Jedro

Razlogovanje pritožbe, da je bil zatrjevan poslovni razlog objektivno predvidljiv že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in da ne more utemeljevati odpovedi leto in pol kasneje, je napačno. Bistveno je, da sta v času odpovedi dejansko obstajala tako ekonomski kot organizacijski razlog in da je nanju toženka vezala prenehanje potrebe po opravljanju dela iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

Na zakonitost odpovedi ne more vplivati, ali je bila tožnica obveščena oziroma seznanjena o načrtovanih organizacijskih spremembah, četudi bi bila toženka to dolžna storiti skladno s pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo, tako da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 10. 2019. Pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 4. 2018 je razvezalo s 13. 1. 2022. Toženki je naložilo, da tožnici za obdobje od 7. 11. 2019 do 13. 1. 2022 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter ji skladno s pogodbo o zaposlitvi plača mesečna nadomestila plače, zmanjšana za v tem obdobju prejeto izplačilo iz naslova opravljanja dela po avtorski pogodbi v višini 20.165,31 EUR, z obrestmi ter ji plača denarno povračilo v višini 21.900,00 EUR. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.578,38 EUR z obrestmi (sodba I Pd 1009/2019 z dne 13. 1. 2022). Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Pdp 334/2022 z dne 21. 6. 2022).

2. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 10. 2019 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožnice pri toženki ni prenehalo na podlagi odpovedi, temveč še traja skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 4. 2018 oziroma je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje; da je dolžna toženka pozvati tožnico nazaj na delo, ji od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo oziroma do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 4. 2018 plačati mesečna nadomestila plače, zmanjšana za v tem obdobju prejeto izplačilo iz naslova opravljanja dela po avtorski pogodbi v višini 20.165,31 EUR neto, z obrestmi, ter ji plačati denarno povračilo v višini desetih mesečnih plač, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

3. Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo stališče pritožbenega sodišča in kršilo 8. člen ZPP, ker je izpovedim prič pripisalo popolnoma drugačen pomen kot v prvem sojenju. Ni upoštevalo poročila toženke za prvo polovico leta 2019, ki za oddelek A. izkazuje povečanje vrednosti portfelja za 23,20 milijonov evrov. Zato obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Nadrejeni B. B. je izpovedal, da se je v oddelku A. povečevalo število primerov v upravljanju, česar sodišče ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo seznama vseh aktivnosti, ki so se vodile v oddelku A. Izhajalo je le iz prodajnih postopkov, ki so v teku, čeprav je upravljanje premoženja vseh lastniških deležev pomemben del delovnih obveznosti tožnice. Toženka v odpovedi ni obrazložila dejanskih in konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo tožnici jasno, zakaj je prenehala potreba po njenem delu. Sodišče ni kritično presodilo zatrjevanega organizacijskega razloga. Nasprotuje zaključku, da je B. B. odločno zanikal njene navedbe o neobstoju odpovednega razloga. Ta priča je potrdil, da v času odpovedi ni bila izvedena reorganizacija in da delovnih nalog tožnice niso razporedili na druge zaposlene. Ker ukinitev oddelka C. pomeni korenit poseg v organizacijo, bi takšno odločitev moral sprejeti upravni odbor toženke kot pristojni organ. Po oceni tožnice gre za zlorabo instituta odpovedi, ker so bili zatrjevani poslovni razlogi objektivno predvidljivi že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in ne morejo utemeljevati odpovedi te pogodbe leto in pol kasneje. Nasprotuje zaključku, da bi interna glasila toženke omogočala zaključek o združevanju oddelkov. Iz nagovora D. D. in E. E. izhaja, da zaposleni niso bili seznanjeni z zatrjevanimi organizacijskimi razlogi. V tem delu odločitve ni mogoče preizkusiti. Vodja K. F. F. ni potrdil reorganizacije oddelka in s tem povezane prerazporeditve delovnih nalog tožnice. Delovno mesto tožnice ni bilo formalno ukinjeno pred odpovedjo, kar sta potrdila B. B. in F. F. Sodišče ni upoštevalo izpovedi sindikalnega zaupnika G. G. Zmotno je ocenilo izpoved B. B. o stalnem zmanjševanju skupnega portfelja. Priča ni potrdil zatrjevanega zmanjšanja obsega del na oddelku A. Domnevna komunikacija o organizacijskih spremembah pri toženki naj bi potekala od januarja 2019, čeprav je takrat tožnica zaključila s poskusnim delom, ki je bil določen v pogodbi o zaposlitvi. Med oddelki C. in H. ni prihajalo do podvajanja del, v vsakem primeru pa bi morala toženka o reorganizaciji sprejeti akt, ki bi temeljil na ustreznem sklepu upravnega odbora. Številčno zmanjšanje lastniških naložb ne daje podlage za zaključek o zmanjšanem obsegu dela. Sodba je pomanjkljiva, ker ne upošteva izpovedi tožnice in sindikalnega zaupnika. Poslovni razlog ne obstaja zaradi izostanka opredelitve imen zaposlenih, ki so prevzeli delovne naloge tožnice. Ni dopustno, da sodišče s taksativno opredelitvijo nalog zaključi, da je tožnica opravljala tudi druga dela, ki niso bistvena za presojo zakonitosti odpovedi. Sodišče je zmotno presodilo izpovedi prič v zvezi z delovnim mestom projektnega managerja, ki bi ga morala toženka ponuditi tožnici. Pred sodiščem je navajala diskriminatorne okoliščine, in sicer sklenitev pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto s poskusnim delom ter opustitev obveznosti obveščanja o domnevnih organizacijskih spremembah in obravnave reorganizacije s strani upravnega odbora toženke. Ni dokazano, da bi toženka prenesla delovne obveznosti tožnice na ostale upravljavce naložb. Sodba nima dejanske ugotovitve, kdaj je prišlo do nastanka poslovnega razloga. Pri tem se tožnica sklicuje na zadevo VIII Ips 175/2012. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugim senatom. Priglaša pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

7. V 15. točki razveljavitvenega sklepa Pdp 223/2022 z dne 24. 5. 2022 je pritožbeno sodišče navedlo, da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju ugotavljalo dejstva, ki za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sama zase niso odločilnega pomena. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zaradi neugotavljanja pravno relevantnih dejstev nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navedeno je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, kot je razvidno iz 3. točke obrazložitve, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja napačno povzemanje razlogov pritožbenega sodišča. 8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi 8. člena ZPP. Dokazna ocena ustreza zahtevam iz tega člena. Iz argumentacije sodišča prve stopnje je razvidno, kateri dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vsakega posameznega (relevantnega) dokaza posebej, nato pa na podlagi ocene teh dokazov napravilo zaključek o obstoju utemeljenega poslovnega razloga. Okoliščina, da sodišče v novem sojenju na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

9. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ter med samimi temi listinami (protispisnost). Za takšno kršitev ne gre v primeru, če sodišče vsebino listin (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. Gre za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je prav tako neutemeljeno.

10. Zmotna je navedba pritožbe, da toženka ni v zadostni meri pisno obrazložila dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka se je v odpovedi sklicevala na zmanjšanje celotnega oziroma skupnega portfelja in zmanjšan obseg dela, kar pomeni, da je v odpovedi navajala okoliščine (dejstva) v utemeljitev ekonomskega razloga. Nadalje je obrazložila, da je morala racionalizirati organizacijo poslovanja na način, da je zmanjšala število hierarhičnih ravni in prerazporedila naloge tožnice na druge zaposlene. S tem je utemeljila tudi organizacijski razlog. Odpoved je torej obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je jasno, zakaj je prenehala potreba po delu tožnice.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku navedenega člena mora biti odpovedni razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlogovanje pritožbe, da je bil zatrjevan poslovni razlogi objektivno predvidljiv že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in da ne more utemeljevati odpovedi leto in pol kasneje, je napačno. Bistveno je, da sta v času odpovedi dejansko obstajala tako ekonomski kot organizacijski razlog in da je nanju toženka vezala prenehanje potrebe po opravljanju dela iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

12. Pravilno je sodišče prve stopnje presojalo celotni oziroma skupni portfelj v upravljanju toženke, o zmanjšanju katerega je izpovedal tudi takratni izvršni direktor B. B. Tožnica se sklicuje na polletno poročilo toženke za leto 2019, ki kaže, da se je vrednost portfelja lastniških naložb iz 89,9 milijona EUR povečala na 113,1 milijona EUR ter da se je število primerov na področju portfelja lastniških naložb povečalo za 3 primere, kar pa ne daje podlage za zaključek, da so navedbe v izpodbijani odpovedi o zmanjševanju celotnega obsega portfelja, ki je zajemal upravljanje naložb in terjatev, nedokazane. Portfelj lastniških naložb v upravljanju v odpovedi ni omenjen, zato niso relevantne pritožbene navedbe, da bi morala toženka upoštevati tudi primere lastniških naložb poslovnih subjektov, ki so v insolvenčnih postopkih. Pri obstoju ekonomskega razloga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo primere, ki so pomembni in zahtevnejši z vidika upravljanja in vplivajo na obseg dela. Pravilno je tudi ugotovilo, da specifike določenih družb (npr. iz skupine I., d. o. o.) niso terjale večjega obsega dela in da se je od 30. 6. 2019 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaključilo nekaj prodajnih postopkov.

13. Z navajanjem posameznih delov izpovedi prič B. B. in F. F., katerih naj bi sodišče ne upoštevalo oziroma jih dokazno ocenilo v škodo tožnice, pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede obstoja ekonomskega in organizacijskega razloga. V obrazložitvi sodbe je izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne (o zmanjšanju celotnega oziroma skupnega portfelja v upravljanju toženke in t. i. sploščenju vodstvenih ravni ter prerazporeditvi nalog tožnice zaradi neučinkovite organizacije dela – dejanski reorganizaciji oddelka A.), kar pa ne pomeni, da njunih izpovedi ni upoštevalo oziroma ju je pomanjkljivo upoštevalo, kot prikazuje pritožba. Enako velja za izpoved G. G., ki s tožničinim primerom ni bil seznanjen in mu je bilo znano le, da je tožnica odpuščena.

14. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi moral upravni odbor toženke obravnavati organizacijsko spremembo v zvezi z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta direktor A. Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah (npr. VIII Ips 174/2017) sprejelo stališče, da organizacijska sprememba, kot je ukinitev delovnega mesta in porazdelitev nalog med druge zaposlene, lahko predstavlja utemeljen (organizacijski) razlog, tudi če delovno mesto ni formalno ukinjeno. Kot pogoj za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se ne zahteva formalna (sočasna) ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji (do katere je v obravnavanem primeru s časovnim zamikom 26. 11. 2019 prišlo), temveč za utemeljenost poslovnega razloga zadostuje dejanska sprememba organizacije dela na način, da se delovne naloge drugače prerazporedijo med zaposlene, kar je po dejanskem učinku enako, kot če bi delodajalec delovno mesto formalno ukinil. Glede na vsebino izpodbijane odpovedi je bistveno, da je pri toženki prenehala potreba po opravljanju dela direktorja A. pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker so bila dela in naloge s področja upravljanja A., ki jih je opravljala tožnica, dejansko prenesena na izvršnega direktorja in na preostale upravljavce naložb. 15. V zvezi z obveznostjo obveščanja pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da na zakonitost odpovedi ne more vplivati, ali je bila tožnica obveščena oziroma seznanjena o načrtovanih organizacijskih spremembah, četudi bi bila toženka to dolžna storiti skladno s 14. členom pogodbe o zaposlitvi. Zato niso relevantne pritožbene navedbe o izostanku objave organizacijskih sprememb v internih glasilih toženke in da odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sicer pa izvršni direktor D. D. in predsednik upravnega odbora E. E. v nagovoru z dne 18. 9. 2019 navajata organizacijske spremembe, čeprav jih ne konkretizirata. E. E. tako med drugim navaja, da bo del optimizacije tudi mehka organizacija, s katero bodo več odgovornosti prenesli na nižje ravni zaposlenih in delo zastavili še bolj projektno, ter da bodo skupaj z glavnim izvršnim direktorjem D. D. zagotovili, da bodo omenjena reorganizacija in spremembe v delovanju toženke realizirane optimalno in v danih razmerah najkrajšem možnem času. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na nastanek poslovnega razloga (zadeva VIII Ips 175/2012), saj je ta lahko relevanten le z vidika pravočasnosti odpovedi po določbah prej veljavnega šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

16. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo znotraj oddelkov H. in A. za prepletanje dela in znanj, kar je razvidno tudi iz opisov delovnih mest upravljavec naložb in upravljavec prestrukturiranja terjatev. Pri tem je upoštevalo izpoved B. B., da je bilo vsebinsko napačno oziroma neučinkovito, da je posamezne primere pokrival en upravljavec terjatev in en upravljavec naložb, torej dve osebi. Glede na navedeno je torej jasno, da je prihajalo do prepletanj in se ukrepi niso mogli nanašati le na oddelek, na katerem je bila zaposlena tožnica.

17. Dejstvo kadrovskega manka, zaradi katerega je približno štiri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi toženka po internem razpisu na novo zaposlila dodatnega upravljavca naložb (zaradi bolniškega staleža izbrana delavka dela ni nastopila) in sprejela odločitev o začasni prerazporeditvi primerov med manj obremenjene delavce (upravljavce terjatev), ni bistveno. Čeprav so bili primeri prerazporejeni in je tudi tožnica začasno prevzela drugo delo, tj. upravljanje določenih primerov, ki naj bi ostali brez upravljavca, in pripravo akcijskih načrtov, kar sodi v opis del in nalog upravljavca naložb, to ne vpliva na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, saj ni v povezavi s prenehanjem potrebe po delu iz njene pogodbe o zaposlitvi. Gre za drugo delo. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da delovno mesto direktor A. ni zajemalo nalog operativnega upravljanja oziroma vodenja posameznih primerov naložb, temveč je obsegalo zlasti organiziranje, planiranje, koordiniranje in nadzor dela upravljavcev naložb v organizacijski enoti, pregledovanje predlogov, ki so jih ti pripravili, ter sodelovanje v kreditnih odborih.

18. Obstoj dejstva, da delo tožnice sedaj opravljajo preostali zaposleni, je toženka dokazala. B. B. je izpovedal, da je prevzel del nalog tožnice (celotno koordinacijo), za podpisovanje predlogov za kreditne odbore pa so bili pooblaščeni upravljavci naložb. Tudi če je opis del v pogodbi o zaposlitvi širši, je sodišče prve stopnje na podlagi navedene izpovedi pravilno zaključilo, da je potreba po opravljanju dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi prenehala in da je mogoče delo tega delovnega mesta prenesti na izvršnega direktorja in druge zaposlene, ki ga bodo opravljali poleg svojega dotedanjega dela. To je potrdil tudi vodja K. F. F., kar je ustrezno upoštevalo.

19. Ker delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima dolžnosti, da delavcu ponudi novo pogodbo o zaposlitvi oziroma da preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delovnih mestih, niso bistvene navedbe pritožbe, da bi morala toženka ponuditi tožnici zaposlitev na delovnem mestu projektni menedžer. Dejstvo, da ji toženka nove zaposlitve ni ponudila, kot je to predvidela za preostala dva direktorja (J., H.), ne zadostuje za zaključek o diskriminaciji oziroma neenakem obravnavanju tožnice v povezavi z osebno okoliščino. Četudi bi tožnica izpolnjevala vse zahteve in pogoje za opravljanje dela, to ne more pomeniti diskriminatornega ravnanja toženke, ki je za takrat potencialne projekte želela izkoristiti znanja in izkušnje drugih delavcev. Sicer pa tožnica ni zatrjevala osebne okoliščine iz 6. člena ZDR-1, zaradi katere bi bila manj ugodno obravnavana. V pritožbi izpostavljena dejstva, da je imela s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s poskusnim delom za vodilno delovno mesto in da je toženka ni pravočasno obvestila o organizacijskih spremembah, ki vplivajo nanjo in jih upravni odbor toženke ni obravnaval, ne predstavljajo takšne okoliščine.

20. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

21. Tožnica ni uspela s pritožbo, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).