Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da ob ugotovljenih neskladjih in neprepričljivih ter neverodostojnih izjavah tožnika tožena stranka utemeljeno sklepa, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, kot tudi, v zvezi z njegovim predlogom za zaslišanje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni navedel v tožbi, kot tudi sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, prav nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način dejansko stanje dopolnjeno z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakon o azilu (ZAzil; Uradni list RS, št. 51/2006- uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - 1; Uradni list RS, št. 105/2006) zoper odločbo tožene stranke z dne 30.5.2007. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka odločbe). Hkrati je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil določila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka odločbe). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe po proučitvi zadeve ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem azilnem postopku naredila vse potrebno, kar je treba napraviti v rednem postopku za odločanje o prošnji za azil. Sledila ji je tudi napotkom sodišča prve stopnje v prejšnjih postopkih in pridobila poročila mednarodnih organizacij o stanju na Kosovu. Ponovno je zaslišala tožnika in povzela njegove navedbe. Zato je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu.

Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, št. U 280/2006 z dne 15.2.2006 in sodbo, št. U 1233/2006 z dne 25.5.2006, s katerima ji je bilo naloženo, da mora tožnika soočiti s pridobljenimi mednarodnimi poročili, na katera je oprla svojo odločitev. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka temu napotku sledila. Tožniku in njegovi pooblaščenki ter pooblaščencu (M.K.) je dala možnost sodelovanja v postopku. Vendar sta pooblaščenka in tožnik zaslišanje zapustila, v naknadno postavljenem roku pa se o predočenih mednarodnih poročilih nista izjasnila. Prav tako ni imel pripomb na poročila pooblaščenec tožnika. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je tožena stranka upoštevala pridobljena poročila in izjave tožnika ob podaji prošnje za azil in na zaslišanju. Sodišče prve stopnje pritrjuje stališču tožene stranke, da so izjave tožnika med seboj nasprotujoče in kažejo na neverodostojnost njegovih izjav: glede časa vrnitve njegove sestrične iz Nemčije, glede časa odhoda iz Kosova, glede izkazovanja istovetnosti tožnika, glede prijave dogodka policiji in glede njegovih izjav o sestrični in njenem sinu ter glede obnašanja Albancev in pa preprečitve Albancem, ki so poskušali zadaviti sestričinega sina in glede tega, da je bil priča posilstvu svoje sestrične, ki naj bi ga zagrešili štirje Albanci, zaradi česar jih je pretepel z leseno palico. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in bi bilo zato vsako nadaljnje raziskovanje dejanskega stanja v tej zadevi nepotrebno. Že po ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča (I Up 1552/2005, I Up 1611/2005 in I Up 1774/2006) za zavrnitev prošnje za azil zadošča, če prosilec za azil ne izkaže na verodostojen način oziroma z relevantnimi dokazi, da za priznanje azila obstajajo subjektivne okoliščine. Ker pa je tožena stranka v predhodnem postopku pri svoji odločitvi uporabila tudi mednarodna poročila, je po mnenju sodišča prve stopnje ravnala pravilno in v skladu z napotki sodišča, ko je z njimi seznanila tožnika in ocenila, ali izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito (3. odstavek 1. člena ZAzil). Na podlagi pridobljenih poročil o stanju na Kosovu je tožena stranka tudi po presoji sodišča prve stopnje lahko ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev subsidiarne zaščite, saj je objektivna situacija v tožnikovi izvorni državi takšna, da ob vrnitvi vanjo ne bo ogrožen in ne bo utrpel resne škode. Na podlagi pridobljenih mednarodnih poročil o razmerah na Kosovu je po mnenju sodišča prve stopnje pravilno sklepala, da se v kraj stalnega prebivanja tožnika (vas M., Občina L.) pospešeno vračajo pripadniki romske narodnosti, da na Kosovu UNMIK/KFOR/KPS nudijo zadostno zaščito pred kakršnimkoli preganjanjem in da Romi, ki govorijo albanski jezik, ki ga govori tudi tožnik, redko naletijo na kakršnekoli težave. Glede na navedena poročila je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnikovo življenje po povratku na Kosovo ne bi bilo ogroženo, saj bi mu bila s strani varnostnih organizacij nudena ustrezna zaščita.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo kot neutemeljene tudi tožnikove tožbene ugovore. Meni, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila pravilno in v zadostni meri, da je lahko sprejela svojo odločitev, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je uporabila pravilno materialno pravo. Tožena stranka je svojo odločitev, z razlogi, obširno obrazložila in se opredelila do vseh, za odločitev v postopku, pomembnih dejstev. Tožena stranka se je opredelila tudi do poročila UNHCR in po presoji sodišča prve stopnje sprejela pravilno stališče, da to poročilo zagotavlja splošne informacije, ki pa ne morejo prevladati nad individualno oceno obravnavanega primera, na podlagi katere je pristojni organ prišel do svoje odločitve. Po mnenju sodišča prve stopnje ni utemeljen tožbeni ugovor kršitve pravil postopka. Bistvo načela zaslišanja stranke, določeno v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je, da se pred izdajo odločbe da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Z vabilom na zaslišanje tožnika in s predložitvijo predloženih odlomkov mednarodnih poročil, pa je bila po mnenju sodišča prve stopnje tožniku v zadostni meri dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnik je imel vso možnost sodelovanja v postopku, vendar je z zapustitvijo zaslišanja (29.3.2007), kljub opozorilom na posledice, ni izkoristil. Tožniku je bila tudi dana možnost, da se pisno izjavi o pridobljenih poročilih, vendar se o njih ni izjavil. Po mnenju sodišča prve stopnje je pravilna navedba tožene stranke, da postopek vodi uradna oseba, kar pomeni, da daje besedo strankam ona. Uradna oseba je tožnikovi pooblaščenki pojasnila, da bo vprašanja tožniku lahko postavljala po tem, ko bo z zaslišanjem končala sama. Tožnik pa v tožbi niti ni navedel, kako naj bi zatrjevano nepravilno vodenje postopka vplivalo na pravilnost odločitve oziroma na kršitev njegovih pravic. Ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku, ni bila kršena določba 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožnik je sicer predlagal tudi svoje zaslišanje, vendar po presoji sodišča prve stopnje ni navedel prav nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način dejansko stanje dopolnjeno z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Strankin predlog za zaslišanje mora biti namreč obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje zato njegovemu predlogu ni ugodilo in je v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo kot neutemeljeno.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik ponavlja svoje tožbene navedbe in še dodaja. Poročilo UNHCR je v očitnem nasprotju z izvlečki poročil, na katera se sklicuje tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje. Tožena stranka in sodišče prve stopnje nasprotja med poročili, ki jih je priskrbela tožena stranka in poročilom UNHCR, ki ga je v spis vložil tožnik, ni analizirala, niti obrazložila.

Tožena stranka je kršila postopkovna določila ZUP, zlasti, ker mu ni bilo omogočeno, da predstavi razloge za azil, brez sugestivnih in zavajajočih vprašanj uradne osebe, ki je vodila postopek in ki je onemogočila njegovi pooblaščenki sodelovanje v postopku. Zapisnik z dne 29.3.2007 niti on niti njegova pooblaščenka nista podpisala, kar pomeni, da se z njim nista strinjala. Zato tožena stranka nanj ne bi smela opreti svoje odločitve. Upravni organ ne sme opreti odločitve na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi (3. odstavek 8. člena ZUP). Tožena stranka mu s takim ravnanjem ni omogočila sodelovati v postopku, kar pomeni kršitev določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje bi moralo popraviti to napako in ga zaslišati ter vpogledati tudi v poročilo, ki ga je v spis vložil sam, vendar tega ni storilo, niti ni obrazložilo zakaj ne. Zaradi te kršitve je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka dejansko stanje ugotovila pravilno in v zadostni meri, da je lahko sprejela svojo odločitev, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je uporabila pravilno materialno pravo. Tožena stranka je svojo odločitev, z razlogi, obširno obrazložila in se opredelila do vseh, za odločitev v postopku, pomembnih dejstev. Tožena stranka se je opredelila tudi do poročila UNHCR in tudi po presoji pritožbenega sodišča sprejela pravilno stališče, da poročilo zagotavlja splošne informacije, ki pa ne morejo prevladati nad individualno oceno obravnavanega tožnikovega primera, na podlagi katere je pristojni organ prišel do svoje odločitve.

Po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor kršitve pravil postopka, ki ga tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Bistvo načela zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, da se pred izdajo odločbe da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Z vabilom na zaslišanje tožnika dne 29.3.2007 in s predložitvijo predloženih odlomkov mednarodnih poročil, pa je bila tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku v zadostni meri dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnik je imel vso možnost sodelovanja v postopku, vendar je s samovoljno zapustitvijo zaslišanja, kljub opozorilom na posledice, ni izkoristil. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bila tožniku dana možnost, da se pisno izjavi o pridobljenih poročilih, vendar se o njih ni izjavil, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna tudi navedba tožene stranke, da postopek vodi uradna oseba, kar pomeni, da daje besedo strankam ona. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 29.3.2007 tudi izhaja, da je uradna oseba tožnikovi pooblaščenki pojasnila, da bo vprašanja tožniku lahko postavljala po tem, ko bo z zaslišanjem končala sama. Tožnik pa v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo niti ni navedel, kako naj bi zatrjevano nepravilno vodenje postopka vplivalo na pravilnost odločitve oziroma na kršitev njegovih pravic. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku in da ni bila kršena določba 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da ob ugotovljenih neskladjih in neprepričljivih ter neverodostojnih izjavah tožnika tožena stranka utemeljeno sklepa, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, kot tudi, v zvezi z njegovim predlogom za zaslišanje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni navedel v tožbi, kot tudi sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, prav nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način dejansko stanje dopolnjeno z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno meni, da tožena stranka ni kršila postopkovne določbe ZUP in ni nepopolno ugotovila dejanskega stanja in ni posledično napačno uporabila materialnega prava. Zato so tožnikove pritožbene navedbe neupoštevne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo.