktov.

9.K trditvam Združenja o kršitvi človekovih pravic, ki naj bi jih zagrešili obe sodišči, ker nista dopustili tožbe v upravnem sporu, je treba dodati še naslednje. Združenje je v upravnem sporu izpodbijalo sklepe in mnenje Vlade, ki jih je ta sprejela ob obravnavi peticije Združenja. Pravico vlagati peticije in druge pobude splošnega pomena ima po 45. členu Ustave vsak državljan. Iz te ustavne pravice izhaja, da so organi, katerim je bila peticija predložena, to peticijo dolžni obravnavati in nanjo odgovoriti. Samo v primeru, da naslovnik peticije te ne obravnava in nanjo ne odgovori, je vlagateljem peticije zagotovljeno sodno varstvo na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave. Vlada je, kot povedano, peticijo obravnavala in nanjo odgovorila. Združenje tudi sicer ne zatrjuje, da Vlada ni obravnavala peticije in da nanjo ni odgovorila. Navaja le, da je Vlada pobudo, vsebovano v peticiji, zavrnila iz neopravičenih razlogov. Nezadovoljstvo Združenja z odgovorom Vlade na peticijo ne more biti razlog za dopustnost tožbe v upravnem sporu. Ustavna pravica do peticije namreč ne zagotavlja vlagatelju peticije, da bi tisti, na katerega je bila peticija naslovljena, moral sprejeti prav take rešitve in odločitve, kot izhajajo iz peticije. Drugačna interpretacija ustavne pravice do peticije bi v primeru, ko je naslovnik te peticije Vlada, tej onemogočilo izvajanje njenega ustavnega položaja in odgovornosti, kot ju opredeljuje 110. člen Ustave.

10.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih navaja ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Ustavno sodišče

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia