Jedro

Uveljavljanje sodnega varstva pravic po 10 mesecih od dneva, ko bi tožena stranka morala odločiti o ugovoru delavca, presega razumni rok, ne glede na določbo 105. člena ZDR. Nedopustno je tolerirati odlašanje delavca za uveljavljanje pravic in čakanje na uveljavljanje pravic v nedogled. Zaradi tega niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje sodnega varstva glede ugotovitvenega nedenarnega zahtevka, ker je bila tožba vložena prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da se ugotovi, da odločba o razporeditvi na delovno mesto in plači št. ../Z-2-19/24 z dne 9.5.1997, s katero je tožena stranka razporedila tožečo stranko na delovno mesto samostojni elektromonter v delovni enoti tehnična operativa PE ... z dnem 1.6.1997, za nedoločen čas in polnim delovnim časom ter mu določila osnovno plačo z relativnim razmerjem 1,85 in 370 točk, ni dokončna in izvršljiva. Poleg tega je zavrnilo zahtevka tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo za delovno mesto vodje skupine DV in NNO, na katero je razporejen z indeksnim razmerjem RR 210, vse od 1.6.1997 dalje do dokončne odločitve tožene stranke o ugovoru tožeče stranke z dne 28.5.1997 proti odločbi z dne 9.5.1997, že zapadle razlike v plači pa tožniku obračunati v zneskih, kot to izhaja iz točke II (1) izreka sodbe ter od navedenih zneskov obračunati in plačati z zakonom določene prispevke in davke, dobljene neto zneske pa izplačati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska, ki teče od 18. dne v mesecu za pretekli mesece, vse do plačila in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, v 8 dneh. Poleg tega je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 54.054,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče ni odločalo v smeri postavljenega tožbenega zahtevka, saj je tožnik pri sodišču uveljavljal denarni zahtevek kot razliko v plači, ki ima po svoji vsebini značaj odškodnine. Temelj tega denarnega zahtevka je v odločitvi delodajalca, da tožniku izplačuje plačo po drugem delovnem mestu, na katerega ga je razporedil z odločbo z dne 9.5.1997, zoper katero je delavec pravočasno ugovarjal, toženec pa o njej ni odločil. Po njegovem mnenju pa v zvezi s temi zahtevki ne gre za vprašanje uporabe določb 83. člena ZTPDR, kot to razlaga sodišče v izpodbijani sodbi, niti za uporabo 105. člena ZDR, saj tudi v primeru, če bi te dve odločbi bili upoštevni za ta postopek, jih je sodišče napačno razlagalo. S tem, ko je ZDR omogočil sodno varstvo tudi po preteku 15 dnevnega roka, ki ga določa 1. odst. 83. člena ZTPDR, je institut molka organa v postopku za varstvo pravic izenačil z upravnim postopkom, oz. postopkom v upravnem sporu, ter omogočil enake možnosti sodnega varstva pravic iz delovnega razmerja, kot velja za pravice, ki veljajo v pravnem postopku. S tem, ko pristojni organ toženca ni odločil, se zgolj zaradi tega ne more prvostopna odločitev spremeniti v dokončno, saj roke za sodno varstvo določa materialni zakon, nikakor pa ne sodišče. Sam je z vložitvijo ugovora pokazal aktivnost pri varovanju svojih pravic in čeprav je moral na zahtevo toženke delo pričeti opravljati, ni mogoče šteti, da se je z njim strinjal in da pristaja na nezakonito ravnanje toženca. Zaradi tega je mnenja, da je zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na pravni temelj, materialnopravno zmotno. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa in sodbe ugotovilo, da nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožnika niso bistvene za presojo odločitve, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema pravne zaključke sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek vložena prepozno. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) v 1. odst. 83. člena izrecno določa, da delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oz. ugovora, ima v nadaljnjih 15 dneh pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Po določbi 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ima delavec sicer pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15 dnevnega roka iz 1. odst. 83. člena ZTPDR, če pristojni organ v organizaciji oz. delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevki ali ugovoru delavca (molk organa). Vendar to še ne pomeni, da je tožba, s katero se uveljavlja sodno varstvo pravic, lahko podana kadarkoli. Tožba mora biti podana v razumnem roku, kar pa ni mogoče zaključiti za obravnavani primer in kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je tožnik zoper odločbo tožene stranke o razporeditvi na delovno mesto in plači z dne 9.5.1997 ugovarjal dne 28.5.1997. Ker tožena stranka o njegovi zahtevi ni odločila, je vložil tožbo, s katero je uveljavljal sodno varstvo svojih pravic. Vendar, kot izhaja iz sodne štampiljke, je bila tožba pri sodišču prve stopnje vložena s priporočeno pisemsko pošiljko šele 13.3.1998, torej po skoraj 10 mesecih od vložitve zahteve, kar nedvomno presega razumni rok, ne glede na določbe 105. člena ZDR. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč nedopustno tolerirati odlašanje delavca za uveljavljanje pravic in čakanje na uveljavljanje pravic v nedogled. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da na strani tožnika niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje sodnega varstva glede ugotovitvenega nedenarnega zahtevka, ker je bila tožba vložena prepozno. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo v delu, ki se nanaša na nedenarni zahtevek, utemeljeno zavrglo. V posledici tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo tožnikov denarni zahtevek, saj tožnik ni izkazal, da bi bila odločba tožene stranke z dne 9.5.1997 o njegovi razporeditvi na drugo delovno mesto in plači nezakonita. To pa pomeni, da ni izkazana pravna podlaga za uveljavljanje razlike v plači, ki jo je tožnik vtoževal s tožbo. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje.