Jedro

Med dohodke davčnega zavezanca ni mogoče šteti odškodnine, ki jo izplača zavarovalnica po škodnem dogodku.

V finančno stanje zavezanca se všteva katastrski dohodek, ne pa tudi druga nakazila iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, saj je po prvem odstavku 71. člena ZDoh-2 davčna osnova od potencialnih tržnih dohodkov za pridelavo na kmetijskih zemljiščih katastrski dohodek, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 4292-21800/2012-16 (10-4001-02) z dne 11. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za odpis davčnega dolga z dne 21. 8. 2012 z obrazložitvijo, da je tožnik v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo vloge, to je v obdobju od februarja do julija 2012 prejel katastrski dohodek (1/12 prejetega) v višini 130,44 €, denarno socialno pomoč zavezancev v višini 1.417,08 € in nakazilo na TRR (1/12 prejetega) v višini 1.544,45 €. Na osnovi tega je ugotovil, da znaša mesečni dohodek zavezanca v obravnavanem obdobju 515,32 €. Po drugem odstavku 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) lahko davčni organ v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega Pravilnika ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in znaša 260,00 € neto ter obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Davčni organ na podlagi dokumentacije v spisu ugotavlja, da v tožnikovem primeru dohodek na družinskega člana presega ta znesek.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je njegovo pritožbo z odločbo št. DT-499-31-304/2012-2 z dne 7. 11. 2012 zavrnilo. Drugostopni organ sicer ugotavlja, da so razlogi prvostopnega organa za zavrnitev tožnikove vloge napačni, vendar pa je njegova odločitev kljub temu pravilna. Po določbi 30. člena Pravilnika se kot dohodki v smislu ugotavljanja finančnega stanja glede odpisa davčnega dolga štejejo vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne, zmanjšani za normirane ali dejanske stroške priznane po ZDoh-2 ter za davek in obvezne prispevke za socialno varnost, obračunane od teh dohodkov. Nakazilo zavarovalnice po škodnem dogodku predstavlja izplačilo, ki je na podlagi določbe 5. točke 19. člena ZDoh-2 izvzeto kot dohodek po ZDoh-2. Iz tega sledi, da se takšni dohodki pri ugotavljanju finančnega stanja za morebitni odpis davčnega dolga ne upoštevajo. Drugostopni organ prav tako pritrjuje navedbi tožeče stranke, da je njegova obdavčitev v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti vezana na njegov katastrski dohodek in ne na nakazila iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, kar posledično pomeni, da se mu v finančno stanje lahko všteva katastrski dohodek, ne pa tudi posamezna nakazila v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti. Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka namreč v 2. členu določa, da je katastrski dohodek pavšalna ocena možnega tržnega dohodka od dejavnosti kmetijstva in gozdarstva na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, ki bi ga bilo mogoče doseči s povprečno krajevno običajno vrsto in ravnijo pridelave na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v Republiki Sloveniji za namene izvajanja kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. 71. člen ZDoh-2 davčno osnovo od dohodkov iz osnovne kmetijske dejavnosti veže na katastrski dohodek, ki vključuje tudi druge dohodke pripisane zemljiščem, kot je ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka na dan 30. junija leta, za katero se dohodek ugotavlja. Glede tega torej drugostopni organ pritrjuje tožeči stranki, vendar pa njeno pritožbo kljub temu zavrača z obrazložitvijo, da je v konkretni zadevi nesporno dejstvo, da tožnik poseduje nepremično premoženje, ki ni namenjeno prebivanju in bi bilo zato mogoče davčni dolg poplačati tudi iz tega premoženja, ne da bi bilo ogroženo osnovno tožnikovo preživljanje.

Tožnik je vložil tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da je drugostopni organ sicer upošteval njegove v pritožbi navedene razloge, vendar pa njegovo pritožbo zavrača z obrazložitvijo, da poseduje nepremično premoženje, ki ni namenjeno prebivanju in bi bilo zato mogoče davčni dolg poplačati tudi iz tega premoženja, vendar pa ne navaja, katero je to premoženje in kakšna je njegova vrednost. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

ZDavP-2 pogoje za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka ter neizterljivost davka ureja v členih 101. do 110. Davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih, v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi odstavek 101. člena ZDavP-2). Podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila po tem členu ter obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v vlogi, določi minister, pristojen za finance upoštevajoč raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje, in so določene s predpisi na področju socialnega varstva (četrti odstavek 101. člena ZDavP-2). Ta je to storil s Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik), ki podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davčnemu zavezancu – fizični osebi ureja v členih od 29. do 39. Pred izdajo odločbe o odlogu oziroma o obročnem plačilu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena ZDavP-2 mora davčni organ na podlagi podatkov navedenih v vlogi, in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu, ki je podal vlogo, ugotoviti višino dohodka davčnega zavezanca – fizične osebe in njegovih družinskih članov za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. Na zahtevo davčnega zavezanca davčni organ pri odločanju upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi odstavek 29. člena Pravilnika). Dohodki po tem delu Pravilnika so vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov po ZDoh-2 ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti, in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne (30. člen Pravilnika).

ZDoh-2 določa prejemke, ki ne štejejo za dohodke po tem zakonu v 19. členu, med njimi so v 5. točki izplačila, ki jih prejme fizična oseba na podlagi zavarovanja. Sodišče se tako strinja s stališčem drugostopnega organa, da med dohodke ni mogoče šteti odškodnine, ki jo izplača zavarovalnica po škodnem dogodku. Pravilno je tudi stališče ministrstva, da se tožniku v finančno stanje všteva katastrski dohodek, ne pa druga nakazila iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, saj je po prvem odstavku 71. člena ZDoh-2 davčna osnova od potencialnih tržnih dohodkov za pridelavo na kmetijskih zemljiščih katastrski dohodek, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka. Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka pa v 1. točki 2. člena določa, da je katastrski dohodek pavšalna ocena možnega tržnega dohodka od dejavnosti kmetijstva in gozdarstva na kmetijskih in gozdnih zemljiščih.

Kljub temu pa je drugostopni organ tožnikovo pritožbo zavrnil, svojo odločitev pa je oprl le na ugotovitev, da je v konkretni zadevi nesporno dejstvo, da tožnik poseduje nepremično premoženje, ki ni namenjeno prebivanju in bi bilo zato mogoče davčni dolg poplačati tudi iz tega premoženja, ne da bi bilo ogroženo osnovno tožnikovo preživljanje. Drugi odstavek 37. člena Pravilnika sicer določa, da davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ne presega osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delo ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov in je torej s tem upravnemu organu dano upravičenje, da odloča po prostem preudarku, v takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka.

Z določitvijo obsega prostega preudarka zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Namen in obseg prostega preudarka pa izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Iz obrazložitve odločbe izdane po prostem preudarku mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku. Pri opredelitvi meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku je poleg besedila določbe, ki to besedilo daje, potrebno upoštevati tudi druge določbe predpisa.

Sodišče ugotavlja, da drugostopni organ zgolj z navedbo, da ima tožnik premoženje ter pavšalno in povsem neobrazloženo oceno, da je davčni dolg mogoče poplačati iz tega premoženja, ne da bi bilo ogroženo tožnikovo preživljanje, brez obrazložitve, za katero premoženje gre in na kakšni osnovi je bil sprejet zaključek, da je davčni dolg mogoče iz tega premoženja poplačati, ni zadostil kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku in jih določa 6. člen ZUP. Tudi za odločanje po prostem preudarku je treba ugotoviti za takšno odločitev potrebna dejstva, odločitev pa mora biti na podlagi teh dejstev obrazložena tako, da je mogoče presoditi ali je bila odločitev sprejeta v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo tako pooblastilo dano. Kot je že zgoraj navedeno, morajo biti v obrazložitvi navedeni razlogi, ki so vodili upravni organ pri odločanju po prostem preudarku.

Ker za odločitev potrebna dejstva niso bila ugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri in nato ponovno odločiti o zadevi.