Jedro

Prenehanje delovnega razmerja kot najstrožji disciplinski ukrep, je mogoče izreči le za takšne hujše kršitve delovne obveznosti, ob katerih so dokazano nastale tudi posledice, predpisane v 89. členu zakona o delovnih razmerjih.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da je sklep disciplinske komisije z dne 19.11.1993 in sklep odbora za varstvo pravic delavcev z dne 6.12.1993 spremenilo in tožeči stranki izreklo disciplinski ukrep denarne kazni v višini 15 % akontacije mesečnega osebnega dohodka v trajanju 6 mesecev ter toženi stranki naložilo, da tožeči prizna delovno razmerje za čas od 6.12.1993 do 31.10.1994 in ji za ta čas izplača osebne dohodke ter povrne stroške postopka v višini 34.900,00 SIT. Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena dolžna izplačati polovico osebnega dohodka za čas suspenza od 9.6.1993 do 5.12.1993 in sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo odgovornost tožeče stranke za hujšo kršitev delovne obveznosti, pri izbiri disciplinskega ukrepa pa je napačno ocenilo težo in posledice ugotovljenih kršitev. Meni, da je izpolnjen pogoj iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, za najstrožji disciplinski ukrep. S tožnikovo storitvijo bi toženi stranki namreč lahko nastala večja materialna škoda zaradi izgube poslovnega ugleda in posledičnega znižanja prihodka. Sodišče je pri izreku ukrepa upoštevalo samo dejstvo, da v spornem obdobju ni nastala velika materialna škoda in pri tem spregledalo, da so tovrstne kršitve težko ugotovljive in da so se kupci takemu načinu zaračunavanja artiklov, uprli. Cene življenjskih artiklov so za potrošnike previsoke, zato vsako takšno ravnanje, kot ga je storila tožeča stranka, pri njih povzroči razburjenje in preusmeritev drugemu trgovcu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sklep disciplinske komisije tožene stranke in sklep odbora za varstvo pravic delavcev, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91, 29/92; v nadaljevanju ZDR) po katerem se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oz. pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oz. delodajalca. Ob nesporni dejanski ugotovitvi, ki je tudi pritožba ne prereka, da je tožeča stranka s tem, ko je 1.6., 2.6. in 9.6.1993 napačno registrirala cene na blagajni SP etaža 1, zagrešila hujšo kršitev delovne obveznosti po 21. točki 49. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da glede na težo in posledice kršitve niso bili izpolnjeni pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča za najtežjo disciplinsko sankcijo niso izpolnjeni pogoji iz 89. člena že citiranega zakona, saj ni dokazana nobena od predpisanih posledic. Zaradi nepravilnega zaračunavanja posameznih prehrambenih artiklov, ko so cene od dejanskih odstopale le za nekaj SIT, je logično pravilno sklepanje provostopenjskega sodišča, da je toženi stranki nastala le majhna materialna škoda, na kar posebej kaže tudi dejstvo, da le te v predsodnem disciplinskem postopku, sploh ni ugotavljala.

Glede na okoliščine konkretnega primera tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tisti del citirane zakonske določbe, ki disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja predpisuje za hujše kršitve delovne obveznosti, zaradi katerih bi šele lahko nastala večja materialna škoda. Ob dejstvu, da tožena stranka tožnikove kršitve niti sama ni okvalificirala po kateri od točk 50. člena pravilnika o delovnih razmerjih, za katere ima predpisano obligatorno prenehanje delovnega razmerja, bi morala posebej ugotavljati kvalifikatorne elemente posledic storjenega dejanja. Pomeni, da bi morala konkretizirati že povzročeno ali šele grozečo večjo škodo. Niso zadostne zgolj trditve v pritožbi, da bi ob veliki konkurenci že z enkratnim neposlovnim odnosom lahko prišlo do izgube kupcev in zato večje materialne škode, ker teh trditev ni mogoče preveriti, saj so presplošne in na njihovi podlagi obsega posledic, predpisanih z zakonom, ni mogoče določiti. Ker posledic ugotovljene hujše kršitve tožena stanka tudi v pritožbi z ničemer ne konkretizira, temveč jih le posplošeno zatrjuje, je morala pritožba v tej smeri ostati brezuspešna. Upoštevaje težo ugotovljene hujše kršitve delovne obveznosti, nagibe storilca in stopnjo tožnikove odgovornosti, je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da za izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja niso bili izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Namesto prenehanja delovnega razmerja je utemeljeno izreklo denarno kazen v najvišjem možnem znesku za najdaljše predpisano obdobje, s katerim je po oceni pritožbenega sodišča mogoče doseči tudi namen disciplinske sankcije v smislu generalne prevencije.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Ker tožena stranka s pritožbno ni uspela, je sodišče hkrati sklenilo, da nosi priglašene stroške pritožbe sama.