Jedro

V skladu z 2. točko tretjega odstavka 12. člena ZTro se oproščenemu uporabniku plačilo trošarine med drugim odpusti, če so bili trošarinski izdelki uporabljeni za namene iz 44. člena ali 55. člena ZTro in so bili določeni v dovoljenju carinskega organa iz 27. člena ZTro. Za pridobitev dovoljenja za oproščenega uporabnika mora fizična ali pravna oseba izpolnjevati strogo določene pogoje (26. člen ZTro), v dovoljenju pa se med drugim navede tudi količina trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene. Sprememba količin trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene, je mogoča na podlagi naknadnega zahtevka (peti odstavek 27. člena ZTro) oproščenega uporabnika. Tožnica bi zato v konkretni zadevi za preseženo količino trošarinskih izdelkov morala vložiti naknadni zahtevek po določbi petega odstavka 27. člena ZTro, česar pa ni storila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil zahtevek tožeče stranke za vračilo trošarine za leto 2011 za 23.882,61 litrov 100 vol % etilnega alkohola, ker zakonsko ni upravičen (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da stroški v zvezi s postopkom niso bili priglašeni. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka 3. 1. 2012 na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) vložila zahtevek za vračilo trošarine za porabljenih 24.826,00 litrov denaturiranega 96,2 vol. % etilnega alkohola, v proizvodnji neprehrambenih izdelkov v letu 2011. Prvostopenjski organ se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 30. člena ZTro, ki določa, da ima pravico do vračila plačane trošarine oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu oziroma ob vnosu iz druge države članice, uporabljeni pa so bili za namene iz 44. člena in 55. člena tega zakona. Nadalje se sklicuje na prvi odstavek 36. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da osebe iz prvega odstavka 30. člena ZTro predložijo pristojnemu carinskemu organu zahtevek za vračilo trošarine do zadnjega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem je bil izpolnjen pogoj za vračilo trošarine. Pisni zahtevi, v kateri se sklicujejo na 30. člen ZTro, je treba predložiti kopije dokumentov, ki dokazujejo upravičenost do vračila trošarine.

Prvostopenjski organ je ob pregledu zahtevka ugotovil, da je tožeča stranka zahtevku priložila fotokopijo računa z dne 21. 12. 2010 za nabavo denaturiranega etilnega alkohola, ki ga je izdala družba A. d.d. in evidenco nabave, porabe v letu 2011. Tožeča stranka je družbi A. d.d. 30. 3. 2011 dostavila obvestilo - popravek naročilnice z dne 9. 12. 2010. V navedenem obvestilu je tožeča stranka obvestila prodajalca, da za del naročene količine (4.312 litrov) še ni izkoriščena količina trošarinskega izdelka, na katerega se nanaša odločba za tekoče leto 2010, medtem, ko naj za preostalo količino (24.826 litrov) dobavitelj fakturira pripadajoči znesek trošarine. Družba A. d.d. je 1. 3. 2011 izstavila račun, v katerem je tožeči stranki obračunala trošarino v znesku 238.826,12 EUR za 24.826 litrov denaturiranega etilnega alkohola 96,2 %. Družba A. d.d. je za navedeno količino etilnega alkohola obračunala in plačala trošarino carinskemu organu 15. 4. 2011, po načinu samoprijavi. Prvostopenjski organ zaključuje, da v konkretnem primeru trošarina za 24.826 litrov etilnega alkohola ni bila vključena v ceno etilnega alkohola ob nabavi 16. 12. 2010 po računu št. 29350576 in je družba A. d.d. tudi ni odvedla (plačala v proračun), ampak je to storila kasneje, šele 15. 4. 2011, s samoprijavo. Zato tožeča stranka ni upravičena do vračila trošarine po 30. členu ZTro, saj ni pridobila trošarinskega izdelka po ceni z vključeno trošarino, kot je predpisano v 4. točki prvega odstavka 30. člena ZTro. Ob nabavi oziroma prejemu trošarinskega izdelka namreč trošarina ni bila obračunana, saj je bil denaturiran etilni alkohol, ki je predmet tega postopka, nabavljen v skladu z naročilom tožeče stranke, ki ga je naročila in prejela kot oproščena uporabnica trošarinskih izdelkov, torej pod režimom odloga plačila trošarine. Na podlagi navedenih ugotovitev se zahtevek za vračilo trošarine zavrne.

Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo zavrnilo, saj je ocenilo odločitev prvostopenjskega organa kot pravilno. Ugotavlja, da je tožeča stranka ob nabavi trošarinskih izdelkov imela status oproščenega uporabnika za nabavo trošarinskih izdelkov na podlagi dovoljenja carinskega organa, zaradi česar je po presoji pritožbenega organa pri nabavi teh trošarinskih izdelkov dolžna nastopati le v tej vlogi. S tem, ko je tožeča stranka kot oproščeni uporabnik presegla količine trošarinskega izdelka, odobrene v dovoljenju za oproščenega uporabnika, ji status oproščene uporabnice ni prenehal, saj ji dovoljenje ni prenehalo. Ker je imela tožeča stranka status oproščene uporabnice, ji tudi ni mogoče priznati pravice do vračila trošarine na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro. Navedena določba se namreč po naravi stvari ne more nanašati na oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov, saj le ti v skladu z zakonom in na podlagi dovoljenja poslujejo v režimu odloga plačila trošarine. Zato po presoji pritožbenega organa tožeči stranki utemeljeno ni bila priznana pravica do vračila trošarine na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro.

Tožnica v tožbi navedeno odločitev izpodbija. Navaja, da iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe izhaja različna utemeljitev odločitve. Prvostopenjski organ izpostavlja, da trošarina ob nabavi etilnega alkohola ni bila vključena v ceno, saj je bila ta obračunana in plačana kasneje, zaradi česar zahtevku za vračilo trošarine ni mogoče ugoditi. Drugostopenjski organ pa svojo odločitev utemeljuje s stališčem, po katerem je tožeča stranka kot oproščeni uporabnik avtomatično izključena pri uveljavljanju zahtevkov za vračilo trošarine po 4. točki prvega odstavka 30. člena ZTro. Tožeča stranka meni, da stališčema prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ni mogoče slediti, ker nimata ustrezne materialnopravne podlage. Iz drugostopenjske odločbe pa po mnenju tožeče stranke izhaja potrditev nepravilnosti prvostopenjske odločbe. Slednja pa se izpodbija v predmetnem postopku. Tožeča stranka nadalje navaja, da ne more biti sporno, da je izdelke, za katere uveljavlja vračilo trošarine po 4. točki prvega odstavka 30. člena Ztro, pridobila po ceni z vključeno trošarino. Samo dejstvo, da je družba A. d.d. kot dobavitelj trošarinskega izdelka trošarino obračunala in odvedla kasneje, ne more vplivati na pravico do vračila trošarine. Tožeča stranka je trošarino po računu št. 30007258 v celoti plačala, ta okoliščina pa je ključna za presojo zahtevka za vračilo trošarine. V tej smeri je tožeča stranka ves čas razumela postopanje tožene stranke, ko jo je ta pozivala naj odpravi pomanjkljivosti vloge, s katero zahteva vračilo trošarine in priloži bančno potrdilo o plačilu trošarine. Tožeča stranka je v celoti izkazala, da je bila trošarina po izstavljenem računu poravnana in sicer na način, da je bila med tožečo stranko in družbo A. d.d. sklenjena posojilna pogodba za znesek, na katerega se glasi račun za plačilo trošarine. Drugostopenjski organ izpostavlja dejstvo, da je bilo tožeči stranki izdano dovoljenje za oproščenega uporabnika, kar tožečo stranko izključuje pri uveljavljanju zahtevkov za vračilo plačane trošarine po 4. točki prvega odstavka 30. člena ZTro.

Tožeča stranka pojasnjuje, da je do presežka količin trošarinskih izdelkov prišlo zaradi spremenjenih kapacitet cistern dobavitelja. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem drugostopenjskega organa, po katerem ji ni mogoče priznati pravice do povračila trošarine na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro, zaradi njenega statusa oproščenega uporabnika. Meni, da je absurdno, da je zaradi statusa oproščenega uporabnika v depriviligiranem položaju, če ne že kar kaznovana. Po navedenem stališču bi bila tožeča stranka v boljšem položaju, če statusa oproščenega uporabnika ne bi imela in bi preprosto vlagala mesečne in letne zahtevke za povračilo trošarine. Da je takšno stališče nevzdržno potrjuje tudi samo ravnanje tožene stranke, ki je ob trošarinski kontroli tožeči stranki dala navodilo, da lahko za količine trošarinskega izdelka, ki presegajo količine, odobrene v dovoljenju, vloži letni zahtevek. Navedeno izhaja iz zapisnika o trošarinski kontroli z dne 24. 6. 2011. Tožeča stranka je prav tako seznanjena, da je tožena stranka ob identičnem dejanskem stanju zahtevku za vračilo trošarine ugodila pri družbi B. d.o.o. Tožeča stranka še navaja, da ji ni znano, kakšen je ratio postopanja tožene stranke z vidika preprečevanja davčnih utaj oz. zlorab pri nabavi trošarinskih izdelkov, kar se preprečuje z vzpostavljenim režimom odloga plačila trošarine. Tožeča stranka z zahtevkom za vračilo plačane trošarine ni imela nobenih nezakonitih namenov, obračunana trošarina je bila plačana v proračun. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da zahtevku tožeče stranke za vračilo trošarine za leto 2011 za 23.882,61 litrov 100 vol % etilnega alkohola v znesku 238.826,00 EUR ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Svoje stališče dodatno utemeljuje še s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 22/2011 z dne 29. 3. 2012. V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS pa dodaja, da se omenjena sodba nanaša na drugačno dejansko stanje kot obravnavana zadeva.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do vračila trošarine po 4. točki prvega odstavka 30. člena ZTro. Slednji določa, da ima pravico do vračila plačane trošarine oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu oziroma ob vnosu iz druge države članice, uporabljeni pa so bili za namene iz 44. člena in 55. člena tega zakona.

Iz dejanskega stanja predmetne zadeve izhaja, da je tožnica imela v decembru 2010, ko je nabavila trošarinski izdelek, dovoljenje carinskega organa za poslovanje kot oproščena uporabnica teh trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine. Z nabavljeno količino v decembru 2010 pa je presegla količine, odobrene v dovoljenju za oproščenega uporabnika. Zahtevka za spremembo količine trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene, tožnica ni podala. Trošarina za presežene količine v decembru 2010 nabavljenih trošarinskih izdelkov, je bila poravnana v letu 2011 (družba A. d.d. je 15. 4. 2011 trošarino plačala carinskemu organu po samoprijavi, tožnica pa je nato navedeni znesek poravnala družbi A. d.d.). Z vlogo 3. 1. 2012 pa je tožnica pri prvostopenjskem organu zahtevala vračilo trošarine za leto 2011. Po presoji sodišča so pravilni razlogi, ki jih je za izpodbijano odločitev navedel drugostopenjski organ. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnica ob nabavi trošarinskih izdelkov imela status oproščene uporabnice za nabavo trošarinskih izdelkov na podlagi dovoljenja carinskega organa (izdanega na podlagi določbe 27. člena ZTro), je tudi po presoji sodišča pri nabavi teh trošarinskih izdelkov dolžna nastopati le v tej vlogi. Ker je imela tožnica status oproščene uporabnice, ji tudi po presoji sodišča ni mogoče priznati pravice do vračila trošarine na podlagi 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro. Sodišče se strinja z zaključkom drugostopenjskega organa, da se navedena določba po naravi stvari ne more nanašati na oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov, saj le ti v skladu z zakonom in na podlagi dovoljenja poslujejo v režimu odloga plačila trošarine.

Iz pojasnjenih razlogov sodišče zavrača tožničine ugovore, ki se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Ne glede na obrazložitev prvostopenjskega organa, je iz razlogov navedenih v točki 11, izpodbijana odločitev v predmetni zadevi pravilna. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati postopanje prvostopenjskega organa, ki je tožnico pozval na dopolnitev vloge, zato sodišče zavrača tožničine ugovore, da je takšno stališče nevzdržno. Okoliščina, da je tožena stranka dala tožnici navodilo, da lahko za količine trošarinskega izdelka, ki presegajo količine, odobrene v dovoljenju, vloži letni zahtevek, je v skladu s petim odstavkom 27. člena ZTro. Nerelevantno je tožničino sklicevanje na drug primer, pri katerem naj bi tožena stranka ob identičnem dejanskem stanju zahtevku za vračilo trošarine ugodila. V zvezi s tožničinim sklicevanjem, da ji ni znano, kakšen je ratio takega postopanja tožene stranke, pa sodišče navaja, da ZTro za poslovanje s trošarinskimi izdelki ureja posebna pravila ter da so v funkciji nadzora določeni tudi restriktivni pogoji, kar je razvidno tudi iz predloga Zakona o trošarinah (Poročevalec Državnega zbora št. 30 z dne 8. 5. 1998). Ker je bilo tožnici izdano dovoljenje kot oproščeni uporabnici in ker le-ta deluje v režimu odloga plačila trošarine, je s tem podvržena določenim pravilom. Zato ne more hkrati nabavljati istih trošarinskih izdelkov tudi izven režima odloga plačila trošarine.

V skladu z 2. točko tretjega odstavka 12. člena ZTro se oproščenemu uporabniku plačilo trošarine med drugim odpusti, če so bili trošarinski izdelki uporabljeni za namene iz 44. člena ali 55. člena ZTro in so bili določeni v dovoljenju carinskega organa iz 27. člena ZTro. Za pridobitev dovoljenja za oproščenega uporabnika mora fizična ali pravna oseba izpolnjevati strogo določene pogoje (26. člen ZTro), v dovoljenju pa se med drugim navede tudi količina trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene. Sprememba količin trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavljajo brez plačila trošarine za predpisane namene, je mogoča na podlagi naknadnega zahtevka (peti odstavek 27. člena ZTro) oproščenega uporabnika. Tožnica bi zato v konkretni zadevi za preseženo količino trošarinskih izdelkov morala vložiti naknadni zahtevek po določbi petega odstavka 27. člena ZTro, česar pa ni storila. Nerelevantno je zato sklicevanje tožnice, da je navedene količine trošarinskih izdelkov presegla zaradi spremenjenih kapacitet dobavitelja. Da bi bila drugačna razlaga v nasprotju z zakonskim namenom izdajanja dovoljenj in določbami ZTro glede ureditve statusa in poslovanja oproščenega uporabnika, izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (sodbi X Ips 470/2011 z dne 25. 10. 2012 in X Ips 22/2011 z dne 29. 3. 2012).

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev iz razlogov, ki jih navaja sodišče, pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.