Jedro

Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolžena na ravni utemeljenega suma izvršila iz koristoljubnih motivov in ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem ter razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode in ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep kot predlaga njen zagovornik. Tako je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zoper obdolženo podaljšal pripor.

2. Uvodoma navedeni sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornik obdolžene zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločitve, ter kršitve 22. in 23. člena ustave Republike Slovenije. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo pripora. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprto obdolženko in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storila očitano ji kaznivo dejanje, da je še vedno begosumna, ponovitveno nevarna, da je pripor zoper njo neogibno potreben za varnost tujcev, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolžene tudi sorazmeren ukrep.

5. Neutemeljene so navedbe zagovornika, da utemeljen sum storitve obdolženi očitanega kaznivega dejanja (prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1) ni podan. Pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da so izpovedi zaslišanih tujcev (A. A., B. B., C. C.) skladne do te mere, da je mogoče na nivoju utemeljenega suma sklepati, da je bila ravno obdolžena tista, ki je v dogovoru z drugimi neznanimi člani hudodelske združbe dne 11. 6. 2024, tri tujce (državljane Kitajske), ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v Sloveniji, naložila v osebni avtomobil (Opel Astra) in jih prevažala po ozemlju Slovenije z namenom, da jih odpelje v države Evropske Unije kot se ji očita v obtožbi. Nenazadnje so priče izpovedale o bistvenih okoliščinah obravnavanega kaznivega dejanja. Iz njihovih skladnih izpovedb izhaja, da so prejemali obvestila od organizatorjev kam naj gredo, ter katero vozilo jih bo na določeni lokaciji pričakalo in jim nudilo nadaljnji prevoz do predvidenega cilja. Po oceni pritožbenega sodišča se izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi obdolžena delovala kot članica hudodelske združbe, kar izhaja iz dejstva, da naj bi potnike v vozilu fotografirala kot dokaz, in če bi jih uspela prepeljati do dogovorjenega cilja, bi zanj prejela plačilo (100 EUR kot je izpovedala priča B. B.), izkažejo za pravilne. Nenazadnje fotografije tujcev predstavljajo dokaz, da se prevoz opravlja in nenazadnje utemeljuje tudi sum, da je obdolžena aktivno delovala kot članica združbe. Takšnih zaključkov o obstoju utemeljenega suma ne morejo omajati pritožbene navedbe zagovornika ter zanikanja in lastna dokazna ocena, da se je obdolžena znašla v vlogi voznika tujcev kot aktivna članica hudodelske združbe, ter posledično v zanki mednarodnega kriminala in brez neposrednega namena, temveč v lastni zmoti. Nenazadnje tudi iz zagovora obdolžene izhaja, da naj bi očitani prevoz tujcev opravila po navodilih neznane osebe ter, da bi sklenila pogodbo o zaposlitvi kot prevoznica turistov v državah članicah EU. Zato se pritožbene navedbe zagovornika izkažejo za neutemeljene. Tako navedbe pritožnika glede na vse znane okoliščine obravnavanega primera na zaključke o obstoju utemeljenega suma nimajo nikakršnega relevantnega vpliva, in so predmetni izsledki za obdolženo obremenilni in ne razbremenilni kot želi to prikazati obdolženkin zagovornik v pritožbi. Neutemeljene so tudi trditve pritožnika, da bi naj opravljala le povsem običajen prevoz tujih (kitajskih) turistov v okviru pogodbe o zaposlitvi. Navedenih pravilnih in utemeljenih zaključkov o obstoju utemeljenega suma tako ne morejo ovreči pritožnikove navedbe ter zanikanja, in lastna dokazna ocena. Pritožnik sicer z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov zatrjuje, da utemeljen sum ni izkazan. Vendar v tej fazi kazenskega postopka se namreč ne ocenjuje dokazov, saj je to pridržano senatu na glavni obravnavi (če bo razpisana), ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno. Tako ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da glede na predloženo dokazno gradivo ne izhaja utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja s strani obdolžene, ki je končno tudi že formalno dognan, saj je bilo po izdaji pritožbeno izpodbijanega sklepa že tudi odločeno o ugovoru zoper obtožnico. Nadalje niti iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi od zadnjega pravnomočnega sklepa o priporu nastale kakšne nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli omajale utemeljen sum, ki je bil ugotovljen z vsemi do sedaj zbranimi dokazi. Tako je podan utemeljen sum, da je obdolžena tujce nezakonito spravila čez mejo države republike Slovenije ter jih prevažala po njenem ozemlju. Sodišče druge stopnje pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum glede storitve očitanega kaznivega dejanja pri obdolženki nedvomno izkazan.

6. Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v sferi obdolžene, sicer državljanke Ukrajine, ki začasno biva na Češkem, in je na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine, saj nima niti stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja, podan razlog begosumnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obdolžena prosto prehaja meje evropskih držav, saj je tudi sama povedala, da naj bi očitani prevoz tujcev (kitajskih državljanov) preko ozemlja Republike Slovenije opravila v povezavi z obljubljeno zaposlitvijo prevoza (kitajskih) turistov iz Hrvaške v druge države članice EU. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj povzeto pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi se obdolžena v Sloveniji nahajala zgolj v tranzitu in le z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Tako se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe obdolženkinega zagovornika, da razlogi begosumnosti pri obdolženi niso podani, saj se obdolžena naj ne bi imela namena vrniti v Ukrajino iz katere je ravno pobegnila in pridobila status begunke zaradi tamkajšnjih izrednih vojnih razmer. Nenazadnje je pritožbeno sodišče že večkrat pojasnilo, da tudi okoliščina, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo omajati razlogov begosumnosti pri obdolženi.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolžena s tovrstno kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljevala. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Sodišče je utemeljeno sklepalo, da si obdolžena, ki je brez zaposlitve in prejema denarno socialno pomoč, pridobiva dodatna finančna sredstva z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj (po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1). Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) namreč izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Na drugi strani pa so relevantne subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obdolženkine osebne lastnosti (vztrajnost, brezbrižnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obdolženkina sicer visoka izobraženost, in dejstvo, da si kljub denarni socialni pomoči, finančna sredstva za življenje pridobiva s tovrstno kriminalno dejavnostjo, ki med drugim prinaša visoke in hitre zaslužke. Glede na vse navedeno tudi po sodbi pritožbenega sodišča obstoji realna nevarnost, da bi obdolžena v primeru izpustitve na prostost s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljevala. Po prepričanju pritožbenega sodišča, tako ugotovljene objektivne kot tudi subjektivne okoliščine v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obdolženkina ponovitvena nevarnost podana. Glede na zgoraj povzeto se po oceni pritožbenega sodišča izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje o podani ponovitveni nevarnosti obdolžene izkažejo za utemeljene, pritožbene trditve zagovornika pa za neutemeljene.

Takšnih zaključkov sodišča pa ne morejo izpodbiti pritožbene trditve zagovornika, da je obdolžena z namenom, rešitve svojega socialnega položaja (ima status begunke in je prejemnica denarne socialne pomoči na Češkem) želela sprejeti zaposlitev in opravo del, ki se ji sedaj očitajo kot nezakonita ravnanja. Pritožba ne more uspeti niti z zatrjevanji, da obdolžena za tovrstna ter druga kazniva dejanja predhodno še ni bila kaznovana. Obenem pa se tudi kot mati samohranilka (treh mladoletnih otrok) s tovrstno kriminalno dejavnostjo naj ne bi imela namena ukvarjati. Pritožbena zavzemanja za kakšen drugačen zaključek pa so glede na povzeto neutemeljena.

8. Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženo, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolžena na ravni utemeljenega suma izvršila iz koristoljubnih motivov, in ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep kot predlaga njen zagovornik, temveč je ukrep pripora v obravnavanem primeru tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep. Tako se pritožbena zavzemanja za drugačen zaključek glede na vse navedeno izkažejo za neutemeljena.

9. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolžene niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženo nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.