Jedro

Očitki o nepravilni zavrnitvi dokaznih predlogov sodijo v sfero dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje je prepuščena presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo s katerimi dokazi. Zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč ima lahko za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je lastnik nepremičnin parc. št. 1610/60 in 2109 k. o. ..., toženka pa lastnica nepremičnin parc. št. 1566/1, 1610/68 in 1610/66 k. o. ... Tožnik je trdil, da že več kot 50 let v dobri veri uživa in uporablja nepremičnino parc. št. 1610/68 in del (vrt) nepremičnine parc. št. 1610/66 ter da je zato prvo nepremičnino priposestvoval v celoti, pri drugi pa je priposestvoval del, na katerem se je nahajal njegov vrt. Zahteval je, da se ugotovi, da je postal lastnik nepremičnine parc. št. 1610/68 in dela nepremičnine parc. št. 1610/66, da je mu je toženka dolžna izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vpisal kot lastnik nepremičnine parc. št. 1610/68 ter da je toženka dolžna dovoliti geodetsko odmero priposestvovanega dela nepremičnine parc. št. 1610/66. Zahteval je še povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, sodišče druge stopnje pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodbo pritožbenega sodišča razveljavi ter zadevo vrne drugemu senatu v novo sojenje. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišč, da ni mejnikov med zemljiščem toženke parc. št. 1610/66 in parcelo M. M. parc. št. 1610/23, obe k. o. ... Iz skice terenske meritve z dne 17. 7. 2003 izhaja, da mejniki so, zato je navedba sodišča prve stopnje v nasprotju s to listino. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno uporabili pravila o dokaznem bremenu, saj bi moral tožnik dokazati, da je njegov zahtevek utemeljen, torej da je priposestvoval sporni nepremičnini. Obstaja nasprotje med izvedenimi dokazi – zaslišanimi pričami, skico sodišča na ogledu z dne 23. 8. 2006, skico terenske meritve z dne 17. 7. 2003 ter zaključkom prvostopenjskega sodišča, da se vrtiček nahaja na toženkini parceli. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih trditev glede priče A. Ž. oziroma je argumentacija sodišča nelogična. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zaključilo, da je navedena priča verodostojna. Toženki je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, zato je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nepravilno je bil zavrnjen toženkin predlog za izvedbo dokaza za poizvedbe pri E. kot nerelevanten. 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je sodišče prve stopnje prekršilo tudi s tem, ko ni vpogledalo v spis pravdnega sodišča, v katerem toženka nasprotuje posegom v svojo lastnino, čeprav je predlagala izvedbo tega dokaza. Prvostopenjsko sodišče je nepošteno odločalo in presojalo dejstva in dokaze, ker je verjelo tožniku. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede izjave M. D. z dne 25. 7. 1999. Ni se opredelilo tudi do očitka o protispisnosti izpovedbe priče J. H. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti enega dokaza toženke, zato je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj pavšalno očitanje neenakosti med izpovedbami brez konkretne obrazložitve ni podlaga za neupoštevanje dokazov. Razlogi sodišča so v nasprotju z dokazi. Odločitev, da toženka in njeni pravni predniki zagotovo ne bi dopustili tožnikovega gnojišča in lipe na svojem zemljišču, je arbitrarna. Navedbe toženke v pritožbi so bile nepravilno zavrnjene kot pritožbene novote. Pritožbene navedbe glede izravnave so razvidne iz skice terenske meritve z dne 17. 7. 2003, zato ne gre za novoto. Da sta priči M. in Ž. v svaštvu, je razvidno iz zapisnika o zaslišanju prič z dne 23. 8. 2006, zato tudi ta navedba ni pritožbena novota. Enako velja za navedbo o nakupu nepremičnine, ki sega le do mejne črte. Da je bila izjava M. D. podtaknjena v podpis, pa izhaja iz zapisnika o zaslišanju te priče, zato je bila tudi ta toženkina navedba podana pravočasno. Iz skic terenske meritve jasno izhaja, da se vrtiček tožnika ni nahajal na nepremičnini toženke. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka dokazati, da je bil tožnikov vrtiček na nepremičnini M. M., saj mora utemeljenost tožbenega zahtevka dokazati tožnik.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnik leta 1994 izvedel, da ni lastnik nepremičnine parc. št. 1610/68 in vrta na nepremičnini parc. št. 1610/66, obe k. o. ... Priposestvovalna doba za nepremičnino parc. št. 1610/66 je začela teči leta 1952, potekla leta 1972, v dobri veri pa je bil tožnik do leta 1994. Priposestvovalna doba za del nepremičnine parc. št. 1610/68 pa je tekla vsaj od leta 1953 dalje, potekla leta 1966, v dobri veri pa je tožnik nepremičnino užival do leta 1994. 6. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Dejanskega stanja z njo tako ni mogoče več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z očitki o tem, da obstaja nasprotje med zaključkom sodišča, da se je tožnikov vrtiček nahajal na toženkini parceli, in izvedenimi dokazi, revidentka pod navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki sodi v sfero dejanskega stanja. Dejansko stanje poskuša izpodbiti tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker je zaključilo, da je priča A. Ž. verodostojna, da je nepošteno odločalo, ker je verjelo tožniku, da so razlogi sodišča v nasprotju z dokazi, da je ugotovitev sodišč, da ni mejnikov med toženkinim zemljiščem in nepremičnino M. M., v nasprotju s skico terenske meritve ter da je arbitrarna odločitev sodišča, da toženka in njeni pravni predniki ne bi dopustili tožnikovega gnojišča in lipe na svojem zemljišču. 7. Tudi očitki o nepravilni zavrnitvi dokaznih predlogov (predlog za poizvedbe pri Elektru in predlog za vpogled v pravdni spis, v katerem toženka nasprotuje posegom v svojo lastnino) sodijo v sfero dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje je prepuščena presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo s katerimi dokazi. Zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč ima lahko za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa, kot je bilo že pojasnjeno, ni dovoljen revizijski razlog(1).

8. Prav tako ne držijo revizijske trditve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih trditev toženke, in sicer do trditev glede priče A. Ž., do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo v zadnjem odstavku na 2. strani drugostopenjske sodbe, do izjave M. D. z dne 25. 7. 1999, do katere se je opredelilo v drugem odstavku na 3. strani sodbe, ter do očitka o protispisnosti izpovedbe priče J. H., do česar je opredelilo prav tako v drugem odstavku na 3. strani drugostopenjske sodbe.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili pravila o dokaznem bremenu. Za priposestvovanje se zahteva dobroverna posest tistega, ki zatrjuje priposestvovanje. Ker se dobra vera domneva (tretji odstavek 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), bi morala toženka dokazati tožnikovo slabo vero, kot ji je to pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Pravila o dokaznem bremenu so bila pravilno uporabljena tudi glede dokazovanja trditev toženke, da se je tožnikov vrtiček nahajal na nepremičnini M. M.. Dokazno breme je namreč na tisti stranki, ki določeno dejstvo zatrjuje. Ker je toženka trdila, da se je vrtiček nahajal na nepremičnini M.M., bi morala to tudi dokazati.

10. Toženka nasprotuje še zavrnitvi njenih navedb glede izravnave, glede svaštva prič M. in Ž., glede nakupa nepremičnine le do mejne črte ter glede izjave M. D., za katero toženka trdi, da je bila priči podtaknjena v podpis, kot pritožbenih novot. Toženka nima prav, ko trdi, da je te navedbe podala pravočasno, saj sama navaja, da te trditve izhajajo iz zapisnikov o zaslišanju prič oziroma iz skice terenske meritve. Izvedba dokazov, kamor sodijo tudi zapisniki o zaslišanju in skica, ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Toženka teh trditev ni podala pravočasno (temveč šele v pritožbenem postopku), zato jih je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP pravilno zavrnilo kot pritožbene novote.

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi toženkin predlog za povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 367/1998 z dne 5. 5. 1999.