Up-3919/07

23. 9. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Frančiškanski samostan Sveta Gora, Solkan, ki ga zastopa odvetniška družba Brecelj in partnerji, d. n. o. – o. p., Ljubljana, na seji 23. septembra 2008

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 684/2005 z dne 24. 10. 2007 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 109/2004 z dne 18. 3. 2005 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo, s katero je to ministrstvo odpravilo odločbo Upravne enote Idrija in zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo. Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da pritožnik ni upravičen do denacionalizacije nepremičnin, katerih vrnitev je zahteval v postopku denacionalizacije, ker so bile te podržavljene Občini Idrija in prenesene v državno last na podlagi ugotovitvene odločbe Okrajnega sodišča v Idriji iz leta 1948, izdane na podlagi Mirovne pogodbe z Italijo z dne 10. 2. 1947, in ne pravni prednici pritožnika na podlagi katerega od predpisov iz 3. člena oziroma na način iz 4. ali 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen).

2.Pritožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Zatrjuje kršitev 14., 22. in 33. člena Ustave. Meni, da mu je bila v upravnem postopku kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, ker mu ni bila vročena pritožba zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. Vrhovnemu sodišču očita, da na ta njegov pritožbeni očitek ni odgovorilo. Ne strinja se s presojo, na kateri temelji izpodbijana odločitev. Zatrjuje, da so bile nepremičnine (samostan in hiša s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem), katerih vrnitev je zahteval, podržavljene njegovi pravni prednici Tridentinski provinci Reda manjših bratov z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen). Navaja, da v postopku predložene listine izkazujejo, da je zemljišče, na katerem so frančiškani v letih 1937-1938 zgradili samostan, Občina Idrija leta 1931 kupila s sredstvi pravne prednice pritožnika ter da je slednja financirala tudi kasnejšo gradnjo samostana na tem zemljišču. Samostan naj bi bil zgrajen z vednostjo in s soglasjem Občine Idrija, kar naj bi potrdile tudi v postopku zaslišane priče. Zato naj bi bila v času podržavljenja lastnica nepremičnin, ki so v obravnavanem primeru predmet denacionalizacije, pritožnikova pravna prednica in ne Občina Idrija, ki je bila v zemljiški knjigi formalno sicer vpisana kot njihova lastnica. Ker naj bi bilo v konkretnem postopku upoštevano le zemljiškoknjižno in ne dejansko lastninsko stanje predmetnih nepremičnin, naj bi bil pritožnik obravnavan neenako v primerjavi z drugimi upravičenci v podobnih primerih. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita tudi, da njegova presoja glede vprašanja lastninske pravice v obravnavanem primeru temelji na zmotni razlagi določb predpisov, ki so se v času pred in ob podržavljenju uporabljali na območju, kjer ležijo nepremičnine, katerih vrnitev je pritožnik zahteval v konkretnem postopku denacionalizacije. Navaja, da se je na tem območju, ki je bilo vse do kapitulacije Italije leta 1943 pod jurisdikcijo Kraljevine Italije, italijanski Civilni zakonik (Codice Civile – v nadaljevanju CC) uporabljal najkasneje do leta 1945, ko je bil sprejet Zakon o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 (Uradni list DFJ, št. 4/45 in Uradni list FLRJ, št. 86/46). Od uveljavitve tega zakona naj bi se na območju bivše FLRJ (torej tudi na območju Idrije) uporabljala pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), in sicer vse do uveljavitve Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – ZTLR). Ker naj bi ODZ v paragrafu 418 določal, da zemljišče pripada tistemu poštenemu graditelju, ki je na njem postavil zgradbo, če je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal, naj bi graditeljica samostana, tj. pravna prednica pritožnika, postala lastnica stavb in zemljišča na podlagi samega zakona. Ker naj bi sodišče pri odločanju tega ne upoštevalo, naj bi bil kršen tudi 33. člen Ustave.

B.

3.Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega prava same po sebi. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavne pritožbe zato ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

4.Zmotna uporaba materialnega prava je lahko predmet presoje le tedaj, če obenem pomeni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je izraz splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) bi bila zato lahko pomembna trditev pritožnika, da je Vrhovno sodišče svojo odločitev glede vprašanja lastništva spornih nepremičnin oprlo na zmotno razlago posameznih določb CC in ODZ le, kolikor s tem pritožnik izpodbijani odločitvi očita arbitrarnost. Oceno o arbitrarnosti (očitni napačnosti) odločitve bi lahko Ustavno sodišče izreklo v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Vendar tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč razumno pojasnilo, zakaj se v obravnavanem primeru glede vprašanja lastništva spornih nepremičnin uporabljajo pravila CC, ki je veljal v času gradnje samostana, in ne pravila ODZ. Razumno je pojasnilo tudi uporabo pravil CC o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču, na podlagi katerih je utemeljilo presojo, da pritožnikova pravna prednica ni mogla postati lastnica spornih nepremičnin na podlagi zakona. S tem je Vrhovno sodišče zadostilo zahtevi po razumni in pravno argumentirani utemeljitvi odločitve, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da pritožnik drugače od sodišč razume predpise, ki so urejali lastninska razmerja v času, odločilnem za ugotovitev lastninske pravice v obravnavanem primeru, pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča. Glede na navedeno so očitno neutemeljeni tudi pritožnikovi očitki o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

5.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da mu je bila v upravnem postopku kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, ker mu ni bila vročena pritožba zavezanke za denacionalizacijo zoper odločitev upravnega organa prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča je razvidno, da je ta očitek, ki ga je pritožnik izrecno uveljavljal že v tožbi zoper odločitev upravnega organa druge stopnje, sodišče prve stopnje obravnavalo in nanj tudi odgovorilo. Pojasnilo je namreč, da ne gre za tako pomanjkljivost, ki bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe upravnega organa druge stopnje, saj ta temelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena že v postopku pred upravnim organom prve stopnje, v katerem pa je tožnik sodeloval in bil z njimi v celoti seznanjen. Trditve, da je očitano kršitev uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ter da Vrhovno sodišče na to njegovo pritožbeno navedbo ni odgovorilo, pa pritožnik ne izkaže. Vrhovno sodišče namreč v obrazložitvi svoje odločitve tega očitka v povzetku pritožbenih navedb ne navaja, pritožnik pa ustavni pritožbi tudi ni priložil pritožbe, iz katere bi bilo razvidno, da je ta očitek tudi res uveljavljal.

6.Očitek o kršitvi 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje tudi s trditvijo o neenakem obravnavanju. Tak očitek bi bil lahko pomemben le, če bi sodišče odstopilo od uveljavljene sodne prakse v istovrstnih primerih. Vendar pritožnik tega ne izkaže, saj ne navaja nobenega podobnega primera, v katerem je Vrhovno sodišče odločilo drugače.

7.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

8.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter člana mag. Marta Klampfer in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik senata