Jedro

1. Tožena stranka (Republika Slovenija) je objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo utrpi policist na regionalnem tekmovanju policijskih enot oz. ekip iz teh enot v odbojki, ker je bilo tekmovanje organizirano znotraj rednega delovnega časa, delavec policije - tožnik pa je štel udeležbo na tekmovanju za svojo delovno dolžnost, v skladu s skrbjo tožene stranke za telesno pripravljenost policistov.

Od udeležencev se pričakuje maksimalno angažiranje v igri, zato tudi igra v okviru veljavnih pravil in na urejenem igrišču pomeni povečano nevarnost poškodb.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da glasi: "1. Tožena stranka Republika Slovenija, MNZ, Ljubljana, je dolžna plačati tožniku M. L. 1.515.287,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.500.000,00 SIT od 4.2.1999 dalje do plačila ter od zneska 15.287,50 SIT od 26.4.1994 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 279.018,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 191.841,00 SIT od 4.2.1999 dalje ter od zneska 87.177,00 SIT od 7.3.1996 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Za 1.100.000,00 SIT višji zahtevek se kot neutemeljen zavrne." V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 64.145,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2000 dalje do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče delno ugodilo zahtevku in tožniku iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici poškodbe z dne 20.11.1992, ko si je na regijskem tekmovanju policijskih ekip v odbojki poškodoval desno roko (fragmentalni zlom četrte dlančnice s kompletno dislokacijo), dosodilo odškodnino v skupnem znesku 1.215.287,50 SIT. Za 1.400.000,00 SIT višji odškodninski zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da povrne tožniku 230.046,00 SIT stroškov postopka.

Zoper gornjo sodbo se pritožujeta tako tožena stranka, kot tožnik.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri popolne zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem zatrjuje, da je prvostopno sodišče neutemeljeno štelo, da je bila tožnikova udeležba na spornem tekmovanju v odbojki njegova delovna obveznost, tako da že iz tega razloga toženkina odškodninska odgovornost ni podana. Pa tudi če bi se tožnik udeležil tekmovanja v odbojki v smislu delovne obveznosti, toženkina odškodninska odgovornost ne bi bila podana, saj je do poškodbe prišlo med igro, ki je bila ustrezno organizirana, igra sama pa se ne šteje za nevarno dejavnost, ki bi pogojevala objektivno odgovornost organizatorja oz. delodajalca.

Poleg tega pa tožena stranka opozarja, da se izrek o prisojenih stroških postopka ne da preizkusiti.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga njeno spremembo v smeri popolne ugoditve zahtevku, vključno s stroškovnim zahtevkom. Pri tem zatrjuje, da je prvostopno sodišče tožniku iz vseh naslovov nepremoženjske škode dosodilo prenizko odškodnino, zlasti pa iz naslova utrpljenega strahu in iz naslova utrpljenih duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Hkrati v zvezi z dosojeno višino odškodnine opozarja, da je bila z istim zneskom tožniku realno dosojena kar za 30 % nižja odškodnina, kot mu je bila dosojena s prvo sodbo prvostopnega sodišča v tej zadevi v letu 1996, ki je bila potem na pritožbo tožene stranke v zvezi s spornim temeljem zahtevka razveljavljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe glede odškodninskega temelja in odgovornosti tožene stranke za posledice tožnikove poškodbe z dne 20.11.1992. Prvostopno sodišče je pri tem utemeljeno izhajalo iz razumevanja tožnikove udeležbe na regijskem tekmovanju policijskih enot oziroma ekip iz teh enot, kot se je le to oblikovalo v okviru tožnikove policijske postaje in kot ga je, zaslišan kot priča, pred sodiščem prepričljivo prikazal takratni komandir tožnikove policijske postaje R.G.. Tožena stranka je utemeljeno skrbela za telesno pripravljenost policistov in skrb za telesno pripravljenost tudi stimulirala. V takih pogojih in v razmerah v tožnikovi policijski postaji je tožnik udeležbo na regijskem tekmovanju, ki je bilo organizirano v rednem delovnem času, utemeljeno štel za svojo delovno dolžnost in to ne glede na dejstvo, da se je tekmovanja na poziv komandirja udeležil med koriščenjem svojega letnega dopusta. V zvezi s tekmovanjem znotraj rednega delovnega časa, ki je bilo organizirano v smislu legitimne stimulacije skrbi za ohranjanje telesne pripravljenosti policistov, pa je tožena stranka prevzemala tudi rizike takšnega tekmovanja.

Na spornem regijskem tekmovanju v odbojki je očitno šlo za resne tekme treniranih ekip in ne le za ljubiteljsko igro. Rezultati niso bili zgolj stvar osebnega prestiža sodelujočih, temveč so ekipe predstavljale svoje policijske postaje in enote, katerih vodstva so bila zainteresirana za čimboljše rezultate, ki so istočasno tudi vplivali na splošno oceno enot. Na takšnem tekmovanju se od udeležencev pričakuje maksimalno angažiranje v igri. Posledica takšne tekmovalne igre pa so tudi poškodbe posameznih udeležencev, ki jih vnaprej enostavno ni mogoče izključiti. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča iz takšne tekmovalne igre izhaja povečana nevarnost poškodb, tudi če se igra odvija v okviru veljavnih pravil in na urejenem igrišču, kot je bil to primer ob priliki tožnikove poškodbe. Tudi izvedenca medicinske stroke, ki je v tej zadevi podal izvedeniško mnenje o tožnikovi poškodbi, mehanizem poškodbe ni presenetil. Poškodbo je opredelil kot posledico udarca z roko ob trdo podlago, ko je tožnik skočil za žogo. Pri lovljenju nizkih žog pri igri odbojke so lahko stiki rok s trdo podlago pogosti, upoštevaje, da je potrebno ob tem praviloma vedno maksimalno hitro in sunkovito reagirati. Zato so bili tudi po mnenju pritožbenega sodišča v tem primeru podani pogoji iz 2. odstavka 154. člena ZOR, v zv. s 1. odstavkom 73. čl. ZTPDR, to je pogoji za uveljavljanje objektivne odgovornosti tožene stranke, kot delodajalca, za škodo, ki jo je tožnik utrpel v zvezi s svojim delom.

Tožnikova pritožba je delno utemeljena.

Tožnik utemeljeno opozarja, da mu je bila z izpodbijano sodbo iz naslova nepremoženjske škode realno prisojena mnogo nižja odškodnina, kot mu je bila ob enakih ugotovitvah prisojena s prvo, pa kasneje razveljavljeno, sodbo nekaj več kot dve leti pred tem, čeprav sta nominalna zneska enaka. Upoštevaje mnenje izvedenca ortopeda mag. M.K., dr. med., ki se nahaja v sodnem spisu in druge izvedene dokaze, pritožbeno sodišče šteje, da je bila tožniku iz naslova fizičnih bolečin dosojena pravična odškodnina v znesku 600.000,00 SIT. Prav tako je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za denarno odškodnino iz naslova skaženosti. Glede utrpljenega strahu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen do odškodnine vsaj v znesku 100.000,00 SIT (na prvi stopnji dosojeno 50.000,00 SIT), upoštevaje utemeljeno zaskrbljenost za izid zdravljenja, ko se je zdravljenje kompliciralo in sta bili potrebni kar dve operaciji roke, pa še potem potek rehabilitacije v smislu razgibanja prizadetega prsta in zapestja ni bil ugoden. Prav tako pa je tožnik opravičen tudi do višje odškodnine iz naslova dušenvnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti (na prvi stopnji dosojeno le 550.000,00 SIT). Izvedenec glede na zavrto gibljivost sklepov zapestja in desnega prstanca ugotavlja skupno 12 % invalidnost (po zavarovalniških tabelah), oziroma pavšalno ocenjuje zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 10 %. V času poškodbe je bil tožnik star šele 28 let in očitno v zelo dobri psihofizični kondiciji.

Poškodovana desnica ga v službi, kjer so bile telesne sposobnosti očitno zelo cenjene, resno moti. Glede na tožnikovo mladost in glede na njegovo službeno usmeritev pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša pravična odškodnina iz naslova utrpljenih duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti najmanj 800.000,00 SIT. Tako je tožnik iz vseh navedenih odškodninskih naslovov nepremoženjske škode opravičen do odškodnine v skupnem znesku 1.500.000,00 SIT. Tudi tako določena skupna odškodnina pomeni pravično odškodnino v smislu določb 200. čl. ZOR, upoštevaje pri tem tudi praktično šestletni zamik od nastanka škode do zaključka postopka na prvi stopnji, ko zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka tožniku ni bilo omogočeno, da bi lahko pravočasno razpolagal s pravično odškodnino. Za 1.100.000,00 SIT višji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode pa je tudi pritožbeno sodišče kot nesorazmeren zavrnilo ter ob gornji delni ugoditvi tožnikovi pritožbi zaradi razumljivosti celoten izrek sodbe na novo oblikovalo.

Glede na zvišanje dosojene odškodnine in glede na pritožbene navedbe v zvezi z dosojenimi stroški postopka je pritožbeno sodišče tudi stroške na novo odmerilo. Pri tem je ugotovilo, da je ob upoštevanju potrebnih zastopniških storitev in upoštevaje odvetniško tarifo ter vključno plačano takso in stroške prihodov tožnika na obravnave tožniku nastalo za 562.400,00 SIT utemeljenih stroškov, tožnik pa je založil tudi znesek 87.177,00 SIT za stroške pribavljenega izvedeniškega mnenja. Toženi stranki je v zvezi z zastopanjem, upoštevaje veljavno odvetniško tarifo, nastalo za 319.884,00 SIT stroškov. Upoštevaje tožnikov 58 % uspeh v pravdi je po ustreznem pobotanju v smislu 2. odst. 154. čl. ZPP tožena stranka dolžna povrniti tožniku skupno 279.018,00 SIT stroškov (191.841,00 SIT iz naslova sorazmernega zneska stroškov zastopanja in udeležbe na obravnavah ter 87.177,00 SIT iz naslova stroškov za utemeljeno pribavljeno izvedeniško mnenje), z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s tem da je tožnik opravičen do zakonitih zamudnih obresti od zneska 87.177,00 SIT od dneva, ko je ta znesek nakazal kot predujem za kritje izvedeniških stroškov.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške glede na uspeh pritožbe in sicer iz naslova sestava pritožbe po odvetniku ter iz naslova plačila sodne takse v skupnem znesku 64.145,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje. Ob gornjem izidu tega pritožbenega postopka tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.