Jedro

V primeru, da postanejo trajni presežek vsi preostali delavci, oziroma vsi delavci na primerljivih delovnih mestih, je lahko za trajni presežek opredeljen tudi delavec invalid, ne glede na to, ali mu je bilo že zagotovljeno ustrezno drugo delo v skladu z invalidsko odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 11. 5. 1995 in z dne 11. 7. 1995, s katerima je bil tožnik opredeljen za trajni presežek in kot invalid napoten na čakanje na delo s pravico do nadomestila plače, ki bi mu pripadala za čas začasne brezposelnosti, z izplačilom ustrezne razlike nadomestila plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je menilo, da je bil tožnik, glede na razmere pri toženi stranki, zakonito opredeljen za trajni presežek in ker zanj ni bilo dela, mu je tožena stranka v skladu z gornjim prvostopnim sklepom začela zakonito izplačevati znižano nadomestilo plače s 1. 6. 1995, torej že pred dokončnostjo spornega prvostopnega sklepa.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter smiselno predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem opozarja, da mu je bila v mesecu decembru 1994, ko se je sicer nahajal na začasnem čakanju, izdana nova invalidska odločba, s katero mu je bila iz prejšnje 3. priznana 2. kategorija invalidnosti, s pravico, da v skrajšanem delovnem času dela na drugem ustreznem lažjem delovnem mestu. Ker mu takega ustreznega lažjega dela tožena stranka ni zagotovila, bi bil lahko kvečjemu razporejen na čakanje na razporeditev na ustrezno lažje delo, s temu ustreznim višjim nadomestilom plače, ki je bilo predvideno v kolektivni pogodbi za tak primer. Podredno pa je tožnik opozarjal, da na čakanje na delo doma, v smislu izpodbijanih sklepov o opredelitvi za trajni višek, ne bi smel biti razporejen pred dokončnostjo spornih sklepov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadevi dovolj popolno razčistilo dejansko stanje in je na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pri izdaji sodbe v tej zadevi pravilno uporabilo, pri tem pa pritožbeno sodišče na prvi stopnji ni zasledilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora sodišče v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti.

Bistveno za pravilno odločitev v tej zadevi je dejstvo, da je tožena stranka v prvem polletju leta 1995 dejansko prenehala z opravljanjem dotedanje dejavnosti, ki je bila prenešena na novo ustanovljeno družbo, pri kateri se tožnik ni uspel zaposliti in so zato postali trajni presežek vsi proizvodni delavci, ki so še ostali v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tako je bil z izpodbijanima sklepoma tudi tožnik zakonito opredeljen za trajni višek, ne glede na invalidnost. Seveda pa mu, kot trajnemu višku s svojstvom invalida, delovno razmerje proti njegovi volji ni moglo zakonito prenehati, temveč mu je bilo v skladu s 3. odstavkom 36.d člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) zakonito odrejeno čakanje na delo s pravico do nadomestila plače v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti.

V primeru, da postanejo trajni presežek vsi preostali delavci, oziroma vsi delavci, ki delajo na primerljivih delih, je lahko kot trajni višek opredeljen tudi delavec invalid, ne glede na to, ali mu je bilo že zagotovljeno ustrezno drugo delo v skladu z invalidsko odločbo. Zgolj zaradi tega, ker organizacija delavcu invalidu ni uspela zagotoviti drugega ustreznega dela, kar je bila sicer njena primarna dolžnost, ker s takšnim delom objektivno ni razpolagala, delavec invalid glede uvrstitve med trajno presežne delavce ne more biti v boljšem položaju od drugih delavcev, zlasti drugih delavcev invalidov. Zato se tudi tožnik v tem primeru ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da ne bi mogel biti opredeljen za trajni presežek, ker mu po izdaji zadnje invalidske odločbe tožena stranka objektivno ni bila v stanju zagotoviti njegovi invalidnosti ustreznega drugega delovnega mesta, saj bi postal trajni presežek tudi, če bi mu bilo pri toženi stranki predhodno zagotovljeno drugo ustrezno delo.

Glede na to, da je bilo tožniku s spornima sklepoma odrejeno čakanje na delo, v skladu z zadnjo alineo 2. odstavka 106. člena ZDR, tožnikov ugovor ni zadržal zakonite izvršitve prvostopnega sklepa z dne 11. 5. 1995 o razporeditvi tožnika na čakanje s 1. 6. 1995. Ob vsem povedanem je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.