Jedro

Pri toženi stranki so običajno dostavljali malto v višje nadstropje z uporabo žerjava. Spornega dne pa je prišlo do spremembe organiziranja dela, saj je žerjavist predčasno odšel z dela. Delo so zato opravljali študentje, med drugim tudi tožnik, ki mu je spodrsnilo, zaradi česar je padel in mu je samokolnica stisnila mezinec leve roke. Študentsko delo že samo po sebi pomeni, da ne gre za kvalificirane delavce, ki bi povsem obvladali delo na gradbišču, zato bi morala tožena stranka tožniku posebej odrediti način dostave malte v nadstropje in tudi nadzorovati njegovo delo. Ker tega ni storila, za škodo, ki jo je tožnik utrpel, krivdno odgovarja.

Izrek

Pritožba toženih strank se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta za poškodbo na delu, ki se je tožeči stranki pripetila dne 10. 7. 2008, toženi stranki solidarno v celoti odškodninsko odgovorni.

Zoper navedeno vmesno sodbo se pritožujeta obe toženi stranki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da razsodi: „Ugotovi se, da za poškodbo na delu, ki se je tožeči stranki pripetila dne 10. 7. 2008 toženi stranki nista odgovorni“. V pritožbi navajata, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost delodajalca, ker ni poskrbel, da bi dostavljali malto oz. beton v višje nadstropje ves delovni čas na običajen in varen način, to je s pomočjo žerjava. Trditvena podlaga ne gre v smeri, da naj bi bila krivdna odgovornost delodajalca podana, ker je dopustil, da je žerjavist kritičnega dne predčasno zapustil delovišče. To se je ugotovilo šele z izvajanjem dokazov. V skladu z razpravnim načelom in obširno sodno prakso dejstva, ugotovljena tekom postopka, ki jih nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Prav tako je sodišče napačno ugotovilo, da delodajalec prenosov malte v višje nadstropje, ni zagotovil na varen način, ko je dopustil predčasen odhod žerjavista. Na naroku zaslišani priči S.H. in delovodja B.J. sta izpovedala, da je na gradbišču vedno na voljo kakšno vedro, kanta, skratka posoda, ki je primernejša za prenos malte kot samokolnica. Tudi priča J.K. je najprej rekel, da druge posode ni bilo na voljo, nato pa je dejal da on tega ne ve. Sodišče bi moralo slediti logični izpovedi B.J., da so na gradbišču bila vedno na voljo vedra in da je bilo moč malto prenesti v višje nadstropje na varen način. Vse zaslišane priče in tudi tožnik, so potrdili, da se pri delu ni mudilo in je bila ideja, da prenesejo malto s samokolnico predvsem njihova. Sodišče delodajalcu tudi očita, da ni vršil potrebnega nadzora nad varnim delom, čeprav je bilo tekom postopka ugotovljeno, da so bili delavci oz. pomožni delavci, ki so opravljali počitniško delo preko študentskega servisa ustrezno poučeni o varnem delu. Tožnik je izpovedal, da je opravljal izpit iz varstva pri delu, s strani delodajalca pa so bili poučeni o uporabi zaščitne opreme in varnem gibanju na gradbišču. Nečloveško je pričakovati, da bo delovodja vsak trenutek prisoten ob vsakem delavcu in ga nadziral ter kontroliral. Delavci so spornega dne delo opravili samovoljno, na povsem nelogičen način, vsled česar je prišlo tudi do škodnega dogodka. Toženi stranki sta tekom dokaznega postopka dokazali, da je bil delavcem omogočen varen način opravljanja dela, kljub temu, da je žerjavist predčasno zapustil gradbišče. Malto je bilo možno prenesti v višje nadstropje na varen način, za kar so imeli delavci na voljo vso zaščitno in delavno opremo, ki je niso uporabili. Delodajalcu ni mogoče očitati nobene protipravnosti, ki bi bila podlaga za njegovo krivdno odgovornost. O varnem načinu dela bi lahko podal mnenje že predlagani izvedenec iz varstva pri delu, vendar je sodišče predlagan dokaz kot nepotreben zavrnilo, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta toženi stranki, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik se je dne 10. 7. 2008 poškodoval pri opravljanju dela za prvotoženo stranko in sicer mu je spodrsnilo, ko se je s polno samokolnico betona vzpenjal vzvratno po stopnicah, tožnik je padel pri tem pa mu je samokolnica stisnila mezinec leve roke. Utrpel je odprt zlom drugega členka leve roke na mezincu. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prvotožena stranka s tem, ko je dopustila, da delavec žerjavist zapusti delovišče pred zaključkom delovnega dne, zagrešila opustitev v posledici katere je prišlo do delovne nezgode, v kateri je bil poškodovan tožnik. Iz izpovedbe delovodje, kot tudi prvotožene stranke izhaja, da je prišlo prvič do situacije, da je žerjavist odšel predčasno z dela in so ostali delavci morali zagotoviti dostavo malte zidarjem na način, ki so ga sami izbrali.

Neutemeljena je pritožbena trditev toženih strank, da sta tekom dokaznega postopka dokazali, da je bil delavcem omogočen varen način opravljanja dela, kljub temu, da je žerjavist predčasno zapustil gradbišče in da so delavci imeli na voljo vso zaščitno in delovno opremo pa le-te niso uporabili. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi sodišče moralo slediti logični izpovedi B.J., da so na gradbišču vedno na voljo vedra in da bi bilo možno malto prenesti v višje nadstropje na varen način. V skladu z definicijo delovnega razmerja opravlja delavec delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen Zakona o delovnih razmerjih). To pomeni, da je za organizacijo delo vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil, odgovoren delodajalec. Z vidika zagotavljanja varnih delovnih pogojev tako Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) kot Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami) delodajalcu še posebej nalagata aktivno vlogo (5. člen ZVZD). Priča B.J., odgovorni delovodja na gradbišču je izpovedal, da je tožniku in ostalima študentoma odredil delo, da pomagajo zidarjem, da jim prinašajo opeko in malto. Izpovedal je, da so malto dostavljali zidarjem v samokolnici ali v kakšni drugi posodi, v višja nadstropja pa so dostavljali malto s pomočjo žerjava.

Dne 10. 7. 2008 je tožnik skupaj s sodelavcema (vsi so bili študenti) prvič prenašal malto v višja nadstropja brez uporabe žerjava. Delovodja jim ni dal navodil, kako morajo prenašati malto in katero posodo morajo uporabljati in kot sta izpovedala tožnik in priča J.K., so se odločili, da bodo malto v višje nadstropje peljali s samokolnico, ker druge posode ni bilo na voljo. Tudi izpovedbi priče B.J., da je zjutraj razporedil delo ter priče S.H., da ga spornega dne ni bilo na gradbišču kažejo na to, da tožniku ni bilo natančno odrejeno, kako naj malto dostavi zidarjem v višje nadstropje, zato mu tudi ni mogoče očitati, da dela ni opravil na varen način, ker malte ni prenašal v vedrih.

V 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu je določeno, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Presoja, ali mora delodajalec glede konkretne delovne obveznosti izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vsekakor terja predhodno oceno o tem, kakšne nevarnosti so povezane z opravljanjem te delovne obveznosti in kakšna so tveganja za nastanek poškodb, pri čemer sta osrednji vodili narava delovne obveznosti, ki jo mora delavec opravljati in način njenega izvajanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pri toženi stranki običajno dostavljali malto v višje nadstropje z uporabo žerjava. Dne 10. 7. 2008 pa je prišlo do spremembe organiziranja dela v zvezi z dostavo malte v višje nadstropje. To delo so opravljali študentje in študentsko delo že samo po sebi pomeni, da ne gre za kvalificirane delavce, ki bi povsem obvladali delo na gradbišču, zato bi morala tožena stranka tožniku posebej odrediti način dostave potrebne malte v nadstropje in tudi nadzorovati njihovo delo. Ker tožena stranka ni ukrenila vse potrebno, da bi preprečila nastanek delovne nezgode, za nastalo škodo krivdno odgovarja na podlagi 1. odstavka 131. člena OZ v povezavi s 184. členom ZDR.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev in upoštevaje 4. člen ZDR in 5. člen ZVZD je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedenca s področja varnosti pri delu ni bil utemeljen, saj so nerazčiščena strokovna vprašanja s področja varnosti pri delu niso odpirala. Zato je sodišče navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, na podlagi določb 2. odstavka 287. člena ZPP, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 370. člena ZPP, ni podana.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako toženi stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano vmesno sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).