Jedro

V tožnikovem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za ugoditev prošnji za izdajo posebne odločbe tujcu, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je dovoljenje za stalno prebivanje pridobil po ZTuj, ker je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan RS, ne pa tujec, česar tožnik v tožbi niti ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ na podlagi 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-UPB1, Uradni list RS, št. 76/2010) zavrnil prošnjo z dne 13. 12. 2011, ki jo je vložil tožnik, sicer državljan Republike Srbije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji na naslovu A., za izdajo posebne odločbe tujcu, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je že imetnik dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj).

V obrazložitvi prvostopni organ uvodoma povzema določila 1. člena ZUSDDD-UPB1. Navaja še, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik dne 13. 11. 1975 pridobil državljanstvo Republike Slovenije, slednje pa mu je bilo odvzeto dne 11. 1. 1992 z odločbo tožene stranke št. 011/3-XVII-137.319 z dne 24. 12. 1991, ki je postala pravnomočna 11. 1. 1992 z dnem objave v Uradnem listu (Ur. list RS št. 1/92), kar pomeni, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan Republike Slovenije (v nadaljevanju : RS) in ne tujec. Upravni organ je pridobil tudi podatek da je imel tožnik - pred odvzemom državljanstva – prijavljeno stalno prebivališče v Ljubljani, B., ter podatek, da zanj ni zabeležena odjava stalnega prebivališča, temveč le odvzem državljanstva. Na podlagi izkazanih dejstev upravni organ zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo posebne odločbe tujcu, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je dovoljenje za stalno prebivanje pridobil po ZTuj, saj je bil na dan 25. 6. 1991 državljan RS. Z navedenimi ugotovitvami upravnega postopka je bil v skladu s 1. odstavkom 9. člena in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) dne 18. 12. 2012 seznanjen tudi tožnik, ki je na zapisnik izjavil, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da se je njegova družina morala preseliti iz stanovanja v Ljubljani, zato vztraja pri zahtevi, da se mu izda dokazilo, da je bil izbrisan.

Drugostopenjski organ - Ministrstvo za notranje zadeve, je tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno s svojo odločbo št. 2140-115/2013/3 (1323-01) z dne 31. 7. 2013 na podlagi določil 1. odstavka 248. člena ZUP v povezavi s 1. in 3. odstavkom 1. člena ZUSDDD.

Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi drugostopenjsko odločbo (tožbena priloga A1), uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka v smislu 214. člena ZUP v povezavi z določili 14. člena in 22. člena Ustave. Nadalje glede na izpostavljeno določilo 61. člena Ustave opozarja na splošno prepoved neupravičene diskriminacije upoštevajoč določila Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO, Uradni list RS, št. 50/04 in nadaljnji) in Mednarodnega pakta OZN o državljanskih in političnih pravicah. Navaja še, da ga tožnica (pravilno: toženka) v svoji odločbi postavlja pred dejstvo, češ da naj si pridobi potrdilo o odjavi državljanstva Republike Srbije, s čimer niti ne trdi, da bo potem zagotovo pridobil prejšnje državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). V tožbi še očita, da je že iz tožbenih navedb razvidno, da Slovenci, ki živijo zunaj Slovenije, lahko imajo dvojno državljanstvo, nasprotno pa bi tožniku „vzeli še državljanstvo R. Srbije“. Pripominja še, da nikakor ne more prebivati v Sloveniji, ne da bi imel vsaj eno državljanstvo. Od sodišča tožnik pričakuje, da bo odločilo po opravljeni glavni obravnavi na podlagi vseh razpoložljivih dokazov ter v tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da odloči, kot sledi: „- Razveljavijo se v celoti opredmeteno sporno odločbo tožene stranke in ji naloži, da tožniku prizna odvzeto državljanstvo, ki ga je imel ob stalnem bivališču pred razpadom nekoč skupne domovine SFRJ.

- Naloži toženki, da izda odločbo v kateri navede dejansko stanje in čas tožnikovega izbrisa iz državljanstva Republike Slovenije.

- Naloži toženki povrnitev tožeči stranki vse stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.“ V odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila skupaj z listinami predmetnih upravnih spisov v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), tožena stranka vztraja pri izdani odločbi, za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita, glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Dodaja še, da so navedbe tožnika neutemeljene in da se konkretno ne nanašajo na izpodbijano odločbo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je tožba uperjena zoper zavrnilno odločitev tožene stranke (sprejeto v dvostopenjskem upravnem postopku), ki temelji na določilih 1. in 3. odstavka 1. člena ZUSDDD, v dejanskem pogledu pa na dejstvih, ki med strankama niso sporna, saj jih tožnik v tožbi ne izpodbija in v tej zvezi ničesar ne navaja kakorkoli drugače, in sicer, da je tožnik tujec z državljanstvom Republike Srbije v času izdaje izpodbijane odločbe ter da je bil nekoč tožnik državljan RS v času od 13. 11. 1975 do 11. 1. 1992, ko mu je bilo državljanstvo odvzeto z odločbo tožene stranke (št. 011/3-XVII-137.319 z dne 24. 12. 1991 na podlagi 26. člena ZDRS), ki je postala pravnomočna dne 11. 1. 1992 z dnem objave v Uradnem listu (Ur. list RS št. 1/92).

Navedeno pomeni, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan RS in ne tujec, kot sta pravilno ugotovila že oba upravna organa prve in druge stopnje stopnje. Na podlagi 26. člena Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju: ZDRS) se namreč lahko državljanu RS, ki dejansko živi v tujini in ima tudi tuje državljanstvo, odvzame državljanstvo RS, če s svojim delom škoduje mednarodnim ali drugim interesom RS (1. odstavek). V skladu s 5. odstavkom 26. člena ZDRS osebi, ki ji je odvzeto državljanstvo RS, to preneha z dnem vročitve odločbe; če odločbe ni mogoče vročiti, ji državljanstvo RS preneha z dnem objave v Uradnem listu RS. Ker so bile določbe 26. člena ZDRS podlaga za odvzem slovenskega državljanstva RS tožniku s citirano odločbo tožene stranke št. 011/3-XVII-137.319 z dne 24. 12. 1991, ki je postala pravnomočna 11. 1. 1992 z dnem njene objave v Uradnem listu št. 1/92, je navedeni podatek relevanten tudi z vidika določb 1. in 3. odstavka 1. člena ZUSDDD, na katerih je utemeljena v konkretnem primeru izpodbijana odločitev.

Zakonodajalec je z določbo 1. odstavka 1. člena ZUSDDD določil, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, se ne glede na določbe ZTuj na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Z določbo 3. odstavka 1. člena ZUSDDD pa je določeno, da če se po ZTuj dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki je bil dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe ZTuj izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, se šteje, da je imel v RS dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu na prošnjo izda posebna odločba.

Sodišče se ob upoštevanju citiranih določil 1. in 3. odstavka 1. člena ZUSDDD strinja s toženo stranko, da v tožnikovem primeru niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za ugoditev prošnji tožnika za izdajo posebne odločbe tujcu, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je dovoljenje za stalno prebivanje pridobil po ZTuj, ker je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan RS, ne pa tujec, česar tožnik v tožbi niti ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače. Zato sodišče še enkrat ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno in skladno s podatki v listinah predloženih upravnih spisov navedla že tožena stranka, pač pa se nanje v skladu z 2. odstavkom 72. člena ZUS-1 zgolj izrecno sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa le še dodaja: Sodišče vse tožnikove argumente in tožbene zahtevke lahko obravnava izključno v okviru pristojnosti, ki jih ima v upravnem sporu na podlagi določil Ustave (1. in 2. odstavek 157. člena v zvezi z 22. členom, 3. odstavek 120. člena, 156. člen, 13. v zvezi s 1. in 2. odstavkom 14. člena, 15. in 23. člen v zvezi z 61. in 62. členom) in na podlagi ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUNEO. Sodišče je pri zagotavljanju sodnega varstva vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave) in je v upravnem sporu pristojno za presojo zakonitosti izpodbijanega konkretnega dokončnega upravnega akta, ki posega v pravni položaj tožeče stranke. Le v primeru, če stranka nima možnosti vložiti tožbe za presojo zakonitosti (in ustavnosti) posamičnega (upravnega) akta, ima možnost vložiti tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 157. člena Ustave zoper akt ali dejanje javno-pravnega subjekta, če je slednji z dejanjem ali aktom kršil človekove pravice in če stranka nima na razpolago drugega sodnega varstva pred drugim pristojnim sodiščem. Enako stališče je sodišče že večkrat zavzelo v primerljivih zadevah, med drugim v sodbi in sklepu št. I U 1263/2009 ob sklicevanju na stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-2762/08 z dne 18. 3. 2009, ko je dodatno še izpostavilo, da v upravnem sporu sodišče presoja izpodbijani upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (1. odstavek 40. člena ZUS-1) in da ima samo v tem okviru lahko tožeča stranka utemeljena in legitimna pričakovanja glede obsega in vsebine sodnega varstva njenega zahtevka. Slednji pa se v konkretnem primeru razteza na ponovno priznanje tožniku odvzetega državljanstva RS, kar sega občutno preko legitimne zahteve za presojo zakonitosti uvodoma navedene dokončne zavrnilne odločbe (o zahtevku tožnika za izdajo posebnega dovoljenja za stalno prebivanje tujca, ki si je že pridobil dovoljenje za stalno prebivanje) .

Po povedanem je sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo iz navedenih razlogov zavrnilo kot neutemeljeno po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločitve pravilen in da je sama po sebi pravilna in na zakonu utemeljena tudi sprejeta zavrnilna odločitev, tožba pa neutemeljena. Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1odločilo brez glavne obravnave na seji sodnega senata, ker med strankama ni bilo sporno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta prve in druge stopnje.

K točki 2: Sodišče je o stroškovnem zahtevku tožeče stranke odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kakršen je tožnikov obravnavani primer, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.