Jedro

Nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.022,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. I 2000/00123 z dne 26. 6. 2000 zadrži v veljavi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za plačilo glavnice 40.126,87 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2001 do 31. 2. 2001, po tem datumu pa dokler obresti ne dosežejo glavnice in za stroške izvršbe v višini 532,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.622.677,00 SIT za čas od 27. 10. 1999 do 25. 1. 2000 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.491.425,80 od 26. 1. 2000 do 28. 6. 2001. V preostalem delu je naveden sklep o izvršbi v 1. točki razveljavilo in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, a pri tem konkretneje ni navedel, v čem je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Iz revizije izhaja, da se toženec predvsem ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno nižjih sodišč. Poudarja, da je dokazno breme glede obstoja vtoževanih terjatev na strani tožeče stranke in da sodišče prve stopnje ni podalo natančne dokazne ocene o tem, ali je tožeča stranka s predloženimi listinami uspela dokazati temelj vtoževane terjatve. V povezavi s tem očitkom izpodbija dokazno oceno izvedenskih mnenj vseh treh izvedenk, pri čemer izpostavlja, da izvedenke za izdelavo izvedenskega mnenja niso imele na voljo dovolj poslovne dokumentacije, na kar je izrecno opozorila le prvo postavljena izvedenka B. A. Izvedenke bi morale po njegovem mnenju preučiti celotno medsebojno poslovanje med strankama. Meni tudi, da tožnici ni uspelo dokazati višine odprtih terjatev do toženca. Opozarja še, da nižji sodišči nista presojali navedb toženca, da so bili na poroštveni izjavi z dne 1. 6. 1999 določeni podatki s strani tožnice dopisani kasneje. Toženec meni tudi, da se tožbeni zahtevek, ki temelji na menici, lahko nanaša le na pogodbo (tj. št. 536/99) v zvezi s katero je bila menica kot zavarovanje vračila dana. Zato bi bilo treba zahtevek za plačilo iz pogodbe o akreditivu iz te menice zavrniti. Nenazadnje v reviziji navaja, da je sodišče neutemeljeno odločilo, da je toženec s trditvijo, da je bila terjatev poplačana s hipoteko na nepremičnini matere E., prekludiran. To dejstvo namreč ni bila novota, ampak je bilo navedeno v zvezi s prejšnjimi navajanji toženca (smiselno uveljavlja kršitev 286. oziroma 362. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in jasno navedlo, iz katerih listin izhaja toženčeva obveznost tako iz pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 536/99 kot tudi iz pogodbe o akreditivu št. 206/99. V zadevi je angažiralo tri izvedenke, pri čemer sta V. R. in A. Č. po oceni nižjih sodišč podali skladni in verodostojni mnenji in ovrgli mnenje izvedenke B. A. Sodišče prve stopnje je jasno in natančno pojasnilo razhajanja izvedenskih mnenj in se opredelilo tudi glede dokumentacije, ki je bila podlaga za ugotovitve izvedenk (na deveti in deseti strani sodbe). Takšnemu razlogovanju je pravilno pritrdilo drugostopenjsko sodišče. Sicer pa revizijski očitki glede nepravilne dokazne ocene pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Glede poroštvene izjave je prvostopenjsko sodišče v prvem odstavku šeste strani sodbe izrecno zapisalo, da se s temi navedbami ni ukvarjalo, saj obstoj in narava solidarne poroštvene obveze toženca izhaja že iz same pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 536/99 z dne 20. 5. 1999. Pritožbeno sodišče pa je očitke glede tega posredno zavrnilo.

8. Tožnica je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila za neporavnane obveznosti toženca kot izhajajo iz njenih poslovnih knjig (izpisek iz knjigovodske evidence), ki zajema tako obveznost iz pogodbe št. 536/99 kot tudi iz pogodbe št. 206/99. Menice, ki se potrditvah toženca nanaša le na pogodbo št. 536/99, ji niti ne bi bilo treba predložiti, kar je poudarilo že sodišče druge stopnje. Tožnica je tekom postopka svoji terjatvi izkazala tudi z drugimi dokazi, predvsem s samima pogodbama, iz katerih te obveznosti izhajajo.

9. Revizijski očitek glede napačne odločitve o prekluziji je neutemeljen. Nižji sodišči sta pravilno odločili, da je toženec glede zatrjevanih dejstev o poplačilu tožeče stranke iz hipoteke prekludiran. To dejstvo je navedel po prvem naroku, torej prepozno, pri čemer ni navedel razlogov, zakaj teh navedb ni mogel podati pravočasno. Prav tako ni mogoče zaključiti, da so takšne navedbe v zvezi s prejšnjimi toženčevimi navedbami, da višina terjatve ni takšna, kot jo navaja tožnica. Prvostopenjsko sodišče je v podkrepitev svoje odločitve še dodalo, da so toženčeve navedbe zgolj pavšalne in hkrati v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi.

10. Ker uveljavljani revizijski očitki niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen ZPP). Toženec mora povrniti tožnici stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) v znesku 1.022,98 EUR (1.350 točk po 0,459 EUR, kar znaša 619,65 EUR, 2 % administrativne stroške v znesku 16,73 EUR in 20 % DDV na odvetniške storitve v znesku 123,930 EUR ter sodno takso za odgovor na revizijo v višini 262,67 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka dalje do plačila.