Jedro

Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi moralo sodišče pri določitvi invalidnosti slediti specialistom, ki so zdravili tožečo stranko in jo upokojili že s 6. 11. 2017. Vloga lečečih specialistov je slediti interesu pacienta, saj specialist klinik ugotavlja le klinično sliko zavarovanca z njegovega področja. Pri tem običajno nima vpogleda v celotno zdravstveno dokumentacijo zavarovanca, ki izkazuje vse njegove zdravstvene težave, niti ne pozna zahtev in tveganj delovnega mesta, ki ga zavarovanec opravlja. To pa je v predmetni zadevi bistveno, saj tožena stranka ugotavlja, ali je bila pri tožnici podana invalidnost I. kategorije.

ZDSS-1 res v 61. in 62. členu določa načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, vendar postopanje po slednjih načelih pride v poštev le, kadar po izvedbi dokazov, ki so jih predložile stranke, sodišče ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Načela materialne resnice ne gre jemati kot načela, ki ga je potrebno uveljaviti brez kakršnihkoli izjem, sicer postopek ne bi bil nikoli končan. Nobena stranka ne more zahtevati od sodišča, da bo namesto nje do onemoglosti iskalo materialno resnico, ker to načelo ni samo sebi namen, temveč je sredstvo za dosego cilja nudenja pravnega varstva in vzpostavitve pravnega reda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 5. 9. 2019 in sklepov o popravi pomote z dne 1. 10. 2019 in z dne 15. 11. 2019 ter odločbe št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 2. 2019 in vrnitev zadeve toženi stranki v nov postopek. Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka, v primeru zamude še zakonske zamudne obresti, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sodno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov tožene stranke.

Sodišče je napačno ugotovilo, da je bil postopek pred toženo stranko voden v skladu s predpisi in da tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave, ker vročitev mnenja IK pred izdajo odločbe, na katerem ta temelji, ni predpisano. Napačno je stališče, da zadostuje, da je pravica do pritožbe zoper izvedensko mnenje zavarovancem omogočena v okviru pravice do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo in nato s sodnim varstvom zoper dokončno odločbo. Naslovno sodišče napačno ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbo zasledovala cilj, ki njenega položaja v tem postopku ne bi izboljšal. Tožeča stranka je podala dokazni predlog za zaslišanje tožeče stranke, ki bi izpovedala o poteku postopka pred IK I. in II. stopnje in pred toženo stranko. Prav tako bi izpovedala o svojem zdravstvenem stanju ter kako to sovpada z določitvijo datumov nastanka invalidnosti I. kategorije. Sodišče je dokazni predlog na naroku za glavno obravnavo z dne 8. 7. 2020 zavrnilo, ker naj bi bilo dejansko stanje že razjasnjeno. V izpodbijani sodbi je zavrnitev zaslišanja tožeče stranke pojasnilo z oceno, da njeno zaslišanje k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomoglo. Tožeča stranka je že na naroku grajala bistveno kršitev določb postopka, saj bi zaslišanje tožeče stranke vsekakor pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Lahko bi podrobno izpovedala o vseh okoliščinah postopka pred invalidsko komisijo I. in II. stopnje ter pred toženo stranko, kar bi pripomoglo k celoviti razjasnitvi dejanskega stanja. Tožeča stranka ima največ informacij o svojem zdravstvenem stanju in počutju ter najbolj ve, kdaj je bila sposobna opravljati pridobitno delo in kdaj ne več in da je datum nastanka invalidnosti določen na dan pregleda pred invalidsko komisijo I. stopnje, tj. 11. 12. 2018 nesmiseln. Ne tožeča stranka, ne njen delodajalec nista bila vključena v invalidski postopek. Nepravilno je razlogovanje sodišča, da ker v relevantni pravni podlagi ni predvidena predhodna vročitev mnenja invalidske komisije, saj je pravica do pritožbe zoper izvedensko mnenje omogočena v okviru pravice do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo in nato s sodnim varstvom zoper dokončno odločbo, ni bilo poseženo v tožničino pravico do izjave. Zavarovancu mora biti pravica do izjave zagotovljena že med samim postopkom pred izvedenskim organom in tudi pred organom I. stopnje, ne šele v postopku s pravnimi sredstvi. Ni mogoče zanemariti zavarovančeve pravice do izjave v postopku pred IK samo iz razloga, ker obstaja možnost pritožbe zoper prvostopno odločbo organa. Napačen je datum invalidnosti, saj je iz izvidov specialistov razvidno, da je invalidnost pri tožeči stranki nastala pred 11. 12. 2018. Slednje bi sodišče lahko in moralo ugotoviti iz vpogleda v medicinsko dokumentacijo. Zgolj in samo v primeru, da ga ni mogoče opredeliti na podlagi razpoložljive dokumentacije, se kot datum nastanka invalidnosti v praksi določi datum pregleda pri invalidski komisiji. Izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje vsebuje zelo skopo obrazložitev, ki v ničemer ne utemelji datuma nastanka invalidnosti. Sodišče bi moralo skladno z načelom materialne resnice z izvedencem medicinske stroke ugotavljati pravilen datum nastanka invalidnosti. Sodišče se ne more sklicevati na neizkazanost pravnega interesa za ugotovitev datuma invalidnosti za nazaj, zato se ne more izogniti svoji dolžnosti pravilnega in popolnega ugotavljanja dejanskega stanja v socialnem sporu. Pravni interes tožeče stranke je v tem, da se pravica do invalidske pokojnine ugotovi pravilno in popolno. Nerazumljiv je dolg postopek pri sodišču, saj je tožba vložena 9. 10. 2019, sodba pa prejeta 24. 8. 2020, kar izkazuje kršitev načela pospešitve postopka. Tožeča stranka je bila ves ta čas neupravičeno v bolniškem staležu, kar jo že več let omejuje. Ravnati se mora v skladu z navodili osebnega zdravnika in se zadrževati samo na svojem domu, za odhod iz kraja bivanja pa vedno potrebuje odobritev osebnega zdravnika. S tem je okrnjena njena ustavno zagotovljena svoboda gibanja. Če bi se tožeča stranka upokojila prej, bi ji bila povrnjena svoboda gibanja in ne bi bila omejena na kraj svojega prebivališča. Pravila OZZ, ki omejujejo gibanje osebe v bolniškem staležu, so upravičena, če gre za krajše bolniške staleže oziroma za osebe, pri katerih ni bila ugotovljena invalidska upokojitev. Tožničino gibanje v času bolniškega staleža lahko nadzoruje delodajalec in v primeru kršitve lahko izgubi plačan bolniški stalež. Za navedeno škodo je odgovorna tožena stranka oziroma Republika Slovenija.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka opozorila, da je potek predsodnega postopka razviden iz listin, ki so del upravnega dosjeja ter spisa, zato je zaslišanje za ta namen povsem nepotreben dokaz. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razumljivo in prepričljivo pojasnilo, zakaj ugotavljanje datuma nastanka I. kategorije invalidnosti ni relevantno. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje tožeče stranke ni storilo nobenih kršitev postopka. Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2020 podrobneje navedla, da je bila v predsodnem postopku tožnici zagotovljena pravica do izjave ob osebnem pregledu tožeče stranke pred IK I. stopnje, kjer je pojasnila, da ne more funkcionirati in je povsem dela nezmožna ter da je v bolniškem staležu od januarja 2017. Tudi iz mnenja IK I. stopnje z dne 11. 12. 2018 je razvidno, da je imela tožeča stranka možnost pojasniti svoje zdravstvene težave, ki po njeni oceni vplivajo na njeno delazmožnost. Tožeči stranki je bila dana možnost do izjasnitve vseh relevantnih dejstev že v fazi postopka pred izdajo izpodbijane odločbe I. stopnje. Mnenje IK je del odločb tožene stranke, zato vročanje mnenja IK I. stopnje v fazi pred izdajo prvostopne odločbe ni predpisano in tudi ne bi moglo zagotoviti uresničevanja pravice do izjave tožeči stranki. Tožena stranka v prvostopni odločbi drugačne odločitve glede tožničinih pravic upoštevajoč datum ali kategorijo invalidnosti ne bi mogla sprejeti, če tudi bi argumentirano nasprotovala zaključkom IK I. stopnje. Upoštevanje argumentov zavarovanca glede (ne)pravilnosti mnenja invalidske komisije I. stopnje je predvideno v pritožbenem postopku, ko je pritožba zavarovanca, v kateri ta lahko argumentirano nasprotuje zaključkom IK I. stopnje predložena v presoji IK II. stopnje. IK II. stopnje tudi z vidika pritožbenih očitkov glede napačnih zaključkov IK I. stopnje, presoja pravilnost mnenja slednje. Drugostopenjska odločitev tožene stranke ni namenjena zgolj formalnemu preizkusu pravilnosti odločitve prvostopnega organa, pač pa tudi ugotavljanju vsebinske pravilnosti strokovnega mnenja IK I. stopnje in tudi v pritožbeni fazi je v celoti zagotovljena pravica zavarovanca do izjave, če jo seveda ti uresničujejo. Tožeča stranka, razen pavšalnih ugovorov, da bo z invalidsko pokojnino živela do konca življenja, ni podala drugih argumentiranih navedb. Nepravilna je pritožničina trditev, da bi morala biti invalidnost ugotovljena že 6. 11. 2017, kar bi moral ugotoviti sodni izvedenec, saj tožeča stranka ni uspela izkazati pravnega interesa za ugotavljanje drugačnega datuma invalidnosti. Pravice na podlagi invalidnosti I. kategorije so bile tožeči stranki že priznane, zato se njen položaj ne bi v ničemer spremenil, tudi če bi bil ugotovljen bolj zgoden datum invalidnosti I. kategorije. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na odpravo odločb in vrnitvijo zadeve v nov postopek, prihaja sama s seboj v nasprotje oziroma ne izkazuje pravnega interesa niti za pritožbo. Vrnitev zadeve v nov postopek, bi invalidsko upokojitev na podlagi invalidnosti, četudi bi bila ta ugotovljena na dan 6. 11. 2017, ter s tem pravico do izplačevanja pokojnine, zamaknila zgolj v prihodnost. Tožeča stranka s pritožbenim predlogom ne more pridobiti več pravic kot jih že ima, tj. pravico do invalidske pokojnine. Posledica zahteve za odpravo odločb tožene stranke, bi se odrazila v izgubi pridobljene pravice do invalidske pokojnine. Nepravnomočnost izpodbijane sodbe, bi omogočila tožeči stranki le nadaljevanje bolniškega staleža, saj bi pravico do izplačevanja invalidske pokojnine tožeča stranka pridobila šele z izstopom iz zavarovanja, kljub temu, da že danes izpolnjuje pravico do invalidske pokojnine. Celotno ravnanje tožeče stranke v postopku za oceno njene invalidnosti vodi do zaključka, da tožeča stranka v tem ne uveljavlja pravic iz invalidskega, temveč zavlačuje postopek zaradi ugodnejše pokojninske osnove in daljšega bolniškega staleža. Zaradi navedenega predlaga, da se pritožbo zavrže oziroma zavrne.

Pritožbeno sodišče je s strani pritožnice prejelo pisanje tožeče stranke, poimenovano kot "replika" in predlog za odstop zadeve v mediacijo, ki pa v postopkih ugotavljanja invalidnosti in invalidske pokojnine, ni urejena. Zakon o pravdnem postopku v pritožbenem postopku ne omogoča "replik" na odgovore na pritožbo, zato se pritožbeno sodišče do navedb v repliki, ni posebej opredeljevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih, niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilni pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 5. 9. 2019 v zvezi s sklepoma o popravi pomote z dne 1. 10. 2019 in z dne 15. 11. 2019 ter odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 2. 2019, s katero je bila tožeča stranka razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 11. 12. 2018 dalje, s pravico do invalidske pokojnine od 1. 1. 2019 dalje. Tožena stranka se ne strinja z datumom priznane invalidnosti. Vztraja, da izvidi specialistov izkazujejo upravičenost tožeče stranke do invalidske upokojitve pred določenim datumom od 11. 12. 2018 dalje.

7. Sodišče ne more slediti pritožničinem zatrjevanju, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ker se je oprlo na ugotovitve invalidske komisije, namesto da bi upoštevalo priporočila specialista nevrokirurga, ki je obravnaval tožečo stranko že 6. 11. 2017 ter v izvidu priporočil invalidsko upokojitev. Skozi celotno obrazložitev sodbe je v obširni 11. točki pojasnjeno, zakaj je sodišče sledilo datumu invalidnosti, opredeljenem v upravnem postopku po strokovnih organih tožene stranke.

8. Sodišče je pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe presojalo v okviru trditvene podlage in tožbenega zahtevka. Dokazna ocena sodišča je bila preverljivo in razumljivo obrazložena z argumentacijo, ki je prepričala tudi pritožbeno sodišče. Kljub načelu proste dokazne ocene je sodnik vezan na logično dojemanje primera, kar je bilo v predmetni zadevi s strani sodišča prve stopnje spoštovano. Vsaki stranki je sodišče omogočilo navajanje dejstev, dokazov in pravnih naziranj ter opredelitev do navedb nasprotne stranke, izjavo o rezultatih dokazovanj ter sploh o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Strankina pravica, da predlaga izvedbo dokazov sodišče zavezuje da dokaze, ki so bistveni za ugotovitev o odločilnih dejstev tudi izvede, vendar dokaznim predlogom ni dolžno brezpogojno slediti, še zlasti če njihova izvedba na odločitev ne more vplivati. Mora pa sodišče zavrnitev dokaznih predlogov obrazložiti, kar je sodišče ustrezno storilo v 3. in 11. točki obrazložitve sodbe. Pritožničino vztrajanje, da sodišče neupravičeno ni zaslišalo tožeče stranke ne more biti uspešno. Pravilno je razlogovanje sodišča, da tožeča stranka ne more pojasnjevati medicinskih izvidov. Tožeča stranka je laik, za odločitev v predmetni zadevi pa je potrebno znanje medicinske stroke, ki bi lahko edina odgovorila na sporno vprašanje glede datuma invalidnosti. Tožeča stranka bi sporno ugotovitev o invalidnosti, lahko izpodbijala z drugačno ugotovitvijo sodnega izvedenca. Za slednje bi morala podati ustrezni dokazni predlog za imenovanje sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko kot oseba, ki poseduje posebno strokovno medicinsko znanje, presojal odločitev tožene stranke glede datuma invalidnosti. Vendar tožeča stranka takega dokaznega predloga ni podala. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje pa kljub 61. in 62. členu ZDSS-1 v postopku, ni bila podana procesna situacija, ki bi sodišče zavezovala k imenovanju sodnega izvedenca po uradni dolžnosti. Slednje je sodišče tudi pravilno obrazložilo.

9. Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi moralo sodišče pri določitvi invalidnosti slediti specialistom, ki so zdravili tožečo stranko in jo upokojili že s 6. 11. 2017. Vloga lečečih specialistov je slediti interesu pacienta, saj specialist klinik ugotavlja le klinično sliko zavarovanca z njegovega področja. Pri tem običajno nima vpogleda v celotno zdravstveno dokumentacijo zavarovanca, ki izkazuje vse njegove zdravstvene težave, niti ne pozna zahtev in tveganj delovnega mesta, ki ga zavarovanec opravlja. To pa je v predmetni zadevi bistveno, saj tožena stranka ugotavlja, ali je bila pri tožnici podana invalidnost I. kategorije.1

10. Sodišče je, ob vpogledu v celotno procesno dokumentacijo, ki tvori podlago izpodbijane sodbe, pravilno potrdilo odločitev tožene stranke o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti. Ob tem ni bilo kršeno načelo materialne resnice. V socialnih sporih je bilo že večkrat izpostavljeno, da zaradi zagotovljenega sodnega varstva,2 za dopustnost izpodbojne tožbe ni potrebno dokazovati pravnega interesa, saj se ta domneva. V tem delu je zatrjevanje tožeče stranke sicer pravilno, pa vendar je sodišče v 11. točki obrazložitve sodbe, argumentirano in pravilno pojasnilo zvezanost tožničine aktivnosti in uporabe načela materialne resnice ter preiskovalnega načela. ZDSS-1 res v 61. in 62. členu določa načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, vendar postopanje po slednjih načelih pride v poštev le, kadar po izvedbi dokazov, ki so jih predložile stranke, sodišče ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Načela materialne resnice ne gre jemati kot načela, ki ga je potrebno uveljaviti brez kakršnihkoli izjem, sicer postopek ne bi bil nikoli končan. Nobena stranka ne more zahtevati od sodišča, da bo namesto nje do onemoglosti iskalo materialno resnico, ker to načelo ni samo sebi namen, temveč je sredstvo za dosego cilja nudenja pravnega varstva in vzpostavitve pravnega reda.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v 11. točki poglobljeno in argumentirano pojasnilo, da je glede na trditveno podlago tožeče stranke in na vso medicinsko dokumentacijo, ki jo je presojala tožena stranka ugotoviti, da je določen datum invalidnosti pravilen. V konkretni zadevi namreč ni prišlo do procesne situacije kjer sodišče na podlagi izkazanih dejstev, ne bi moglo sprejeti odločitve v predmetnem sporu.3 Prav tako je sodišče v 6., 7., 8., 9. in 10. točki obrazložitve sodbe podrobno in ustrezno pojasnilo, da tožena stranka pri vodenju ugotovitvenega upravnega postopka ni kršila določil podzakonskega akta4 niti ZUP, po katerem mora postopati tožena stranka skladno z ZPIZ-2. 12. Tožeči stranki tudi ni bila niti v predsodnem postopku, niti v sodnem postopku kršena pravica do izjave. Kot pravilno opozarja tožena stranka je tožeča stranka svojo pravico do izjave realizirala ob osebnem pregledu pri invalidski komisiji I. stopnje.5 Ob prejemu odločbe I. stopnje se je seznanila tudi z mnenjem IK I. stopnje in skladno s podzakonskimi pravili uresničila pravico do izjave, saj je lahko v pritožbi zoper odločbo prve stopnje podala pripombe na ugotovitev IK I. stopnje. Tudi v pritožbeni fazi je v celoti zagotovljena pravica zavarovancev do izjave, vendar le, če jo ti uresničujejo. Nenazadnje ne tožena stranka, ne sodišče ne more podati odgovorov na nedoločna vprašanja, glede splošnih pavšalnih trditev v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Tudi sodišče je tožečo stranko pozvalo, da določno opredeli svoj tožbeni zahtevek tako, da bo jasno razviden njen pravovarstveni interes. Čeprav se ta z izpodbijanjem odločb sicer domneva, bi ga morala tožeča stranka opredeliti tudi po vsebini. Pritožbena zatrjevanja in izkazovanja pravnega interesa v dejstvu, da se pravilno ugotovi datum tožničine invalidnosti je bil upoštevan, saj je vsak postopek usmerjen k cilju pravilne odločitve.

13. Pritožbeno sodišče ne more slediti obširnemu razlogovanju tožeče stranke, da se njen pravni interes odraža v povrnitvi pravice do svobode gibanja. Ni mogoče pritrditi zatrjevanju, da je bilo tožničino življenje več let izjemno omejeno, ker je morala v bolniškem staležu postopati po navodilih osebnega ali imenovanega zdravnika, kar je vplivalo na njeno pravico iz 32. člena Ustave RS, ker ji zaradi bolniškega staleža, ni bilo dovoljeno zapustiti doma. Priznanje bolniškega staleža izkazuje, da je bila tožnica, zaradi zdravstvenih težav začasno nezmožna za svoje delo. V tem času je tožnica prejemala nadomestilo za začasno nezmožnost za delo najmanj v višini 80 % njene povprečne plače.6 Kljub temu, da je bila tožeči stranki priznana začasna nezmožnost za delo, slednje ne pomeni, da ji je bila omejena ustavna pravica do gibanja, v nasprotju z ustavno dopustnim razlogom omejitve. Določilo drugega odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja določa, da osebni ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu da navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela.7 Slednje je določeno, zaradi zdravstvenega stanja zavarovanca in so torej za določitev režima odločilni medicinski kriteriji, kar je ustavno dopustno. Ni nujno, da mora biti zavarovanec v času zadržanosti od dela vedno doma. Priporočila so odvisna od zdravstvenega stanja zavarovanca in če je osebni zdravnik ocenil, da zdravstveno stanje tožeče stranke ni omogočalo odsotnosti od doma, je bil strožji režim vezanosti na dom določen iz zdravstvenih razlogov, ne pa, na kar implicira tožeča stranka, arbitrarno omejitev gibanja na splošno. Nastanek škode, tako premoženjske kot nepremoženjske, na katero opozarja tožeča stranka, pa bo morala uveljavljati v drugem postopku in izkazati obstoj kumulativno določenih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti.

14. Nenazadnje je pravno neupošteven tudi pritožničin ugovor glede predolgega trajanja sodnega postopka. Tožba je bila vložena 19. 10. 2019, izpodbijano sodbo pa je stranka prejela 24. 8. 2020. V predmetni zadevi, glede na letni razpored dela sodišča, ne gre za prednostno zadevo. Sredi marca 2020 so bili zaradi zmanjšanja tveganja okužbe in preprečevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 določeni začasni ukrepi za zavarovanje položaja strank, kar je rezultiralo v prekinitvi izvedb narokov v nenujnih zadevah. Na dinamiko postopka vplivajo tudi stranke v okviru zakonskih možnosti, ki so vnaprej predvidene in so legitimne, hkrati pa predstavljajo določeno časovno obremenitev teka postopka. Upoštevajoč navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, saj manj kot 1 leto trajajoč postopek, ob navedenih razlogih, ni nekaj neobičajnega ali ekscesnega.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi sama svoje stroške pritožbe.

1 Skladno s 63. členom ZPIZ-2 to pomeni, da zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Do te odločitve pride, ko ugotovljene zdravstvene težave zavarovanca ovrednoti glede na izkazana tveganja in zahteve delovnega mesta zavarovanca, razvidne iz delovnih anamnez. 2 Ustavo RS, matičnimi materialnimi zakoni s področja socialne varnosti in ZDSS-1. 3 Tožnico je večkrat pozivalo, da opredeli pravni interes v ugotavljanju drugačnega datuma invalidnosti in s tem v zvezi opozarjalo na aktivnost pri podaji dokaznih predlogov. Sodišče je pojasnilo, da je iz mnenja IK II. stopnje in celotne dokumentacije jasno in nedvoumno razvidno, da je bila tožničina izguba delazmožnosti ugotovljena, na podlagi medicinske dokumentacije, ki datira tudi po izvidu nevrokirurga z dne 6. 11. 2017, na katerega se sklicuje tožnica. Slednje dokazuje, da je bilo sporno mnenje tudi upoštevano pri odločitvi tožene stranke. Sodišče je ustrezno in pravilno pojasnilo zakaj se je odločilo, da ne bo po uradni dolžnosti vodilo naprej dokaznega postopka, ki bi naj izkazovalo okoliščine o zgodnejšem datumu nastanka popolne nezmožnosti za delo pri tožnici. Obravnavalo je tudi pravni položaj tožeče stranke in ugotovilo, da bolj zgoden datum invalidnosti tožeči stranki ne bi v ničemer spremenil njenega položaja glede možnosti upokojitve (tožeča stranka ni imela težav z gostoto zavarovanja za priznanje pravice na katere bi lahko ta datum vplival, prav tako pa je bila še v aktivnem zavarovanju). 4 Pravilnik o organizaciji in način delovanja izvedenskih organov. 5 To potrjuje tudi mnenje IK I. stopnje z dne 11. 12. 2018, ko je imela tožeča stranka možnost pojasniti svoje zdravstvene težave, ki po njeni oceni vplivajo na njeno delazmožnost. 6 Nadomestilo za začasno nezmožnost za delo je običajno višje kot invalidska pokojnina, tako da v tem delu tožeča stranka ni bila prikrajšana. 7 Slednje se nanaša na njegov režim življenja - ali gre za strogo ležanje ali pa potrebuje počitek in sprehode.