Jedro

Vsebina del je bistvena za zaključek, ali je tožeča stranka s spornim računom zaračunala dela v obsegu naročenih storitev (zajetih v dogovoru o izvedbi na ključ) ali izven tega. Tožeča stranka trditvenemu bremenu v zvezi z navedenim ni zadostila. Angažiranje izvedenca ustrezne stroke, ki bi dopolnil (sicer pomanjkljive) navedbe tožeče stranke pa je nedopustno. Gre namreč za primer nedovoljenega informativnega dokaza, torej dokaza, katerega cilj je nadomestitev trditev tožeče stranke, saj naj bi izvedenec ugotovil dejstva (vsebina izvedenih del), ki bi jih lahko izven postopka spoznala in v postopku navedla že sama tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke in izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo: - da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Jesenicah, Ig 2004/00351-3 z dne 20. 01. 2005, razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se postopek ustavi za glavnico v znesku 1.608,57 EUR ter tožbeni zahtevek zavrne za glavnico v znesku 4.152,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 04. 2004 do plačila in izvršilne stroške v znesku 203,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 01. 2005 do plačila (I. točka izreka); - navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 200.000,00 SIT od 24. 04. 2004 do 06. 12. 2004 in od zneska 185.476,00 SIT od 24. 04. 2004 do 31. 12. 2004 (II. točka izreka); - je dolžna tožeča stranka v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.428,04 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (zavrnilni del I. točke izreka) in zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi za znesek glavnice 4.152,00 EUR, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo izdelave terase pred gostinskim lokalom tožene stranke. Pravno podlago zahtevka predstavljalo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi (619. - 648. člen). Tožeča stranka je toženi izdelavo terase obračunala z dvema računoma, t.j. računom št. 63 z dne 24. 04. 2004 (A3) in računom št. 211 z dne 12. 08. 2004 (A2). Med strankama ni sporno, da je tožena stranka račun št. 63 (z zamudo) poravnala (za glavnico v tem delu je sodišče prve stopnje postopek po umiku tožbe ustavilo), sporen pa je zahtevek tožeče stranke po računu št. 211. 6. Stranki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje podali nasprotujoče si navedbe glede vsebine dogovora o izvedbi vtoževanih del, sodišče pa je po izvedeni dokazni oceni sledilo navedbam tožene stranke in zaključilo, da sta stranki sklenili dogovor o izvedbi del na ključ, po katerem je bila tožena stranka tožeči za izdelavo (celotne) terase zavezana plačati okrog 500.000,00 SIT. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje odločilo, da je zahtevek na plačilo tožeče stranke nad zneskom po računu št. 63 neutemeljen, pritožbeno sodišče pa se s takšnim zaključkom strinja.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi z vsebino dogovora napravilo izčrpno dokazno oceno, zaključek pa je tudi vsebinsko skladno argumentiralo. Svojo odločitev je naslonilo tako na pričanje D. K., kot tudi na vsebino listin: račun št. 63, št. 211, predračun z dne 01. 09. 2010 (B6), dopis z dne 19. 10. 2004 (A5), pojasnilo je nadalje, zakaj ne verjame izpovedi tožeče stranke (nelogičnosti v zvezi z avansnim računom, rabatom zgolj po računu št. 63, nezmožnostjo natančne specifikacije del). Pritožba izčrpne dokazne ocene ne uspe izpodbiti.

8. Pritožbeno opozarjanje na dejstvo izstavitve računov s strani tožeče stranke in plačila davka po le-teh ne predpostavlja utemeljenosti zahtevka, kot poskuša to izpostaviti tožeča stranka. Zahtevek tožeče stranke utemeljuje ugotovljena vsebina dogovora med pravdnima strankama in dejstvo opravljenih pogodbenih del. Ker se dejstvo izstavitve računa in plačila davka izkaže kot nerelevantno, je bila pravilna tudi odločitev sodišča o neizvedbi dokaza z angažiranjem izvedenca ustrezne stroke, ki bi presodil, ali je tožeča stranka račun št. 211 prikazala kot strošek.

9. Tudi ni sodišče prve stopnje napačno ocenilo dopisa tožeče stranke z dne 19. 10. 2004, saj je vsebino slednjega presojalo v povezavi z ostalimi dokazi. Pravilno je zaključilo, da dopis ne dokazuje drugačnega dogovora, kot ga je ugotovilo tudi na podlagi izvedbe drugih dokazov, prav tako iz dopisa ne izhaja, da bi bila z računom št. 211 zaračunana dodatno naročena dela, kar bi ob ugotovitvi sklenjene pogodbe na ključ, lahko utemeljevalo tožbeni zahtevek po računu št. 211. Napačna je zato ugotovitev pritožbe (drugi odstavek str. 3), da se račun nanaša na razširitev naročila. Tega stranki pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevali. Tožeča stranka je namreč v navedbah vztrajala, da sta bili stranki dogovorjeni za izvedbo vseh del postavitve terase, vendar v bistveno višjem znesku, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi A. P. je izpovedal, da je bilo vse delo opravljeno na ključ, vključno z montažo. Tožeča stranka zato ne more uspeti s pritožbenim opozarjanjem na naknadne spremembe v dogovoru glede izvedbe del oz. na razširitev naročila.

10. Pravilno sicer ugotavlja pritožba, da ugotovitev obstoja dogovora „na ključ“ ob izostanku nadaljnjih trditev o dodatno naročenih delih, ne terja specifikacije opravljenih del, ampak zadostuje ugotovitev o izvedbi vseh dogovorjenih del. Vendar pa je vsebina del bistvena za zaključek, ali je tožeča stranka s spornim računom zaračunala dela v obsegu naročenih storitev (zajetih v dogovoru o izvedbi na ključ) ali izven tega. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka trditvenemu bremenu v zvezi z navedenim ni zadostila in je zato odločitev sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po računu št. 211 pravilen. Angažiranje izvedenca ustrezne stroke, ki bi dopolnil (sicer pomanjkljive) navedbe tožeče stranke pa je nedopustno. Gre namreč za primer nedovoljenega informativnega dokaza, torej dokaza, katerega cilj je nadomestitev trditev tožeče stranke, saj naj bi izvedenec ugotovil dejstva (vsebina izvedenih del), ki bi jih lahko izven postopka spoznala in v postopku navedla že sama tožeča stranka.

11. Glede pritožbenega opozarjanja, da je sodišče brez navedb strank odločilo o jamstvu tožeče stranke za pravilnost izračuna, pa je potrebno poudariti, da je izraz „plačilo s podjemnikovim jamstvom za pravilnost izračuna“ sicer sinonim izrazu „na ključ“ (1), na katerega pa sta se v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevali obe stranki.

12. Tudi ni utemeljeno pritožbeno opozarjanje na nezmožnost preizkusa stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo, da so bili stroški odmerjeni po odvetniški tarifi, kar je pravilno, upoštevaje, da se je zadevni spor začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (glej prvi odstavek 41. člena ZOdvT). Navedeno izhaja tudi iz obračuna stroškov, kot ga je sodišče napravilo na stroškovniku tožene stranke na list. št. 58, in v katerega je imela tožeča stranka možnost vpogleda.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Tako dr. N. Plavšak v Komentar Obligacijskega zakonika, GV založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 889.