Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja, ker njegovo bivanje v taborišču oz. izgnanstvu od njegovega rojstva do končanja druge svetovne vojne ni trajalo tri mesece. Po določbah ZZVN po 15.5.1945 ni več mogoče priznavati učinkovanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov druge svetovne vojne. Čas po končanju druge svetovne vojne se upošteva le pri odločanju o pravicah iz priznanega statusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2706/97-11 z dne 13.10.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 6.10.1997, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Upravne enote B. z dne 11.3.1997. Z navedeno odločbo upravni organ prve stopnje tožniku ni priznal statusa žrtve vojnega nasilja, ker je bil rojen le 1 mesec in 3 dni pred končanjem 2. svetovne vojne in je tako prisilni ukrep nad njim trajal pod določeno mejo 3 mesecev.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 70/97, v nadaljevanju ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V 2. členu ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in bila nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). V času odločanja veljavni ZZVN v 3. odstavku 2. člena določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka tega člena. Po 1. odstavku 3. člena pa se za žrtev vojnega nasilja šteje oseba iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN, pri kateri je prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece.

Tožnik je bil rojen 12.4.1945 v L. v Nemčiji, kamor je bila njegova mati izgnana. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne izpolnjuje pogoja za priznanje žrtve vojnega nasilja, ker prisilni ukrep nad njim ni trajal najmanj tri mesece, kot to določa ZZVN. Sodišče prve stopnje je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

Tožnik se v pritožbi, ki jo vlaga proti izpodbijani sodbi, z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in meni, da je krivična. Med drugim navaja, da mu kljub vsem zakonskim normam ta status pripada že po naravnem in civilizacijskem pravu. Smiselno ponovi tožbene navedbe. Mati je bila prisilno izgnana v nemško taborišče leta 1942 in je pozneje delala na prisilnem delu v nemških tovarnah. Oče je bil v drugem taborišču in je umrl dve uri pred njegovim rojstvom. Poudarja, da se gorje za taboriščnike ni končalo 15.5.1945, ampak se je nadaljevalo do konca avgusta 1945, ko so se vračali v domovino in tudi še dolga leta pozneje, zato jim status pripada.

Rojeni v taborišču bodo zaznamovani vse življenje. Opozarja tudi na razmere, v katerih je živel po vojni, glede na to, da je mati v taborišču zbolela za TBC in zaradi te bolezni kasneje ni dobila nobene zaposlitve. Materi je zdravniška komisija priznala zaradi posledic bolezni (TBC), pridobljenih v Nemčiji, status 90 % civilnega vojnega invalida. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je bil v taborišču že 9 mesecev pred svojim rojstvom. Predlaga, da se mu prizna status žrtve vojnega nasilja, do česar ima vso moralno pravico.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Svojo odločitev je oprlo na pravilno razlago ZZVN.

Eden izmed bistvenih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča določb ZZVN ni mogoče razlagati tako, kot to navaja pritožnik, in sicer, da bi mu bilo mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja, ne glede na datum 15.5.1945. Glede žrtve vojnega nasilja je v 1. členu ZZVN določeno, da je to državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, kot čas trajanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov pa je v 1. odstavku 2. člena ZZVN glede druge svetovne vojne določen čas 6.4.1941 do 15.5.1945. Po določbah ZZVN po tem datumu ni več mogoče priznavati učinkovanja nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov druge svetovne vojne. Čas po končanju druge svetovne vojne pa se upošteva le pri odločanju o pravicah iz priznanega statusa.

Novela ZZVN-B (Uradni list, RS, št. 44/96) daje uveljavljeni status žrtve vojnega nasilja le osebam, rojenim staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. člena ZZVN. Po mnenju pritožbenega sodišča je v 1. odstavku 3. člena ZZVN, ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa, določen enotni minimalni rok trajanja prisilnega ukrepa (3 mesece) za priznanje statusa vseh žrtev vojnega nasilja (razen izjeme iz 2. odstavka istega člena), torej tudi za navedene otroke. Zato je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja, ker njegovo bivanje v taborišču oziroma izgnanstvu od njegovega rojstva (12.4.1945) pa do končanja druge svetovne vojne (15.5.1945) ni trajalo tri mesece.

Sodišče prve stopnje je presodilo vse tožbene ugovore. Obrazložitev, s katero tožbene ugovore zavrača in razlogi, ki jih navaja, so v skladu z odločbo tožene stranke in listinami v upravnih spisih ter imajo podlago v določbah ZZVN, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Zato tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno ponovi tožbene ugovore, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.