Jedro

Civilna delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku pride v poštev šele, če in ko je ugotovljeno, da fizična delitev ni mogoča, ali pa je mogoča le ob znatnih spremembah same stvari oziroma ob znatnem zmanjšanju njene vrednosti.

Izrek

Pritožbi zoper sklep o glavni stvari (sklep z dne 13.4.2001, r. št. 21) se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba zoper sklep o neoprostitvi plačila sodnih taks (sklep z dne 28.6.2001, r. št. 28) se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13.4.2001 odločilo, da se (v izreku sklepa podrobno navedene) nepremičnine, vpisane v vl. št. 1195 k.o. S., ki predstavljajo skupno premoženje udeležencev po deležih, ugotovljenih v predhodnem pravdnem postopku, razdružijo s prodajo stvari in z razdelitvijo izkupička. Hkrati je še sklenilo, da je nasprotni udeleženec predlagateljici dolžan plačati 64.182,00 SIT skupnih stroškov. Nato pa je s sklepom z dne 28.6.2001 (r. št. 28) še odločilo, da se nasprotnega udeleženca ne oprosti plačila sodnih taks. Zoper oba sklepa se pritožuje nasprotni udeleženec. Sklep o razdružitvi skupnih nepremičnin s prodajo in z razdelitvijo izkupička izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. tč. prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je v odgovoru na predlagateljičin predlog za delitev skupnega premoženja navedel, da se ne strinja s civilno prodajo, da pa je predlagateljici pripravljen izplačati njen solastniški delež. Odgovor v smeri, da se ne strinja s civilno prodajo, po vsebini pomeni tudi možnost fizične razdelitve stvari. Sklicuje se na načelo fizične delitve stvari po 122. členu Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l SRS, št. 30/86, v nadaljevanju ZNP). Meni, da v konkretnem primeru postopek v smeri možnosti fizične delitve skupnega premoženja sploh ni bil opravljen. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožnik zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Glede odločitve, da se ga ne oprosti plačila sodnih taks, nasprotni udeleženec navaja, da res prejema okoli 71.000,00 SIT mesečne plače, na podlagi sklepa o izvršbi pa se mu od plače odteguje v korist predlagateljice po 23.800,00 SIT mesečno. Tako mu ostane le še približno 27.800,00 SIT na mesec, kar pa bi zadoščalo za minimalno preživetje, če ne bi bilo treba plačati sodne takse v višini 30.000,00 SIT. S plačilom sodne takse bi mu ostalo le 17.000,00 SIT v tekočem mesecu. To pa ne zadostuje za preživetje, saj toliko zanašajo že sprotni stroški s hišo. Nasprotni udeleženec meni, da izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ga oprosti plačila sodnih taks. Pritožba zoper sklep o glavni stvari je utemeljena, pritožba zoper sklep o neoprostitvi plačila sodnih taks pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se skupno premoženje udeležencev razdruži s civilno delitvijo, torej s prodajo stvari in razdelitvijo izkupička. Tako je odločilo, potem ko je ugotovilo, da nobeden od udeležencev ni zainteresiran za delitev skupnega premoženja v naravi. Zato je menilo, da preostane le še možnost civilne delitve. S takšno presojo prvega sodišča pa se pritožbeno sodišče ne strinja. V nepravdnem postopku za delitev skupnega premoženja si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (1. odstavek 122. člena ZNP v zvezi s 130. členom ZNP). Če stvari fizično ni mogoče razdeliti tako, da prejme vsak solastnik stvari v vrednosti svojega solastninskega deleža, odloči sodišče, da mora tisti solastnik, ki je prejel večjo vrednost, izplačati solastniku, ki je prejel manjšo vrednost, razliko v vrednosti v roku, ki ne sme biti daljši kot tri mesece, razen če se udeleženci drugače dogovorijo (2. odstavek 122. člena ZNP). Če izkaže kateri od solastnikov, glede na velikost svojega deleža ali druge okoliščine, upravičeno večji interes za stvar, sodišče odloči, da dobi to stvar ta solastnik. V tem primeru sodišče odloči, da mora solastnik, ki prevzame stvar, izplačati ostalim solastnikom vrednost njihovih deležev v roku, ki ne sme biti daljši kot tri mesece, razen če se udeleženci dogovorijo drugače (3. odstavek 122. člena ZNP). Če fizična delitev stvari ni mogoča ali je mogoča le ob znatnih spremembah same stvari ali ob znatnem zmanjšanju njene vrednosti, določi sodišče, da se delitev opravi s prodajo stvari in z razdelitvijo izkupička (1. odstavek 123. člena ZNP). Iz citirane zakonske ureditve nedvoumno izhaja, da je osnovno načelo v postopku delitve skupnega premoženja fizična delitev stvari (122. člen ZNP), civilna delitev (1. odstavek 123. člena ZNP) pa pride v poštev šele takrat, ko se ugotovi, da fizična delitev stvari bodisi sploh ni mogoča bodisi, da je mogoča le ob znatnih spremembah same stvari, ali pa ob znatnem zmanjšanju njene vrednosti. Slednje velja toliko bolj ob upoštevanju, da je že v ZTLR (Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80) za primer delitve solastnih stvari v 16. členu kot primarno uzakonjeno načelo fizične delitve. Res je predlagateljica že v svojem predlogu, s katerim je sprožila nepravdni postopek, navedla, da ima interes pri delitvi predvsem v tem, da ji nasprotni udeleženec izplača njen solastniški delež. S takšnim predlogom je očitno merila na delitev stvari v skladu s 3. odstavkom 122. člena ZNP. Res je tudi, da je nasprotni udeleženec pokazal interes za prevzem stvari in izplačilo predlagateljice. Glede na takšne predloge udeležencev je sodišče prve stopnje sprva utemeljeno vodilo postopek v smeri ugotavljanja upravičeno večjega interesa nasprotnega udeleženca in pa njegove sposobnosti izplačati predlagateljici njen delež. Ko pa je na naroku ugotovilo, da predlagani način delitve po 3. odstavku 122. člena ZNP ni mogoč, in je kljub izrecni navedbi nasprotnega udeleženca, da se s civilno delitvijo ne strinja, nato odločilo, da se skupno premoženje udeležencev razdruži s prodajo stvari in z razdelitvijo izkupička, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnik ima namreč prav, ko poudarja, da v konkretnem primeru sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je fizična delitev mogoča. Pravilna uporaba 1. odstavka 123. člena ZNP, ki govori o tem, kdaj pride v poštev civilna delitev, pa narekuje ugotavljanje ravno tega sklopa odločilnih dejstev. Preskok na civilno delitev, potem ko delitev premoženja na način iz 3. odstavka 122. člena ZNP ni bila več aktualna, bi tako pogojeval predhodno ugotavljanje dejstev, na podlagi katerih bi se dalo sklepati o (ne)možnosti fizične delitve. Res je, da udeleženca v tej smeri konkretnih navedb in dokaznih predlogov izrecno nista podala, vendar je treba upoštevati tudi naravo predmetnega nepravdnega postopka. Gre za nesporen predlagalni postopek (118., 119. in 2. člen ZNP), v katerem si mora sodišče ves čas prizadevati, da se pravice in pravni interesi udeležencev čimprej zagotovijo in zavarujejo (1. odstavek 5. člena ZNP). Ob nadaljnji določbi, da si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari (1. odstavek 122. člena ZNP), bi moralo sodišče prve stopnje glede na stanje stvari na zadnjem naroku z vprašanji ali na drug primeren način poskrbeti, da bi se navedla vsa odločilna dejstva in dopolnile navedbe strank o pomembnih dejstvih ter ponudila ustrezna dokazila (načelo materialnega procesnega vodstva, 285. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ko je takoj, ko je bilo jasno, da ne bo prišlo do delitve stvari na način iz 3. odstavka 122. člena ZNP, odredilo civilno delitev skupnega premoženja, pa se je postavilo na napačno materialnopravno izhodišče. Rezultat zmotne uporabe materialnega prava je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede možnosti fizične delitve udeležencema solastnih nepremičnin. Iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V njem bo moralo, če se stranki ne bosta dogovorili drugače, sodišče odločiti o predlogu v skladu z določbami 122. in 123. člena ZNP, civilno delitev premoženja pa odrediti le, če bo predhodno ugotovilo, da fizična delitev ni mogoča, ali pa je mogoča le ob znatnih spremembah same stvari oziroma ob znatnem zmanjšanju njene vrednosti (1. odstavek 123. člena ZNP). Pravilno pa sodišče prve stopnje nasprotnega udeleženca ni oprostilo plačila sodnih taks. Sodišče deloma ali v celoti oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah, Ur. l. RS, št 1/90, v nadaljevanju ZST). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec živi sam, da je v zadnjih treh mesecih pred prošnjo za oprostitev mesečno prejemal plačo v znesku okoli 71.000,00 SIT, da je imel v zadnjih dveh mesecih odbitek v znesku 23.800,00 SIT ter da sodna taksa, ki jo je dolžan plačati, znaša 30.000,00 SIT. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za taksno oprostitev. Nasprotni udeleženec navedenih odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje s pritožbo ne izpodbija. Zavzema se le za drugačno materialnopravno presojo pogojev za oprostitev plačila sodnih taks. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvega sodišča. Nasprotni udeleženec res ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks iz 1. odstavka 13. člena ZST. Sredstva, ki jih ima na voljo za preživljanje ne bodo občutno zmanjšana, če bo moral plačati sodno takso v znesku 30.000,00 SIT. Poleg tega ne gre prezreti tudi njegovih izrecnih navedb o tem, da bi bil predlagateljici na račun njenega solastniškega deleža sposoben izplačati okrog 3.000.000,00 SIT (l. št. 32). Očitno je torej, da nasprotni udeleženec vendarle ni tako slabega premoženjskega stanja, kot skuša prikazati. Glede na navedeno je bilo treba njegovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člen ZPP).