Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik je v prometni nesreči 9.12.1995 poškodoval toženčevo mladoletno hčerko, toženec pa ga je po dogodku s pestjo udaril v obraz in ga poškodoval. O podlagi tožnikovega odškodninskega zahtevka je bilo že odločeno z vmesno sodbo, ki je bila potrjena v pritožbenem postopku in glede nepremoženjske škode preizkušena tudi v revizijskem postopku. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 2,000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 1,100.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 800.000 SIT za strah 150.000 SIT, od zahtevanih 6,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 1,500.000 SIT. Skupna prisoja odškodnine za nepremoženjsko škodo je tako znašala 2,750.000 SIT. Tožniku je prisodilo tudi ves zahtevani znesek 36.198 SIT za premoženjsko škodo. Presežno zahtevanih 6,050.000 SIT za nepremoženjsko škodo je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je odločilo o pritožbah obeh pravdnih strank tako, da je tožnikovo zavrnilo, toženčevi pa delno ugodilo, odškodnino znižalo za skupaj 1,250.000 SIT in drugače odločilo o pravdnih stroških. V ostalem delu je to pritožbo zavrnilo ter v še izpodbijanih delih potrdilo sodbo prve stopnje. Skupna odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo na pritožbeni stopnji tako znaša 1,500.000 SIT, v okviru nje pa za telesne bolečine in nevšečnosti 350.000 SIT, za strah kot v sodbi prve stopnje 150.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 1,000.000 SIT.

Proti sodbi druge stopnje sta vložili pravočasni reviziji obe pravdni stranki.

Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se mu za nepremoženjsko škodo prisodi še 7,300.000 SIT, podrejeno pa naj se sodba razveljavi.

Prisoja 350.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je absurdno nizka, zato tožnik podrobno opisuje obseg te oblike škode. Tožnik je v pritožbi izrecno uveljavljal, da mu gre odškodnina tudi za primarni strah, na kar ni dobil odgovora in je zato podana procesna kršitev. V nadaljevanju revizije opisuje toženčeve grožnje, udarec in svoj strah, ko je po padcu videl kri v snegu in se zavedal otečenega očesa. Sekundarni strah je trajal vsaj do zaključka staleža 12.1.1996. Zato gre tožniku iz tega naslova vseh zahtevanih 800.000 SIT odškodnine. Pri zahtevanih 6,000.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tožnik poudarja svojo mladost in graja razloge pritožbenega sodišča, da gre za manjšo škodo.

Toženec v reviziji uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo, da se prisojena odškodnina zniža za 2,250.000 SIT (verjetno pisna pomota v reviziji, saj je odškodnina na pritožbeni stopnji prisojena v višini 1,500.000 SIT). Tožnik ni imel razloga za sekundarni strah, saj so ga v bolnici prvi dan odklonili in ga naročili za sprejem šele naslednji dan. Toženec se sprašuje, ali solzenje levega očesa res predstavlja zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj sodišči tega nista obrazložili. Meni tudi, da ni vzročne zveze med udarcem in težavami pri žvečenju hrane. Preiskava čeljustnega sklepa spada v področje čeljustnega kirurga, na kar je opozoril tudi izvedenec medicinske stroke. Izguba občutka na levem licu ne predstavlja zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker lahko tožnik ročno britje nadomesti z uporabo električnega brivnika.

Zmanjšanje življenjske aktivnosti ni obrazloženo, zato je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vsaka revizija je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Obe reviziji sta bili vročeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Diagnoza tožnikovih poškodb, ki jih je povzročil toženčev udarec, se je glasila: prelom leve ličnice s premikom kostnih odlomkov, prelom sprednje stene leve obnosne votline in krvavitev v levo obnosno votlino, zmečkanina levega podočesnega živca. Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 25 let in je opravljal delo mizarja. V bolnici je bil od 10.12.1995 do 23.12.1995, bolniški stalež so mu zaključili 12.1.1996. V bolnici so ga operirali v splošni anasteziji in uravnali zlom, uravnavo pa utrdili tako, da so mu napeljali skozi obnosno votlino in usta trak, prepojen z antiseptikom, ki so ga odstranili 21.12.1995. Odstranitev traku je bila boleča, boleče je bilo tudi previjanje in odstranjevanje šivov, v tem času je bil omejen pri hranjenju, pitju, govoru, trikrat so ga rentgensko slikali, prejemal je antibiotike, kemoterapevtik in druga zdravila, opravljal je fizioterapevtske vaje in hodil na več kontrolnih in specialističnih pregledov. Hude stalne in občasne telesne bolečine je trpel kumulativno devet dni, lahke stalne in občasne pa štiri tedne.

Občasne lahke bolečine trpi še sedaj in bo trpel v bodoče ob žvečenju trše hrane in vremenskih spremembah.

Tožnik glede na potek škodnega dogodka ni utrpel primarnega strahu, intenzivnejši sekundarni strah zaradi deformiranega obraza je obstajal do operacije, po njej pa zaskrbljenost za izid zdravljenja glede izgleda in občutka.

Tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana, ker težje žveči tršo hrano, pri čemer se sliši tudi škripanje in pokanje v čeljustnem sklepu. Za rekreativne dejavnosti na mrazu in za samo delo na mrazu (tožnik pomaga na domači kmetiji) je zmanjšano sposoben, ker se mu v takih okoliščinah močno solzi levo oko. Izgubil je občutek na levem licu na arealu 2,5 cm x 2,5 cm, zato se ne more ročno briti, ker se sicer pogosto poreže. Tožnik zaradi teh omejitev trpi duševne bolečine.

Na pravkar povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in stranke. Zato ni mogoče upoštevati tistih revizijskih trditev, ki posegajo v ugotovljeno dejansko stanje. Tožnikov opis dogodka je bil tak, da ni bilo dejanske podlage za zaključek, da je prišlo tudi do primarnega strahu. Po prvem konfliktu se je toženec umiril in napotil proti hčerki, šele pet minut kasneje pa je spet šel k tožniku, ki je zaslutil dogajanje za svojim hrbtom, se obrnil, toženec pa ga je takrat s pestjo udaril v predel levega očesa. Zato so pravilni razlogi prvega sodišča, da je bil neposredni dogodek za tožnika nenaden, nepričakovan, napadalec je prišel za tožnikov hrbet in se ga tožnik zato ni mogel ustrašiti. Ostali revizijski opis strahu pa utemeljuje obstoj sekundarnega strahu, ne pa primarnega. Tudi toženčevo zanikanje sekundarnega strahu ni utemeljeno.

Okoliščina, da so tožnika v bolnico sprejeli šele naslednji dan, ob ugotovljenih bolečinah in otečenosti nikakor ne izključuje zaskrbljenosti za obseg poškodbe in uspeh njenega zdravljenja.

Pritožbeno sodišče je sprejelo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in se nanje na tretji strani svoje sodbe tudi sklicevalo. Sprejelo je torej tudi dejansko podlago o poteku škodnega dogodka, ki ne utemeljuje zatrjevanega obstoja primarnega strahu. Poseben odgovor na tožnikove pritožbene trditve o takem strahu ni bil potreben in zato ni prišlo do procesne kršitve, ki jo v reviziji uveljavlja tožnik. Njegovo poudarjanje o mesec dni trajajočem sekundarnem strahu pa meri na vprašanje materialnopravne pravilnosti prisojene odškodnine.

Neutemeljeni so tudi toženčevi procesni očitki obema sodiščema.

Dejanske ugotovitve o duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti temelje na izvedenskem mnenju in tožnikovi izpovedi, sodišče prve stopnje jih je povzelo na šesti strani svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa je tako ugotovljeno dejansko stanje v celoti sprejelo. Drugačne toženčeve revizijske trditve so neutemeljene.

Solzenje levega očesa povzroča ob udarcu nastala poškodba solznega izvodila. Na mrazu je solzenje močnejše, zato so zmanjšane tožnikove rekreativne sposobnosti in delovne sposobnosti v takih okoliščinah. Razlogi o tem so na šesti strani sodbe prve stopnje. Sodišče druge stopnje je take dejanske ugotovitve v celoti sprejelo.

Izvedenčeve ugotovitve izključujejo toženčevo stališče, da ni vzročne zveze med udarcem in tožnikovimi težavami pri žvečenju trše hrane. Zakaj ni bilo treba določiti še izvedenca iz čeljustne kirurgije, je tožencu odgovorilo že pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče še dodaja, da tožnik ni zahteval odškodnine za možno pozno posledico v obliki bodoče obrabe čeljustnega sklepa, ki bi lahko vplivala na postopno omejeno odpiranje ust, zlasti glede te možnosti pa je izvedenec omenil še eventualno preiskavo pri čeljustnem kirurgu.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo, da izguba občutka na levem licu na arealu 2,5 cm x 2,5 cm predstavlja zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki se kaže v težavah pri britju z roko in pogostimi vrezi. Če se je tožnik bril ročno z britvico, kar je po splošnih izkušnjah bolj temeljit in učinkovit način britja, prehod na slabši način britja, ki ga omenja toženec, pomeni določen poseg v tožnikovo vsakodnevno življenjsko aktivnost, vztrajanje pri dosedanjem načinu pa tudi zmanjšuje življenjsko aktivnost, ker se tožnik v neobčutljivi del lica večkrat ureže. Po vsem obrazloženem so neutemeljeni procesni očitki obeh revidentov. Neutemeljena je tudi tožnikova graja razlogov pritožbenega sodišča o manjši škodi. Ta opredelitev ustreza klasifikaciji telesnih poškodb po Fischerju, ki se je uveljavila v sodni praksi.

Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v kriterijih, ki jih vsebujeta 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Gre za merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče z delno spremembo znižano odškodnino primerno uvrstilo v okvir prisoje odškodnin v podobnih in primerljivih odškodninskih zadevah. Pri tem je ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki jih tožnikova revizija uveljavlja, med njimi tudi njegovo mladost. Nižja ali višja prisoja odškodnine po ugotovitvah revizijskega sodišča ne bi ustrezala omenjenim merilom in bi bila zato materialnopravno zmotna.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank in s tem tudi njune priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).