Jedro

Obrazložitev, da je tožničina publikacija po vsebini predvsem informativne narave, skupaj s kratkim povzetkom vsebine, je glede na vsebino drugega odstavka 31. člena Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji sicer zelo skopa, vendar pa po drugi strani jasno in nedvoumno odraža toženkine razloge za odločitev. Ti razlogi so smiselno povezani tako z vsebino predlagane publikacije, kot tudi s kriteriji iz drugega odstavka 31. člena navedenega Pravilnika, zato jim ni mogoče očitati nerazumnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da tožnici v letu 2011 ne dodeli sredstev za prijavljeni program „A.“ na področju programov založništva v športu. V obrazložitvi te odločbe navaja, da so bila predmet odločanja sredstva, razpisana z javnim razpisom, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 88/10. Na področju programov založništva v športu (področje Z) so zaprošena sredstva za 6,83-krat presegla višino razpisanih sredstev, zato je toženka prijavljene programe ovrednotila na podlagi meril, določenih v 31. členu Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Obravnavani program je ob upoštevanju meril možnosti uresničevanja javnega interesa na področju športa in možnosti uresničitve programa skupaj dobil 12 točk, po navedeni določbi Pravilnika pa se uvrstijo v izbor programov, ki jih fundacija sofinancira, programi, ki zberejo najmanj 16 točk. Strokovna komisija obravnavanega programa zato ni uvrstila v nadaljnjo obravnavo.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ pravilno ovrednotil obe navedeni merili. Povzema vsebino publikacije, ki izhaja iz tožničine vloge in na tej podlagi ugotavlja, da je predlagana publikacija predvsem informativne narave in zato delno uresničuje javni interes na področju športa. Glede na finančno konstrukcijo, ki jo prav tako povzema po tožničini vlogi, ugotavlja, da ima program, ki v največji meri temelji na pričakovanju dodelitve javnih sredstev in kritju razlike stroškov s sredstvi sponzorjev, zgolj solidne možnosti uresničitve.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da toženka vrednotenja njenega programa z 12 točkami ni v ničemer obrazložila, kar pomeni bistveno kršitev postopka. To je toliko bolj pomembno, ker ne gre za povsem objektivne kriterije. Toženka bi morala slabo določbo javnega razpisa objektivizirati s tem, da bi v obrazložitvi odločbe natančno opredelila in obrazložila podrobnejše kriterije, ki bi jih nato uporabila pri vrednotenju prijavljenih programov. Poleg tega bi morala natančno obrazložiti, zakaj je prijavljeni program ovrednotila ravno tako, kakor ga je. Izpodbijane odločbe se zaradi navedenih kršitev ne da preveriti, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do enakega sodnega varstva.

Po mnenju tožnice je zelo pavšalno obrazložena tudi drugostopenjska odločba. Meni, da gre pri prijavljenem programu za enkratni dokument velikega zgodovinskega in s tem znanstvenega pomena, stoletna tradicija na področju avto športa pa je nekaj, kar bi bilo sporno ne obeležiti in ne obratno. Tožnica zato meni, da je nepojmljivo, da je javni interes za izdajo takšnega dokumenta sploh lahko sporen.

Po njenem mnenju je sporno tudi, da je toženka možnosti za uresničitev programa presojala le na podlagi finančne konstrukcije, ki je bila navedena v prijavi za javni razpis. Finančna konstrukcija se namreč v času recesije lahko spremeni, v njej pa je po potrebi mogoče predvideti tudi vključitev lastnih sredstev tožnice. Meni, da imajo po uporabljenem kriteriju največjo možnost uresničitve programi, ki se na razpis sploh ne prijavijo, saj imajo v finančni konstrukciji predviden najmanjši delež sofinanciranja toženke. Pomembna je predvsem vsebinska izpeljava projekta, ki ni vprašljiva, saj osnutek publikacije že obstaja in je končna realizacija samo še vprašanje finalizacije in tehnične izvedbe, česar toženka ni upoštevala.

Drugostopenjski organ se po navedbah tožnice v svoji odločbi sploh ne opredeljuje do bistvenih kršitev postopka, na katere bi moral paziti po uradni dolžnosti. Ne prvostopenjska, ne drugostopenjska odločba ne zadostujeta kriterijem, ki jih pravna ureditev v Republiki Sloveniji zahteva pri izdajanju upravnih aktov, saj nista obrazloženi do te mere, da bi ju bilo mogoče logično in racionalno preveriti.

Iz vseh navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženki v ponovni postopek in ji naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za javni razpis za sofinanciranje programa na področju založništva v športu. Po določbi prvega odstavka 14.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS) postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij določa ZLPLS ter Pravilnik iz drugega odstavka 11. člena tega zakona, ki ga sprejme svet pristojne fundacije. V obravnavani zadevi je to Pravilnik o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS (Uradni list RS, št. 92/07 in 86/10, v nadaljevanju Pravilnik). Če ZLPLS in Pravilnik posameznih vprašanj postopka ne urejata, se smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Upravno sodišče je v tovrstnih zadevah že razvilo upravno sodno prakso in standarde presoje zakonitosti izpodbijanih aktov. Te standarde je mogoče povzeti tako, da mora biti presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev zaradi zagotavljanja ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) oziroma enakih možnosti udeležencev na razpisu glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani je narava tovrstnega odločanja lahko po vsebini v pretežni meri strokovno tehnična ali pa ima politične (v obravnavanem primeru športno politične) implikacije. V tem pogledu je treba presojati izpolnjevanje razpisnih kriterijev zadržano, kar pomeni, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, saj se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna (prim. sodbe Upravnega sodišča RS U 1104/2005 z dne 14. 12. 2005, U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in I U 1724/2009 z dne 14. 4. 2011).

Kriterije za izbor programov na področju založništva v športu – in s tem vsebino obrazložitve – opredeljuje 31. člen Pravilnika. Po določbah tega člena je treba upoštevati uresničevanje javnega interesa na področju športa in možnosti uspešne realizacije programa.

Po drugem odstavku navedenega člena je treba pri vrednotenju možnosti uresničevanja javnega interesa upoštevati vsebinski vidik programa, predmet programa, uporabnost programa v športni praksi in pomen športne panoge z vidika nacionalnega modela vrednotenja športnih panog. Obrazložitev, da je tožničina publikacija po vsebini predvsem informativne narave, skupaj s kratkim povzetkom vsebine, je po presoji sodišča glede na navedeno vsebino drugega odstavka 31. člena Pravilnika sicer zelo skopa, vendar pa po drugi strani jasno in nedvoumno odraža toženkine razloge za odločitev. Ti razlogi so smiselno povezani tako z vsebino predlagane publikacije, kot tudi s kriteriji iz drugega odstavka 31. člena Pravilnika, zato jim tudi ni mogoče očitati nerazumnosti.

Enako velja tudi za obrazložitev merila možnosti uresničitve programa. Ugotovitev toženke o finančni konstrukciji programa temelji na navedbah tožnice, stališču, da ima program, za katerega tožnica ne zagotavlja lastnih sredstev, temveč se naslanja na (negotova) javna sredstva in prispevke sponzorjev, zgolj solidne možnosti izvedbe, pa tudi ni mogoče očitati nerazumnosti. Kot je bilo že obrazloženo, se sodišče onkraj ugotovitve, da so v izpodbijani odločbi navedeni razlogi za odločitev in da ti razlogi niso nerazumni, ne more spuščati v vsebinsko presojo teh razlogov, ki je strokovno tehnične oziroma športno politične narave.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da toženka finančne konstrukcije ne bi smela presojati zgolj na podlagi navedb tožnice, sodišče opozarja na 35. člen Pravilnika, po katerem lahko stalne strokovne komisije od prosilcev zahtevajo dodatne informacije, podatke in neodvisna strokovna mnenja. Taka ureditev smiselno pomeni, da odločanje načeloma poteka na podlagi podatkov, ki so jih posredovali prosilci, pridobivanje dodatnih podatkov pa je predvideno le kot možnost in ne kot obveznost toženke. Toženka zato s tem, ko tožnice ni pozvala k spremembi oziroma dopolnitvi njene vloge, po presoji sodišča ni zagrešila kršitve postopka.

Pravilnik ne vsebuje podrobnejših določb o odločitvi drugostopenjskega organa, zato je treba v skladu s prej povzetim 14.a členom ZLPLS v tem pogledu uporabiti določbe ZUP. Po prvem odstavku 251. člena ZUP oziroma tretjem odstavku 248. člena ZUP sme drugostopenjski organ sam odpraviti kršitve pravil postopka oziroma v svoji odločbi navesti pravilne razloge za odločitev, pritožbo pa zavrniti. Ker je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ za svojo odločitev navedel razloge, ki jih je sodišče prej ocenilo kot skope, vendar ustrezne, pomanjkljiva obrazloženost prvostopenjske odločbe sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb upravnega postopka, kot to zmotno meni tožnica.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.