Jedro

Soustanoviteljstvo gospodarske družbe, ki opravlja enako dejavnost kot zavod, v kateri je delavec - soustanovitelj zaposlen (zobotehnika), samo po sebi še ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. odstavku 7. člena ZDR - kršitev konkurenčne prepovedi, zato delavec ni odgovoren za očitano disciplinsko kršitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.7.1996, št. 113/7-1996 in sveta tožene stranke št. 113/10-96 z dne 26.7.1996, na vrnitev na delo in povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 3., 4. in 11. tč. 7. čl. Pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti in o materialni odgovornosti, in sicer nezakonito uporabo delovnih sredstev, ki so mu bila zaupana za delo, za pridobitev premoženjske koristi zase ali za drugega, in nezakonito razpolago z materialnimi sredstvi, torej z materialom za izdelavo zoboprotetičnih izdelkov, ne glede na to, ali ima to znake kaznivega dejanja ter s tem protipravno prilastil družbeno lastnino ali lastnino sodelavcev, v izračunani vrednosti 119.415,00. Nadalje je tudi zaključilo, da je tožnik tudi odgovoren za hujšo kršitev delovne obveznosti po 27. in 38. tč. 7. čl. že citiranega pravilnika tožene stranke, ko je ustanovil kot solastnik v letu 1992 svojo firmo, z isto dejavnostjo, kot jo opravlja laboratorij tožene stranke, ki je začela tudi delati in kjer se je uradno zaposlila hčerka kot soustanoviteljica ter firme in je njej zlasti pomagal pri delu s strokovnimi nasveti.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter smiselno posledično tudi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sicer priznava, da sta mu dne 9.5.1996 najdena pri izrednem strokovnem nadzoru dva protetična izdelka brez ustrezne dokumentacije, za katera ga je disciplinska komisija spoznala za odgovornega za hujšo kršitev delovne obveznosti, kar pa še ne pomeni, da je protetično delo opravljal za privatne namene. Samo posedovanje predmetov še ni sankcionirano, zato tudi okoliščine, da je tožnik te predmete imel lahko tudi več let v svojem predalu, ni protipravno ravnanje. Prav tako velja tudi za drugo hujšo kršitev delovne obveznosti, to je njegovo formalno lastništvo njegovega nekonkurenčnega podjetja, za katerega obravnavo je rok tudi potekel. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so delno utemeljeni samo glede hujše kršitve delovne obveznosti po 27. in 38. tč. 7. čl. Pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti in o materialni odgovornosti, saj tožnik ni opravljal dela v svoji firmi brez dovoljenja pristojnega organa tožene stranke, ampak je bil le soustanovitelj, vendar soustanoviteljstvo še ne pomeni storitev hujše kršitve delovne obveznosti po 27. in 38. tč. 7. čl. pravilnika, kot to zmotno ugotavlja in zaključuje sodišče prve stopnje. S tako ugotovitvijo in oprostitvijo storitve te hujše kršitve delovne obveznosti tožnika pritožbeno sodišče ni moglo vplivati na spremembo pravilno izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku po 3., 4. in 11. tč. 7. čl. prej citiranega pravilnika, saj je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. čl. tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetimi pravnimi stališči, razen glede hujše kršitve delovne obveznosti po tč. 27. in 38. 7. čl. prej citiranega pravilnika, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča glede ugotovitve, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 3., 4. in 11. tč. 7. čl. pravilnika tožene stranke in glede ustreznosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami pa zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje dejansko, pa tudi bistveno pravno pravilno in utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek in je to zavrnitev zahtevka tudi prepričljivo obrazložilo in s to obrazložitvijo soglaša v celoti tudi pritožbeno sodišče. Ne soglaša z obrazložitvijo, kot je že prej navedeno glede storitve hujše kršitve delovnih obveznosti po 27. in 38. tč. 7. čl. pravilnika, saj je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnik teh kršitev ni storil iz že navedenih dejanskih in pravnih razlogov. Tožnik pa v pritožbi ni podal nobenega dokaza, ki bi vzbudil utemeljen dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in razsodilo, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po tč. 3., 4. in 11. 7. čl. Pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti in o materialni odgovornosti tožene stranke z dne 1.2.1995. Namreč po določbi 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovne obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. Po tej zakonski normi se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi bila lahko povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oz. pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oz. delodajalca. V tem členu so torej določeni pogoji glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti. Tožena stranka pa je v 11. čl. prej citiranega pravilnika določila, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče med drugim tudi za hujšo kršitev delovne obveznosti, ki je povzročila ali bi lahko povzročila večjo škodo, v konkretnem primeru pa bi lahko ta škoda nastala v višini 119.415,00 SIT, ki predstavlja po stališču pritožbenega sodišča večjo škodo.

Utemeljena pa je le njegova pritožbena navedba, da kot soustanovitelj svoje firme ni storil očitane mu hujše kršitve delovne obveznosti po tč. 27 in 38 7. čl. prej citiranega pravilnika, vendar ta ugotovitev pritožbenega sodišča ni mogla vplivati na spremembo tožniku izrečenega in izpodbijanega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ostale pritožbene navedbe pa niso utemeljene, pa tudi ne odločilnega pomena za zakonito izdajo sodne odločbe. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).