Jedro

Stranke so odgovorne, da v zadevi priskrbijo ustrezno trditveno podlago. Zato je sodišče v primeru, če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, načeloma dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem ugotovitvenem delu in odločitvi o stroških (prvi in tretji odstavek izreka) razveljavi ter se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče ugotovilo, da je tožnik do celote lastnik nepremičnine parc. št. ... k.o. Ž. Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo na celotni nepremičnini parc. št. ... k.o. Ž. vknjižila lastninska pravica na tožnikovo ime, je zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku povrne nastale pravdne stroške.

V pravočasni pritožbi toženka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v korist toženi stranki oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanju. Priglaša pritožbene stroške. V pritožbi izpostavlja, da so ugotovitve sodišča v zvezi s funkcionalnim zemljiščem povsem izven konteksta tožnikovih trditev, ki je svojo dobroverno posest na sporni parceli kot funkcionalnem zemljišču po sklenitvi pogodbe izkazoval le s tem, da je na spornem zemljišču izvedel določene spremembe. Trdi, da se je sama zoper zahtevek branila s trditvami, da je bilo tožniku s kupoprodajno pogodbo prodano celotno funkcionalno zemljišče, ki je v pogodbi v okviru ene parcele točno opredeljeno kot dvorišče 1.029 m2, ter da je bila tožnikova posest uzurpatorska, saj tožnik sporne parcele, ki je v času sklenitve kupoprodajne pogodbe predstavljala vrt in je zato nikakor ne gre enačiti s funkcionalnim zemljiščem, ni „kupil“, ker ni imel dovolj denarja. Prvemu sodišču očita kršitev 2. in 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Tožnik pritožbenega odgovora ni podal. Pritožba je utemeljena.

Glede na to, da iz pritožbe ni moč zanesljivo ugotoviti, v kolikšnem delu pritožnik izpodbija sodbo, velja sprva pojasniti, da je bilo zaradi nejasne pritožnikove volje potrebno šteti, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva z njegovim pritožbenim interesom, torej da sodbo izpodbija v ugotovitvenem in stroškovnem delu, saj v tem obsegu v sporu ni zmagal (prvi odstavek 350. člena ZPP). Ker zavrnilni del sodbe (drugi odstavek izreka) s pritožbo ni izpodbijan, je postal že pravnomočen (319. in 333. člen ZPP).

Pravilo o vezanosti na zahtevek, določeno v prvem odstavku 2. člena ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več (plus) ali kaj drugega (aliud), kot je zahteval. Ker v predmetni zadevi teh mej prvo sodišče ni prekoračilo, pravila o vezanosti na zahtevek ni kršilo.

Je pa utemeljen očitek kršitve 7. člena ZPP. Dejansko podlago, ki zamejuje delo sodišča, namreč poleg v tožbi navedenega trditvenega gradiva predstavlja tudi tisto gradivo, ki so ga sodišču stranke ponudile kasneje, oziroma gradivo, ki ga je stranka ponudila sodišču, ko jo je to v okviru materialnega procesnega vodstva povprašalo (285. člen ZPP). Stranke so namreč odgovorne, da v zadevi priskrbijo ustrezno trditveno podlago. Zato je sodišče načeloma v primeru, če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. V predmetni zadevi tožnik uveljavljane podlage zahtevka sploh ni vezal na lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, toženka pa se zahtevku na tej podlagi sploh ni uprla. Res je, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti. Vendar dejstvo, da mora sodišče presojati tožbeni zahtevek z vseh možnih pravnih vidikov, še ne pomeni, da lahko sodišče odstopa od zatrjevane tožbene podlage, torej ali morebiti utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dejansko podlago, ki je presegla zgoraj navedeni okvir. Sodišče je tako izven trditvene podlage ugotovilo, da je bilo sporno zemljišče namenjeno redni rabi stavbe na parc. št. ... (ker je bila na sporni parceli kanalizacija in greznica za stavbo, komunalna infrastruktura, telefonski priključek, pred sklenitvijo pogodbe prostor za vrt, po sklenitvi pogodbe pa prostor za kontejner), da je tožnik po samem zakonu z nakupom objekta na parc. št. ... pridobil pravico uporabe na parc. št. …, da je tožnik kot upravičenec do lastninjenja postal lastnik sporne nepremičnine že na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97), ter da je bila v zemljiško knjigo vpisana lastnina v korist toženke le zato, ker je bila njena pravna prednica zemljiškoknjižna imetnica pravice uporabe. Tako na dlani zaključek, da bi bila sodba zaradi neutemeljeno upoštevanih dejstev lahko drugačna kot bi bila brez teh dejstev. Pritožba je navkljub nekoliko bolj posplošeni graji izkazala očiten kvaren vpliv kršitve na izpodbijani del sodbe iz razloga, ker je bila z le-tem ugotovljena lastninska pravica na podlagi (nezatrjevanega) preoblikovanja tožnikovih pravnih upravičenj na premoženju v družbeni lastnini v klasično lastninsko razmerje. Zaradi nepravilne uporabe 7. člena ZPP obstoji možnost, da je upoštevanje nezatrjevanih dejstev odločilno vplivalo na izpodbijani del sodbe. Zato je podana uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovljene procesne kršitve pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, saj bi opredeljevanje do bistvenih dejanskih navedb strank pomenilo kršitev pravice do pritožbe, ker bi bile te navedbe obravnavane in preizkušane le na eni stopnji sojenja. Pritožbi je bilo tako potrebno ugoditi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo izdajo in izdelavo sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Preostalih postopkovnih dejanj pred izdajo sodne odločbe ni bilo potrebno razveljaviti, saj se kršitev nanaša le na sodbo, ne pa tudi na postopek pred njeno izdajo. V kolikor bo prvo sodišče morebiti ugotovilo, da brez ponovnega odprtja obravnave ne more odločiti, bo v skladu z 292. členom ZPP sklenilo, da se končana obravnava znova začne.

Presoja ostalih pritožbenih očitkov se je zaradi ugotovljene procesne kršitve, v posledici katere je bila potrebna razveljavitev, izkazala za nebistveno.

Ob ponovnem presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice bo moralo prvo sodišče tokrat upoštevati, da je o materialnopravni utemeljenosti zahtevka moč sklepati le na podlagi zatrjevanega in nato ugotovljenega dejanskega stanja. Ker tožnik trdi, da je pravna prednica toženke s kupoprodajno pogodbo nanj prenesla pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ter da zaradi pomote pri zapisu pogodbe nanj le formalno ni bila prenesena pravica do uporabe na parc. št. ..., ker tudi ta predstavlja funkcionalno zemljišče, je bistvo tožnikovega zatrjevanja, da je med pogodbenima strankama obstajal dogovor o prenosu pravice uporabe na spornem zemljišču, ki le ni bil zapisan, je pa bil v celoti izpolnjen. Stališče prvega sodišča, da je treba razmerje med tožnikom in toženkinim pravnim prednikom presojati v luči pravnega režima družbene lastnine, ki je veljal v času sklenitve kupoprodajne pogodbe, je sicer pravilno. Vendar je v izogib morebitnim napačnim izhodiščem potrebno opozoriti, da tudi v sistemu družbene lastnine ni bil dopuščen poseg v pravico uporabe le na podlagi individualnega interesa, da je za redno rabo stavbe potrebna večja površina zemljišča.1Prim. VSRS II Ips 777/93 z dne 1.12.1994 Namenska raba določenega zemljišča namreč sama po sebi ni imela nobenih stvarnopravnih posledic, ker tudi v sistemu družbene lastnine posameznik ni mogel pridobiti toliko zemljišča, kolikor ga je potreboval. Pravico uporabe na zemljišču je lahko pridobil le na podlagi plačila, površina zemljišča, na katerem je pridobil pravico uporabe, pa je bila sorazmerna višini plačila. Materialnopravno izhodišče navedb o obstoju dogovora je torej v določbah, ki urejajo soglasje volj (26. člen in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 28/1978, 39/1985; v nadaljevanju ZOR). V primeru, v kolikor bo sodišče ugotovilo, da je tožnik dokazal sklenitev takšnega (ustnega) dogovora, bodo prišle v poštev tudi določbe o realizaciji pravnega posla (73. člen ZOR; 5. člen Zakona o prometu z nepremičninami, Uradni list SRS, št. 19/1976, 42/1986). Okoliščina, ali je bila pogodba veljavno sklenjena, bo namreč pomembna, v kolikor bo potrebno presojati še tožnikove navedbe, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil na originaren način na podlagi priposestvovanja, ki naj bi začelo teči, ko se je pravica uporabe zemljišča v družbeni lastnini na podlagi samega zakona spremenila v lastninsko pravico.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).