Jedro

Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da sta toženca z dejansko spremembo namembnosti zemljišča iz vrta v parkirni prostor, brez soglasja tožnika kot ¾ solastnika, s čimer je bil tožnik izključen iz souporabe tega dela zemljišča kot obdelovalnega vrta, protipravno vznemirjala solastninsko pravico tožnika.

Nagrada za postopek po tar. št. 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da sta toženca dolžna opustiti vsako poseganje v solastninsko pravico tožnika, ki jo ima na nepremičnini št. 1936/24 k. o. X., z ID znakom 000, še posebej sta dolžna opustiti vsakršno parkiranje osebnih avtomobilov in samovoljno poseganje v del zemljišča na parceli št. 1936/24 k. o. X., ki je pred posegi tožencev predstavljal obdelovalni vrt v širini 4,5 m in dolžini 6,10 m, vrtno stezo v širini 0,5 m in dolžini 6,10 m, cvetlično gredo z rožami, ki se je nahajala ob robu citiranega obdelovalnega vrta in vrtne steze pri cestišču v širini cca. 5,00 m in dolžini 60 cm, gledano od cestnega robnika proti obdelovalnemu vrtu in vrtni stezi, in cca. 10,00 do 15,00 cm visok cestni robnik, ki meji na južno stran nepremičnine in zasebno dostopno cesto, ki vodi iz ulice G. v širini cca. 5,00 m, in (II) da sta toženca dolžna na tem delu zemljišča odstraniti gramoz ter ponovno vzpostaviti predhodno naveden obdelovalni vrt in vrtno stezo ter cvetlično gredo, robnik, (III) kar je tožeča stranka zahtevala več, pa je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožniku potrebne stroške tega postopka v višini 471,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Ne strinjata se z ugotovitvijo sodišča, da poseg tožencev v dosedanji način souporabe vrta, s čimer izključujeta tožnika od souporabe vrta, dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih. Sodišče je zanemarilo, da sta bila toženca prisiljena vzpostaviti novo parkirno mesto zgolj in samo zaradi samovoljne okupacije dotedanjih parkirnih površin s strani tožnika, ki prav tako predstavljajo solastnino pravdnih strank. Nepravilen je zato tudi zaključek sodišča, da sporni poseg ne predstavlja dovoljene samopomoči. Glede na ugotovitve sodišča, da ni možno z gotovostjo časovno potrditi zadnje rabe zemljišča za namene obdelave, kot tudi ne tega, kdo je navedeno zemljišče dejansko nazadnje obdeloval, gradbena ureditev v smislu nasipa gramoza sama po sebi ne pomeni vznemirjanja, še posebej ob upoštevanju, da ima tožnik na zemljišču še vedno več kot dovolj prostora za obdelavo vrta in da je vrt tudi dejansko obdelal na drugem delu zemljišča. Zaključek sodišča o protipravnem vznemirjanju nasprotuje tudi vsaki pravici ter osnovnemu namenu prava in pravnega varstva. Dejstvo je, da je bil sporni poseg izzvan z ravnanjem tožnika. Odločitev sodišča pomeni zgolj nadaljevanje slabih odnosov med pravdnimi strankami ter kopičenje pravd, saj bosta toženca očitno prisiljena sprožiti nove postopke za to, da bosta dosegla možnost parkiranja na solastni nepremičnini, kar pa ni namen prava. Izpodbijana odločitev je napačna tudi iz razloga, ker sodišče ni upoštevalo, da so na spornem zemljišču naloženi tlakovci. Sodišče je tožencema naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja, ne da bi odločilo, kdo in na kakšen način je dolžan odstraniti tlakovce, pri čemer tega ne moreta in ne smeta storiti toženca, ki z njihovo namestitvijo nimata nič. Sodba zato ni izvršljiva. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj izračun višine stroškov, ki ga je opravilo sodišče, ni pravilen. Ker sodba ne vsebuje podatkov, s katerimi bi bilo mogoče preveriti izračun stroškov, je sodišče v tem delu zagrešilo tudi bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da sta toženca z dejansko spremembo namembnosti zemljišča iz vrta v parkirni prostor, brez soglasja tožnika kot ¾ solastnika, s čimer je bil tožnik izključen iz souporabe tega dela zemljišča kot obdelovalnega vrta, protipravno vznemirjala solastninsko pravico tožnika na nepremičnini parc. št. 1936/24 k. o. X. Navedeni poseg tudi po presoji pritožbenega sodišča dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, saj ni dopustno spreminjanje namembnosti solastne nepremičnine brez soglasja večinskega solastnika. Toženca zmotno menita, da je za navedeno presojo pomembno, kdaj točno je bil vrt nazadnje obdelovan in kdo ga je nazadnje obdeloval. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v tej zvezi odločilno zgolj, da je bilo mogoče sporno zemljišče pred posegom tožencev obdelovati, med drugim za potrebe pridelovanja vrtnin in rož, ter da to zaradi posega tožencev ni več mogoče. Prav tako ni relevantno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da ima tožnik na solastni nepremičnini še vedno dovolj zemljišča za obdelavo vrta ter da je vrt dejansko obdelal na drugem delu zemljišča, saj dejstvo, da je na solastni nepremičnini več obdelovalnih površin, ne opravičuje manjšinskega solastnika, da brez soglasja večinskega solastnika spremeni namembnost ene izmed njih v parkirišče. 6.Pritožnika nadalje neutemeljeno izpodbijata presojo sodišča prve stopnje, da ureditev spornega parkirnega mesta na mestu, kjer je bil prej vrt, ne predstavlja dovoljene samopomoči iz 31. člena Stvarnopravnega zakonika. Toženca sta trdila in pri tem vztrajata v pritožbi, da sta si bila prisiljena urediti parkirno mesto zaradi ravnanja tožnika, ki jima je s postavitvijo svoje prikolice na dvorišču onemogočil parkiranje na njunem dotedanjem običajnem mestu. Ob upoštevanju navedenih trditev sporno ravnanje tožencev predstavlja prekoračitev samopomoči, saj ni bilo usmerjeno neposredno v vzpostavitev prejšnjega stanja – toženca si z njim nista omogočila ponovnega parkiranja na njunem običajnem mestu na dvorišču, temveč na drugem mestu, pa še to na način, da sta samovoljno spremenila namembnost dela nepremičnine, ki je v večinski lasti tožnika.

7. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bosta toženca zaradi odločitve sodišča, da morata opustiti parkiranje na spornem delu zemljišča in ga vzpostaviti v prejšnje stanje, prisiljenja uveljavljati možnost parkiranja na solastni nepremičnini v novih postopkih, kar pa ni namen prava in pravnega varstva, pritožbeno sodišče še dodaja, da cilj nobenega sodnega postopka ni in ne sme biti sprožanje novih sporov in pravd, vendar pa to ne pomeni, da lahko sodišče zgolj zaradi tega, da bi preprečilo morebitni nov sodni postopek, odreče nekomu pravno varstvo, ki mu gre v skladu z zakonom.

8. Pritožbeno sodišče se nadalje ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je tožba, s katero tožnik zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja, nesklepčna, izpodbijana sodba pa neizvršljiva iz razloga, ker ni odločeno, kdo in na kakšen način je dolžan odstraniti tlakovce, ki so naloženi na spornem zemljišču, pri čemer ob dejstvu, da tlakovcev nista naložila toženca, slednja nimata podlage, da bi jih smela ali mogla kakorkoli premikati. Ob upoštevanju, da so tlakovci potrditvah tožencev (zgolj) naloženi na delu zemljišča, ki je preurejen v parkirno mesto, da tlakovcev na spornem mestu ne bi bilo, če ne bi bilo gramoza, ki sta ga nasula toženca, ter da ni bilo zatrjevano, da je tlakovce namestil tožnik, pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženca smeta in sta dolžna odstraniti tudi sporne tlakovce. Dejstvo, da v tožbi in sodbi ni izrecno navedeno, kdo in na kakšen način je dolžan odstraniti tlakovce, pri tem ne moti, saj zahteva tožnika po ponovni vzpostavitvi obdelovalnega vrta s strani tožencev, ki ji je bilo ugodeno, zaobsega vsa ravnanja, ki so potrebna za vzpostavitev prejšnjega stanja nepremičnine.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da stroškovna odločitev ni ustrezno obrazložena, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9) je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini – torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno navedeni pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru. Na stroškovnikih pravdnih strank, ki se nahajata na listovni številki 125 in 126 spisa in v katera je imela tožena stranka možnost vpogledati, je namreč odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini. Pritožbeno sodišče glede na (sicer pavšalen) očitek pritožnikov, da izračun višine stroškov, ki ga je opravilo sodišče, ni pravilen (1), po vpogledu v stroškovnika še pojasnjuje, da so stroški odmerjeni v skladu Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče prve stopnje je pri odmeri nagrade za postopek in narok pravilno upoštevalo, da je znašala vrednost spornega predmeta 5.000,00 EUR ter da je šlo na strani tožene stranke za zastopanje dveh oseb. Toženi stranki pri tem pravilno ni odmerilo nagrade za vsak narok posebej, saj v skladu z ustaljeno sodno prakso nagrada za postopek po tar. št. 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej. Prav tako ji utemeljeno ni priznalo pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov, saj nasprotni stranki ni dostavila več kot 100 strani (primerjaj tar. št. 6000 ZOdvT). Utemeljena je sicer pritožbena navedba, da pooblaščenka tožnika (trenutno) ni zavezanka za DDV, vendar pa je to bila do 1. 4. 2013, kar izhaja iz stroškovnika na list. št. 125, kjer je predlagan tudi vpogled v javno evidenco zaradi dokazovanja te okoliščine. Glede na navedeno in ker so bila procesna dejanja, za katera je bila tožeči stranki priznana nagrada, opravljena pred tem datumom, je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno priznalo nagrado, povečano za DDV.

10. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. V pritožbenem postopku tožena stranka ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka krije svoje stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) V pritožbi ni, razen glede upravičenosti tožeče stranke do povračila DDV-ja, pojasnjeno, v katerem delu (glede katere postavke) je izračun stroškov nepravilen in zakaj.