Jedro

Pogoj, da disciplinski organi delodajalca lahko izrečejo ukrep prenehanja delovnega razmerja je, da so v disciplinskem postopku ugotovljene posebne okoliščine (praksa zanje uporablja napačen pojem: kvalifikatorne okoliščine), ki so določene v 89. členu ZDR, ureja pa jih tudi Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke. Disciplinska organa teh okolišččin nista ugotavljala, sodišče prve stopnje jih tudi ni ugotavljalo, sodišče druge stopnje pa na to pomanjkljivost ni opozorilo. Zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. To sodišče je izvršitev izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odložilo za čas enega leta.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu (v točkah 1.b), 1.c)/4. in 5., 2., 4. in 5.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 43.700,00 SIT odmerjene stroške revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.3.1999 dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Revizija zoper sklep o odstranitvi tožnice iz podjetja (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje in ustrezni del 2. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje) se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

K I. Delavski svet tožene stranke je zaradi nepopolnega izreka sklep Disciplinske komisije z dne 9.4.1993, št. 375/93, spremenil tako, da je ugotovil, da je tožnica storila hujše kršitve delovnih obveznosti tako:

1. da je neupravičeno naročila zaprtje poslovalnice ob 15.20 uri, čeprav je bila poslovalnica dne 20.2.1993 dežurna in bi morala biti odprta do 17. ure in da je sama začela popis blaga brez prisotnosti predsednika inventurne komisije, pri čemer je odstranila tudi svojo namestnico, ki bi z dnem 1.3.1993 morala postati oddelkovodkinja z materialno odgovornostjo za oddelek samopostrežbe in bifeja v poslovalnici v, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti po 11. točki ('zlorabi položaj ali prekorači dana pooblastila') 86. člena Pravilnika o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: Pravilnik), 2. da je v času od 12.12.1992 do 20.2.1993 nezakonito določila višje cene posameznim prodajnim artiklom od cen v dospetjih z namenom prikrija inventurnega manjka, kar se je odrazilo pri primopredajni inventuri dne 20.2.1993 v predvrednotesnih zalogah blaga v znasku 96.269,90 SIT, kar je hujša kršitev delovne obveznosti po 13. točki ('zlorabi svoj položaj z namenom, da bi izsilil kako korist za sebe ali druge') in 14. točki ('ponaredi ali uniči listine ali daje krive podatke v zvezi z listinami z namenom preslepitve') 86. člena Pravilnika, 3. da je od dobavitelja prevzela za sebe oziroma za sina glasbeni stolp v vrednosti 159.134,20 SIT, pri čemer je bila prinešena v poslovalnico le dobavnica, ob tem pa ob nakupu glasbeni stolp ni bil plačan, s čemer je storila hujšo kršitev po 13. točki 86. člena Pravilnika, 4. da je nevestno opravljala svojo dolžnost, tako da se je pri poslovanju od 12.12.1992 do 20.2.1993 pojavil manjko, ugotovljen z inventuro dne 20.2.1993 v znesku 38.213,30 SIT, kar je hujša kršitev delovne obveznosti po 17. točki 86. člena Pravilnika ('povzroči premoženjsko škodo podjetju z nevestnim opravljanjem svoje dolžnosti ali naklepno'), 5. da je v knjigi dolžnikov pred letno inventuro za leto 1992 izbrisala dolg svojega brata v višini 89.565,40 SIT, ne da bi bil ta dolg tudi plačan, kar je hujša kršitev delovne obveznosti po 33. točki 86. člena Pravilnika ('nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi in si s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist').

Tožnica je bila s sklepom direktorja z dne 26.2.1993, ki je bil potrjen s sklepom Delavskega sveta, št. 497/93 z dne 24.5.1993, odstranjena iz podjetja.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica storila kršitev v 1. točki izreka. Za kršitev v točki 2 je ugotovilo, da je z njo tožnica storila kršitev po 11. točki 86. člena Pravilnika ('zlorabi položaj in prekorači dana pooblastila'). Znesek 96.269,90 SIT je nadomestilo z zneskom 66.667,00 SIT. Za kršitve v točkah 3, 4 in 5 je ugotovilo, da jih tožnica ni storila. Izreklo je ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki ga je pogojno odložilo za čas enega leta.

Sklepa o odstranitvi tožnice iz podjetja je razveljavilo, ker je ugotovilo, da v skladu z drugim odstavkom 106. člena Pravilnika, ki je v skladu z drugim odstavkom 69. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR), v treh dneh ni bil predložen Disciplinski komisiji.

Zato je odločilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo, ji plačati razliko plače in prispevke, ter ji priznati delovno dobo za nazaj.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 2. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) na pritožbo tožene stranke spremenilo (razen točke 1c/3 izreka, to je glede izreka v točki 3 sklepa Delavskega sveta) sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničin zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Ob tem je sklep Delavskega sveta glede krivde in odgovornosti v 3. točki razveljavilo, v zvezi z dejanjem v 2. točki pa je spremenilo kvalifikacijo.

Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje glede kršitev delovnih obveznosti v točkah 2, 4 in 5 sklepa Delavskega sveta zmotno ocenilo izvedene dokaze in je zato zmotno uporabilo materialno pravo.

Dokazni zaključki sodišča prve stopnje glede kršitve v točki 2 izreka sklepa Delavskega sveta so v nasprotju s spisnim in ustnim mnenjem izvedenca in izpovedbami ter drugih prič. Sklep o višini zneska za prevrednotesno blago in o višini primanjkljaja ni pravilen.

S tem dejanjem je tožnica storila kršitev po 13., ne pa po 11. točki 86. člena Pravilnika, ker je tožnica imela namen prikriti primanjkljaj.

Z dejanjem v točki 4 izreka sklepa Delavskega sveta je tožnica storila kršitev po 17. točki 86. člena Pravilnika.

Za dejanje v 5. točki izreka sklepa Delavskega sveta je sodišče druge stopnje verjelo priči, ker je njena izpovedba bolj prepričljiva od izpovedbe tožnice in njenega brata.

V zvezi z okoliščinami kršitev delovnih obveznosti je sodišče druge stopnje ugotovilo, da kršitve pomenijo posebno nevarno kršitev, zaradi katere bi lahko nastala večja škoda in motnje v delovnem procesu. Tožnica je bila že večkrat v disciplinskem postopku, tudi zaradi samovoljnega zvišanja cen. Zato kljub olajševalnim okoliščinam niso dani pogoji za odložitev izvršitve izrečenega ukrepa.

Odstranitev delavca po 69. členu ZTPDR je možna, ko delavec s kršitvami delovnih obveznosti neposredno ogroža življenje ali zdravje drugih delavcev oziroma materialna sredstva večje vrednosti. V tej zadevi ni šlo za opisano kršitev in zato soglasje ni bilo potrebno. Tudi sicer nepredložitev sklepa o odstranitvi delavca pristojnemu organu ne pomeni takšne kršitve postopka, zaradi katere bi bilo treba sklep razveljaviti.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Podrejeno je predlagala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (v zvezi s 373. členom ZPP) bi naj bila podana zato, ker je sodišče druge stopnje spremenilo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje brez obravnave.

Izrek sodbe je nerazumljiv in je v nasprotju z razlogi, predvsem ob primerjavi s sodbo sodišča prve stopnje. Obstoja tudi nasprotje med izpovedbami prič in listinami in tistim, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tako je tožeča stranka ugovarjala izvedeniškemu mnenju, izvedenec pa je izpovedal, da ne more dati jasnih odgovorov, ker so bili popisi blaga nepopolni.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno zato, ker je sodišče druge stopnje tožničina dejanja prekvalificiralo po 13. točki 86. člena Pravilnika.

Trditev v obrazložitvi, da tožnica ni predložila dokazov o vrnitvi dolga njenega brata, je v nasprotju z dokazi.

O obteževalnih okoliščinah, da je bila tožnica že v disciplinskem postopku zaradi zviševanja cen, v spisu ni dokazov.

Sodišče druge stopnje ni obrazložilo odločitve o tem, zakaj šteje, da so storjene kršitve take, da bi toženi stranki lahko nastala večja materialna škoda in motnje v delovnem procesu.

Tudi v zvezi z odstranitvijo tožnice iz podjetja je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Tudi v obravnavanem primeru bi moral biti sklep v treh dneh predložen disciplinski komisiji.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da procesni in materialnopravni ugovori v reviziji o disciplinski odgovornosti tožnice niso sprejemljivi. O suspenzu tožnice je bilo zakonito odločeno. Zato je predlagala zavrnitev revizije.

V glavni stvari (razen v točkah 1.a) in 1.c)/3, to je v 1. in 3. točki izreka sklepa Delavskega sveta, ki sta postali pravnomočni) je revizija utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni pogoji in razlogi, zaradi katerih jo je dovoljeno vložiti. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Pogoj, da disciplinski organi lahko izrečejo ukrep prenehanja delovnega razmerja je, da so v disciplinskem postopku ugotovljene posebne (v praksi napačno imenovane kvalifikatorne) okoliščine. Te določa 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 57/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), pa tudi Pravilnik tožene stranke v prvem odstavku 88. člena. Po navedeni določbi ZDR se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu, ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Podobna je navedena določba Pravilnika. Disciplinska komisija tožene stranke posebnih okoliščin po navedenih določbah ZDR in Pravilnika ni ugotavljala in jih tudi v obrazložitvi sklepa ni navedla. Navedla je le 88. člen pravilnika, brez navedbe njegove vsebine in brez navedbe, katere posebne okoliščine bi naj bile ugotovljene v dokaznem postopku. Enako je ravnal Delavski svet. Tudi sodišče prve stopnje posebnih okoliščin ni ugotavljalo, sodišče druge stopnje na to pomanjkljivost ni opozorilo.

Ker torej ni bilo pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v glavni stvari reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 395. člena ZPP).

V zvezi z revizijskim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora revizijsko sodišče, ne glede na prej obrazloženo, še dodati: Dana je bistvena kršitev postopka po 13. točki 354. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je v 1. točki izreka razveljavilo 3. točko izreka sklepa Delavskega sveta, v uvodnem stavku izreka sodbe pa tega ni storilo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo, razen (kar je navedlo v oklepaju) izreka v točki 1 c/3), torej 3. točko izreka sklepa Delavskega sveta. Izrek sodbe je torej v tem delu sam s sabo v nasprotju. V 2. točki izreka je sodišče druge stopnje zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke zavrnilo v celoti. Tudi to je nasprotje v izreku.

Vse to je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po navedeni 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v točki 1.c) izreka razveljavilo tudi 3. točko izreka sklepa Delavskega sveta. Sodišče druge stopnje je to storilo ponovno, čeprav se je zoper sodbo pritožila le tožena stranka.

Tudi določba 373. člena ZPP je bila napačno uporabljena.

Spremembo sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje oprlo na 2. točko 373. člena ZPP. Ta določa, da sodišče druge stopnje s sodbo spremeni sodbo prve stopnje, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze. Sodišče prve stopnje sodbe ni oprlo le na listinske dokaze, predvsem ne samo na pisno izvedeniško mnenje, temveč tudi na njegov ustni izvid in mnenje (prvi odstavek 260. člena ZPP), pa tudi na druge dokaze, predvsem na izpovedbe prič. Prvostopno sodišče dokazov ni izvajalo posredno (dokaz po predsedniku senata ali po zaprošenem sodišču, prvi odstavek 224. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je tudi sicer kršilo določbo 373. člena ZPP (kršitev te določbe v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP revizija izrecno uveljavlja). Po 4. členu ZPP velja načelo neposrednega obravnavanja. To načelo na drugi stopnji sojenja pomeni, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, razen če samo ponovi dokaze, če torej opravi glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje je po načelu neposrednosti vezano na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje na podlagi neposrednega obravnavanja in dokazovanja. Izjema od tega načela je navedena določba 2. točke 373. člena ZPP, ki pa je - kot je bilo že obrazloženo - v tej zadevi zaradi načina izvajanja dokazov na prvi stopnji, ni dovoljeno uporabiti. Z odločitvijo je sodišče druge stopnje kršilo določbe 373. člena ZPP, tožeči stranki pa je tudi odvzelo možnost, da bi neposredne dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje izpodbijala s pravnimi sredstvi.

O stroških revizije je sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Odmerilo jih je po 5. točki tar. št. 10 in po 1. točki tar. št. 34 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95) na 500 točk. Upoštevajoč vrednost točke po Sklepu o uskladitvi vrednosti točke v odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 62/98), to je 87,40 SIT, znašajo ti stroški 43.700,00 SIT.

K II.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) v 25. členu med drugim določa, da revizija ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na odstranitev z dela ali iz organizacije. Revizijsko sodišče je zato na podlagi navedene določbe ZDSS v zvezi s 392. členom ZPP v tem delu revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpisa Republike Slovenije.