Jedro

Sprememba tožbe v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog je v konkretnem primeru dopustna. Razširitev tožbe je bila namreč posledica kasneje nastalih dejstev, ki so se nanašala na samo terjatev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da tožnici plačata 2,738.866,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 1994 dalje do plačila in ji povrneta pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev o obrestih spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od 2,738.866,00 SIT tečejo od 1. 3. 1994 do 1. 1. 2002, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Zoper pravnomočno sodbo sta toženca vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajata, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo dokazne predloge revidentov za zaslišanje pravdnih strank, pridobitev podatkov o višini realne obrestne mere pri poslovnih bankah ter pridobitev novega mnenja izvedenca ekonomske stroke. Iz sodbe ni moč razbrati, kateri dokazi so bili izvedeni, kako so izvedeni dokazi analizirani ter kako je v zvezi z njimi uporabljeno materialno pravo. Zatrjujeta, da je podano nasprotje med razlogi sodbe ter izvedenimi dokazi, ter da glede zastaranja obrestnega zahtevka razlogi sploh niso navedeni. Kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zatrjujeta tudi v zvezi z razširitvijo tožbe, saj po njunem mnenju pogoji za spremembo tožbe niso bili podani. Tudi zakonske zamudne obresti so lahko začele teči šele od takrat, ko je sodišče razširitev tožbe dovolilo, poleg tega pa je v zvezi z delom zakonskih zamudnih obresti tožena stranka postavila ugovor zastaranja, o čemer pa se sodišče prve stopnje ni izreklo. Višjemu sodišču očitata samovoljnost glede presoje oderuštva. Ponovita naziranje, zakaj je po njunem mnenju predmetna pogodba nična in zakaj je podana nemožnost izpolnitve. Ponovno poudarita, da je bila posojilna pogodba tudi zavarovana. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sprva je sporni predmet predstavljalo plačilo obveznosti v višini 88.179 SIT po posojilni pogodbi z dne 12. 9. 1990. Ker sta toženca tožničinemu predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ugovarjala, je izvršilni postopek prešel v pravdnega (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Ker pa sta toženca nadaljevala z neizpolnjevanjem pogodbe, je tožnica uresničila pravico odstopiti od pogodbe. Zvišan tožbeni zahtevek je uveljavljala z vlogo z dne 1. 12. 1993, ki sta jo toženca prejela na naroku 3. 12. 1993. Tožeča stranka je tako tožbo razširila še preden je sodišče odločalo o utemeljenosti izterjave 88.179,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 1992 do plačila. Ker sta toženca prvotni znesek poravnala (zadnji obrok leta 1994), je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, iz razloga smotrnosti pa je dopustilo spremembo tožbe (185. člen ZPP). Neutemeljena je zato revizijska trditev, da je pravda glede razširjenega tožbenega zahtevka pričela teči šele 16. 2. 2004 ter da ob dovolitvi spremembe tožbe prvotni zahtevek ni več obstajal. 7. Sprememba tožbe v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog je v konkretnem primeru dopustna. V skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ sodišče po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Sporno je, ali je dopustna sprememba tožbe v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog (oziroma ugovoru zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine). Vprašanje, ki se zastavlja je, ali postopek po vložitvi ugovora izgubi lastnost posebnega postopka in zanj veljajo pravila za redni postopek, ali pa sprememba tožbe ni dopustna, ker je lahko predmet razpravljanja po vloženem ugovoru samo zahtevek, o katerem je bilo odločeno s plačilnim nalogom(1). Razlogi za odklonilno stališče so bili v tem, da v postopku po ugovoru sodišče ne odloča o zahtevku, temveč o tem, ali je bila odločitev v sklepu o plačilnem nalogu pravilna. Čeprav je starejša teorija nasprotovala spremembi tožbe, je bilo to stališče preseženo(2). V odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 518/2001 z dne 6. 6. 2002 ter II Ips 397/2002 z dne 10. 7. 2003 je v obrazložitvi tudi izrecno pojasnjeno, „da se upoštevajo tudi kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev“. To je odločilno tudi v konkretni zadevi. Razširitev tožbe je bila namreč posledica kasneje nastalih dejstev, ki so se nanašala na samo terjatev. Ker so bili v konkretnem primeru podani pogoji iz 185. člena ZPP, je sodišče pravilno dopustilo spremembo tožbe.

8. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z dokaznim sklepom sodišča prve stopnje in neobrazloženo zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke ni podana. Iz sodbe sodišča prve stopnje na strani 4 izhaja, da je sodišče vpogledalo v vse listine v prilogah spisa, izvedeniški mnenji S. J. ter prebralo odgovor Z. T. z dne 16. 12. 2005, ostale dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo. Iz nadaljnje obrazložitve je tudi jasno razvidno, zakaj je sodišče konkretne dokazne predloge tožene stranke (poziv Banki Slovenije glede realnih obrestnih mer, zaslišanje pravdnih strank, pridobitev podatkov o višini realnih obrestnih mer od poslovnih bank ter postavitev novega izvedenca finančne stroke) zavrnilo. Ker je tožencema na tedaj pritožbene očitke, ki so enaki sedanjim revizijskim, že izčrpno odgovorilo sodišče druge stopnje, revizijsko sodišče v izogib ponavljanju napotuje na obrazložitev na str. 4 in 5 sodbe sodišča druge stopnje.

9. Prav tako ni podana zatrjevana procesna kršitev glede odgovora na pritožbene očitke tožencev glede zastaranja terjatve. Iz tretjega odstavka na str. 4 drugostopenjske odločbe izhaja, da je sodišče na pritožbene očitke odgovorilo.

10. Neutemeljena pa je tudi revizijska trditev o samovoljnosti v zvezi s presojo drugostopenjskega sodišča glede oderuštva. Pravilna je namreč materialnopravna presoja, da v konkretnem primeru pogodba ni nična, saj je bila tožnica v obdobju sklenitve pogodbe le eden od ponudnikov kreditov, da sta se toženca prostovoljno odločila za sklenitev pogodbe s tožečo stranko, da je bila realna obrestna mera nižja od tiste, ki je veljala za zakonske zamudne obresti, da toženca nista zatrjevala elementov oderuštva, niti razveljavitev pogodbe zaradi zmote.

11. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo tožencev na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Povzeto po D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 203. Op. št. (2): Povzeto po V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 698.