Jedro

Toženec ni zanikal,da je vozil brez vozniškega dovoljenja. Sodišče pa je nadalje pravilno ugotovilo, da po nezgodi, ki jo je povzročil, ni ostal na kraju dogodka do prihoda policije in ni posredoval svojih podatkov ter podatkov o obveznem zavarovanju, zato je pravilno zaključilo, da je kršil 3. člen Splošnih pogojev AO-04 in 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. I in III izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju I 1651/2007 z dne 19. 11. 2007 v veljavi v tistem delu, kjer je toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki 1.961,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2006 dalje do plačila in 1.275,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2006 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 74,61 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2007 dalje do plačila (točka I.), v točki II je sodišče v preostalem delu za plačilo zneska 1.460,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2006 dalje do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.275,32 EUR za čas od 27. 2. 2006 do 5. 4. 2006 ter od zneska 1.961,27 EUR za čas od 8. 6. 2006 do 16. 7. 2006 v tč. I izreka sodbe navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V točki III pa je odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti 1.159,92 EUR pravdnih stroških, v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper prisodilni del uvodoma navedene sodbe se je pravočasno pritožil toženec. V laični pritožbi navaja, da so mu bile kršene človekove pravice do poštenega sojenja. V postopku so bile storjene postopkovne napake, saj sodišče ni upoštevalo in izvedlo vseh predlaganih dokazov, kar ima za posledico, da ni mogel dokazati, kako je sploh prišlo do prometne nesreče in kdo je zanjo odgovoren ter v kakšni meri. Toženec navaja, da ni mogel dokazati, da K. K. ni bila voznica v vozilu C., ampak v beli Š. Pojasnjuje, da je že v ugovoru, kakor tudi na glavni obravnavi in kasneje povedal, da je potrebno razjasniti, kako je do nesreče sploh prišlo, in predlagal izvedenca, da pojasni vse podrobnosti, pa sodišče ni dovolilo in angažiralo izvedenca, ampak je slepo verjelo pričam – udeležencem v prometni nesreči in pretepu – ter jih smatralo za verodostojne priče, čeprav so pri vsakokratnem zaslišanju te priče drugače izjavljale. Najprej so vsi trdili, da je toženec za njimi pospeševal in zmanjševal hitrost ter jim dajal svetlobne signale, nato pa so si premislili in so trdili na naslednjem zaslišanju enako, kar je normalno, saj so bratje in sestra ter sestrič, da je toženec kar naenkrat pripeljal in je že počilo. Toženec meni, da take priče, ki enkrat rečejo tako, drugič pa povedo čisto nekaj drugega, niso verodostojne priče in bi sodišče moralo dovoliti še druge dokaze, ne pa se opirati le na izjave prič. Na obravnavi je toženec šele med zaslišanjem policista imel možnost vpogleda v fotografije in takrat je na njih prepoznal avtomobil Škoda bele barve, katerega je vozila K. K. Toženec je predlagal, da sodišče pridobi na P. p. C. diapozitive in da se slike povečajo, kjer bo razvidno, da je bila bela Škoda na kraju prometne nesreče (udeleženci v prometni nesreči so v predkazenskem postopku zatrjevali, da je bila bela Škoda ves večer parkirana na domačem dvorišču, na drugem zaslišanju v kazenskem postopku pa so sicer priznali, da je Škodo tisti večer vozila K. K., vendar so si izmislili, da so belo Š. pakirali doma na dvorišču in nato presedli ter odšli s C. do D.). Toženec vztraja, da bi s tem lahko dokazal, da je bila Škoda na kraju prometne nesreče na D., pa mu sodišče tega ni dovolilo. V pritožbi nadalje navaja, da je po prvi obravnavi v tem postopku po zaslišanju prič predlagal in zahteval zamenjavo sodnice in ponovno zaslišanje prič. Sodišče je sklenilo, da gre sodnica itak v pokoj, da bo zadevo vodila druga sodnica, ni pa tožencu omogočilo, da bi še enkrat zaslišal priče, saj mu prvič ni bilo omogočeno normalno zaslišanje prič, ker je sodnica tako njega kot njegovo pooblaščenko, ki je sicer pravno slabo uka, vseskozi prekinjala in s tem vplivala na njuno zbranost in ni dovolila vseh vprašanj, ki jih je zastavil, niti ni dala vse na zapisnik. Glede na to, da je imela sodnica, ki je prevzela na novo ta primer, na vpogled vsa zaslišanja iz drugih postopkov, kjer je razvidno, da priče iz postopka v postopek spreminjajo izjave, bi morala sodnica temeljito zaslišati priče še enkrat sama, kakor tudi dovoliti toženčevo zaslišanje. Toženec je zato prepričan, da je bilo v postopku storjeno preveč napak in da so mu bile kršene človekove pravice do poštenega sojenja, zato sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi v I. in III. točki ter vrne zadeva v ponovno presojanje. Na koncu pritožbe še navaja, da je izvedel za pričo, ki je videla ves potek nesreče in kasnejši pretep, povedala mu je tudi, da se hvalijo, kako so prelisičili zavarovalnico. Priča je povedala, da je pripravljena vse povedati kar je videla, vendar je problem, ker bi se izvedelo, da je on vse povedal po resnici. Boji se, ker so z udeleženci v daljnem sorodu in jih dobro pozna, kako so nasilni, da bi kdo kaj naredil njemu, ali pa njegovim otrokom.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ta določba se uporablja glede vseh kršitev določb pravdnega postopka, razen tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožena stranka je kršitev določb pravdnega postopka o izvajanju dokazov (s sicer tudi nekonkretizirano navedbo, da sodišče ni upoštevalo in izvedlo vseh predlaganih dokazov, zaradi česar ni mogel dokazati, kako je sploh prišlo do prometne nezgode ter kdo je zanjo odgovoren; z navedbo, da ni mogel dokazati, da K. K. ni bila voznica v C., pač pa v beli Škodi, in navedbo, da je predlagal, da sodišče pridobi pri P.P.C. diapozitive in da se slike povečajo, kjer bo razvidno, da je bila bela Škoda na kraju prometne nezgode), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, prvič navedla šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Zatrjevano kršitev bi morala uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče, torej do konca glavne obravnave, ko ji je bilo nedvoumno znano, da je sodišče končalo z dokazovanjem in zavrnilo vse ostale dokazne predloge. Glede na gornjo zakonsko določbo pritožbeno sodišče kršitve, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, ni upoštevalo. Tudi sicer pa iz zapisnika o glavni obravnavi dne 23. 5. 2013 izhaja, da je sodišče tožencu predočilo zapisnik o njegovem zaslišanju v prekrškovni zadevi, v katerem so mu bile predočene iste fotografije, za katere je v tem pravdnem postopku navedel, da jih je videl prvič šele ob zaslišanju policista v tem pravdnem postopku. Navedeno torej ne potrjuje njegove navedbe v pritožbi, da je imel možnost vpogleda v fotografije (šele) med zaslišanjem policista in takrat na sliki prepoznal avtomobil Škoda bele barve, katerega je vozila K. K. Njegov predlog po pridobitvi diapozitivov na P.P.C. bi bil zato tudi sicer prepozen.

Tožena stranka je v vlogi z dne 14. 1. 2010 navedla, „da tudi sama predlaga izvedenca cenilca,“ pri čemer ni navedla, katero dejstvo naj bi s tem dokazom dokazovala. Izvedenca za razjasnitev nastanka prometne nezgode pa je predlagala šele na tretjem naroku glavne obravnave (4. 4. 2012), kar je bilo prepozno, saj morajo pravdne stranke dejstva in dokaze predlagati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, na kar je bila tožena stranka pravilno opozorjena v vabilu (286. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da tožena stranka ni izkazala, da brez svoje krivde tega dokaza ni mogla navesti na prvem naroku, pravilno zaključilo, da je za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke nastopila prekluzija.

Tožena stranka z navedbami, da mu sodnica ni omogočila, da bi še enkrat zaslišal priče, ker da mu prvič ni bilo omogočeno normalno zaslišanje prič, dejansko navaja okoliščine za njeno izločitev, za kar pa je prepozen, saj sme stranka v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP izločitev sodnika zahtevati, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če pa obravnave ni bilo, pa do izdaje odločbe. Če pa je pritožbeno navedbo, da bi morala sodnica še enkrat sama temeljito zaslišati priče in toženca, šteti za očitek, da je sodišče kršilo določbe ZPP o izvajanju dokazov, je potrebno, enako kot že z zgoraj navedenim istovrstnim očitkom ugotoviti, da bi morala tožena stranka to kršitev uveljavljati pravočasno že v postopku na prvi stopnji, česar pa ni storila. Ker tožena stranka ni izkazala, da te kršitve predhodno ni mogla navesti, pritožbeno sodišče kršitve, na katero se v pritožbi prvič sklicuje, ni upoštevalo.

S pritožbeno navedbo, da je sodišče slepo verjelo pričam, ki pa niso bile verodostojne, tožena stranka izpodbija sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje izpovedb zaslišanih prič. Ta očitek ni konkretiziran, saj tožena stranka v pritožbi ni določno navedla, katera priča je drugače izpovedovala in kaj je bilo drugače izpovedano. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča skrbno in vestno dokazno ocenilo izpovedbe prič K. K., C. M. in K. S. in ob pravilni dokazni oceni zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče in fotografij utemeljeno zaključilo, da je za nastali škodni dogodek v celoti odgovoren toženec. Ocena sodišča prve stopnje, da je bila očitno hitrost vožnje toženca za vozilom K. K. tako visoka, da ni mogel ustrezno reagirati na zatrjevano znižanje hitrosti vožnje vozila pred sabo in trčenja tudi s sunkovitim zaviranjem ni mogel preprečiti, in zaključek, da je toženec vozil razmeram na cesti z neprilagojeno hitrostjo in je bila ta kriva, da ni mogel pravočasno ustaviti svojega vozila za vozilom, ki ga je vozila K. K. in je na ta način kršil pravila cestnega prometa in je v celoti odgovoren za nastali škodni dogodek, tako temelji na dokazni oceni, izvedeni v skladu s pravili, ki jih določa ZPP. Toženec pa tudi ni zanikal, da je vozil brez vozniškega dovoljena. Sodišče prve stopnje pa je nadalje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da je toženec kršil 3. člen Splošnih pogojev AO-04 in 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ker ni ostal na kraju dogodka do prihoda policije in ni posredoval svojih podatkov ter podatkov o obveznem zavarovanju. Zaključek, da je zaradi izgube zavarovalnih pravic temelj regresnega zahtevka utemeljen, je zato povsem pravilen. Prisojenega zahtevka (izplačan znesek odškodnine K. K. za nematerialno škodo zaradi poškodb, utrpelih v prometni nezgodi), po višini toženec v pritožbi ni konkretizirano izpodbijal, materialni preizkus (131. in 179. člen OZ) pa pokaže, da je sodišče tudi glede višine pravilno uporabilo materialno pravo.

Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).