Jedro

Upravni organ je ravnal v skladu s carinskim zakonom (274. člen), ko je pozneje preverjal podatke o uvoženem blagu. Upravni organ se v odločbi pravilno sklicuje le na podatke in listine, ki so bili navedeni v deklaraciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Celje št. ..., s katero je ta zavezala tožečo stranko k plačilu ... SIT za blago ocarinjeno po uvozni carinski deklaraciji (UCD) št.... Carinske izpostave Velenje z dne .... V obrazložitvi navaja, da iz spisov zadeve izhaja, da je bilo po navedeni UCD in uvozni pogodbi št. 14 z dne 13.2.1992 ocarinjeno 351633 metrov električnih kablov PPF in PPL firme prodajalca FKN Vardar Makedonija iz tarifne št. 8544.592 carinske tarife v vrednosti 37.081,93 DEM oziroma 11.836.870,00 SIT carinske osnove. Kot država uvoza, izvora in plačila je bila prijavljena Jugoslavija - bivša jugoslovanska republika Makedonija. Ker je bila uveljavljana uporaba člena 52. carinskega zakona (CZ) - carinskih preferencialov, je bila obračunana samo 1 % posebna davščina za carinsko evidentiranje. V postopku poznejše kontrole po 274. členu carinskega zakona je carinarnica ugotovila (na podlagi listin, ki se nahajajo v spisu), da plačilo uvoženega blaga ni bilo izvršeno firmi prodajalca, prijavljeni v deklaraciji - FKN Vardar Makedonija, ampak firmi Albraco Avstrija, torej da ni bil prijavljen pravi prodajalec in tudi ne pravilni podatki o državi uvoza in plačila, in da je tožeča stranka torej ugodnost iz 52. CZ uveljavila na podlagi netočnih podatkov. Ugotovila je še, da so bili prijavljeni nepravilni podatki o fakturni vrednosti blaga in nepravilni podatki o prevoznih stroških, kar vse je vplivalo na ugotovitev carinske osnove. Ker glede na to carinske dajatve niso oziroma so bile plačane v manjšem znesku, je carinarnica na podlagi določbe 1. odstavka 272. člena CZ izdala izpodbijano odločbo. Ker je tožena stranka ugotovila, da zapisnik o poznejši kontroli ni bil vročen carinskemu zavezancu, tako da nanj ni imel možnosti dati pripombe oziroma mu ugovarjati, je nepravilnost odpravila s tem, da je po prvostopenjskem organu opravila vročitev. Tožeča stranka je v pripombah na vročeni zapisnik navedla razloge, ki jih je navedla že v pritožbi. Tožena stranka se strinja z ugotovitvami carinarnice, da deklarant v deklaraciji ni prijavil pravilnih podatkov, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin. Po 10. točki 3. člena pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku se v rubriko 10 uvozne carinske deklaracije (firma prodajalca) vpišejo ime, naslov in država tuje firme, ki je prodala blago uvozniku, v rubriko 15 (država plačila) pa se vpiše država, iz katere je tuja firma - prodajalec blaga. Po 26. točki takrat veljavnega navodila za izvajanje sklepa o načinu opravljanja plačilnega prometa s tujino je potrebno pri plačilu v tujino z nakazilom nalogu 1450 priložiti fakturo prodajalca blaga. Zato pritožbenim navedbam, da je napačno sklepanje, da je prodajalec blaga tisti, kateremu je nakazan znesek kupnine, ni mogoče slediti, niti navedbam, da je bilo avstrijsko podjetje v posel vključeno, ker plačilo prodajalcu v Makedonijo ni bilo mogoče. V postopku naknadne kontrole je nesporno ugotovljeno, da je plačilo uvoženega blaga in plačilo prevoznih stroškov opravljeno avstrijski firmi Albraco, kar je razvidno iz nalogov za izvršitev nakazil v tujino, ki se sklicujejo na fakturo firme Albraco, faktur firme Albraco (št. 92065) tožeči stranki za uvoženo blago, za katerega so bile ob carinjenju priložene fakture firme FKN (št. 86/01) in faktur firme Albraco (št. 06) za prevozne stroške in bi torej morala biti v deklaracijo prijavljena kot država plačila Avstrija, kot firma prodajalca Albraco, Avstrija in ob carinjenju priložene fakture te firme, v rubriko država uvoza pa bi morala prav tako biti prijavljena Avstrija. Firma FKN Makedonija je zgolj proizvajalec blaga, prevozna listina pa kaže, da je bilo blago od proizvajalca odpremljeno, vendar glede na navedene predpise ta ni prodajalec blaga, ki se vpiše v deklaracijo. Kot država uvoza pa se ne šteje država, iz katere je bilo blago odpremljeno. Tako je carinarnica pravilno zaključila, da je do uporabe odloka o dopolnitvi odloka o preferenčnih carinskih stopnjah za uvoz določenih proizvodov iz držav v razvoju in 2. točke 2. člena odloka o blagu, za katerega se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga v letu 1992 in plačila carinskih dajatev v manjšem znesku prišlo zaradi prijave netočnih podatkov, od katerih je odvisen obračun le-teh. Podatki o firmi prodajalca, državi plačila in državi uvoza v konkretnem primeru, so vsekakor podatki, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin. Za uveljavitev ugodnosti iz zgoraj navedenih odlokov je potrebno, da je blago po izvoru iz republike Makedonije in da se uvaža - kupuje v tej republiki, pri čemer za izpolnitev slednjega pogoja ni odločilna fizična pot blaga, ampak država prodajalca. Carinsko osnovo po 34. členu CZ pomeni dogovorjena cena, to je dejansko plačana cena v katero so všteti vsi stroški in drugi izdatki v zvezi s prodajo in dobavo blaga. Kot stroški, ki se vštevajo v carinsko osnovo, se štejejo tudi prevozni stroški (38. člen carinskega zakona). Iz že prej navedenih listin je razvidna dejansko plačana cena, ki pomeni carinsko osnovo in prevozni stroški, plačani zaradi dobave v Slovenijo, ki se vštevajo v carinsko osnovo. Tako navedbe tožeče stranke glede razlogov za višji znesek plačila v tujino, kot je prijavljena vrednost v deklaraciji, in glede prevoznih stroškov niso upoštevne. Prijavljeni netočni podatki so tudi pripeljali do plačila carinskih dajatev v manjšem znesku. Kršitve pravil postopka, ki jih navaja tožeča stranka so bile s strani tožene stranke sanirane, pa tudi glede na nesporne podatke v spisih ne bi pripeljale do drugačne odločitve.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo iz razlogov po 1. in 3. točki 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Navaja, da ugotovitev tožene stranke, da je deklarant s carinsko deklaracijo nepravilno prijavil podatke, ki so bistveni za carinjenje blaga, ni pravilna. Iz carinske deklaracije in njenih prilog je razvidno, da je deklarant prijavil vse podatke pravilno, kar je ugotovila carinarnica že ob sprejemu deklaracije, ko je preverjala pravilnost postopka v smislu čl. 254 in 255 CZ, saj deklaracije ni zavrgla kot nepravilne (čl. 257 CZ). Tožena stranka ne navaja kaj, kako in zakaj je tožeča stranka nepravilno prijavila v deklaraciji. Niti deklarant niti carinski zavezanec nista imela nobene možnosti, da se pred izdajo odločbe seznanita z zadevo in po potrebi zavarujeta svoje interese. Zapisnik Carinarnice Celje o naknadni kontroli, št. 03-8 z dne 15.2.1993 je bil zavezancu vročen dne 11.6.1993, to je po vročitvi prvostopne odločbe z dne 29.3.1993. Ker zavezancu ni bila dana možnost, da se udeleži dokaznega postopka pred izdajo prvostopne odločbe, so bile v postopku s tem kršene določbe 4., 5., 7., 8. in 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka ne upošteva, da je bilo v posel vključeno Podjetje Albraco iz Dunaja, ker v tistem času plačilni promet med Slovenijo in Makedonijo neposredno ni bil mogoč. Sodelovanje podjetja Albraco je bilo le pri plačilu, ne pa tudi pri nakupu in nabavi blaga. Ko je bil med Slovenijo in Makedonijo kasneje urejen plačilni promet preko banke LBH iz Frankfurta na Maini, sodelovanje Podjetja Albraco ni bilo več potrebno. Te okoliščine je tožena stranka ob oceni dokazov enostavno prezrla, prav tako tudi pogodbo št. 920096 z dne 4.2.1992, sklenjeno med prodajalcem FKN 9-ti MAJ, Negotino iz Makedonije, kupcem P.I.S., d.o.o. Mozirje in posrednikom pri plačilu Albraco GmbH z Dunaja. V konkretni zadevi ni sporno, da je bilo uvoženo blago makedonskega porekla. Prav tako v času uvoza ni bilo sporno, da se blago uvaža iz Makedonije. Šele po naknadni kontroli je tožena stranka kot sporno postavila vprašanje, iz katere države se blago uvaža, kar je eden izmed kumulativno postavljenih pogojev za oprostitve po določilih že navedenih odlokov. Kot razlog, da blago ni bilo uvoženo iz Makedonije, sedaj tožena stranka navaja, da je plačilo blaga preko podjetja Albraco iz Dunaja. Takšno sklepanje je nepravilno, saj obligacijski predpisi dopuščajo, da se obveznost plačila lahko opravi tudi preko tretjih oseb. To pa seveda ne pomeni, da se blago uvaža od tam kamor je opravljeno plačilo. Tožena stranka se sklicuje na določila podzakonskih splošnih aktov, ki so procesni predpisi. Vprašanje, iz katere države se blago uvaža, pa je vsebinskega značaja in se ne more presojati na podlagi procesnih predpisov. Tožena stranka se je izognila rubriki 13 uvozne carinske deklaracije. Po osamosvojitvi Slovenije se je v to rubriko za blago odpremljeno iz Makedonije, vpisovala šifra 890 YUG, ko pa je bila za Makedonijo vpeljana samostojna šifra, pa 994 Makedonija. Čeprav pravilnik ne more biti podlaga za odločanje o vsebinskih vprašanjih, pa si je vendar mogoče določilo 13. točke 4. člena citiranega pravilnika razlagati le tako, da je bilo predmetno blago izvoženo iz Makedonije in od tam tudi uvoženo v Slovenijo. Trditev tožene stranke, da se kot država, iz katere se blago uvaža, ne šteje država, iz katere je bilo blago odpremljeno, nima pravne podlage, niti ni rezultat logičnega sklepanja. Gre za povsem samovoljno interpretacijo posebej izbranega predpisa, pa še v tem neustreznega določila. Povsem brez podlage je namreč sklicevanje tožene stranke na rubriko 15 - uvozne carinske deklaracije, saj blago fizično sploh ni bilo v Avstriji. Tožeča stranka je priznala in se tudi opravičila toženi stranki za napako, ker naknadno ni obvestila carinarnice, da so bili po carinjenju znani stroški prevoza višji od prvotno prijavljenih z deklaracijo. Za dolžnost takšnega obvestila zavezanec namreč ni vedel. Tožena stranka pa je naredila napako, ker ni v celoti, torej tudi glede obračuna (to izrecno navaja v obrazložitvi drugostopne odločbe), preizkusila pravilnost prvostopne odločbe. Naknadno obračunani prevozni stroški se nanašajo na relacijo do namembnega kraja v Sloveniji, to je do Velenja, zato se celotni prevozni stroški ne vštevajo v carinsko osnovo. S tem je tožena stranka kršila določila 1. točke 3. odstavka 34. člena CZ in 20. člena pravilnika o pogojih in načinu ugotavljanja carinske osnove. Ker zavezancu ni bila dana možnost, da bi se udeležil dokaznega postopka, tudi ni mogel predložiti dokaza o višini prevoznih stroškov od kraja vstopa blaga na carinsko območje Slovenije do namembnega kraja, s čimer bi se zmanjšala carinska osnova glede na tisto, ki jo je v prvostopni odločbi ugotovila carinarnica. To pomeni, da naknadni obračun uvoznih dajatev zaradi kršitve navedenih določil zakona in pravilnika ni točen.

Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi podatkov zbranih v postopku pred carinskim organom in po presoji tožbenih navedb presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in s tem v zvezi tudi pravilno uporabila materialne predpise. Tožbena navedba, češ da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, kaj, kako in zakaj je deklarant nepravilno prijavil v deklaraciji, je po mnenju sodišča neutemeljena. Tožena stranka v izpodbijani odločbi podrobno navaja nepravilnosti v zvezi s podatki, ki jih je deklarant prijavil v deklaraciji in se ob tem tudi pravilno sklicuje na veljavne predpise, ki ta vprašanja urejajo. Sklicevanje tožeče stranke na določbo 257. člena carinskega zakona, po kateri naj bi carinarnica zavrgla deklaracijo kot nepravilno, če so bili podatki v njej res nepravilni, je glede na določbo 274. člena carinskega zakona, ki omogoča poznejše preverjanje podatkov o uvoženem blagu in na katero se tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi sklicuje, brez pravne podlage. Res je sicer, da bi morala biti tožeči stranki pred izdajo odločbe prve stopnje dana možnost, da se udeleži dokaznega postopka, vendar je po mnenju sodišča tožena stranka ravnala pravilno in v skladu z določbo 242. člena ZUP, ko je postopek dopolnila in navedeno nepravilnost odpravila s tem, da je po prvostopnem organu tožeči stranki vročila zapisnik o poznejši kontroli. Tožeča stranka pa se je v pripombah na vročeni zapisnik sklicevala na razloge, ki jih je navedla že v pritožbi. Po mnenju sodišča je neutemeljena tudi tožbena navedba, da je tožena stranka prezrla pogodbo št. ..., sklenjeno med prodajalcem FKN 9-ti MAJ, Negotino iz Makedonije, kupcem ...., d.o.o. M. in posrednikom pri plačilu Albraco GmbH z Dunaja. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje le na podatke in listine, ki so bili navedeni v deklaraciji, med temi pa navedene pogodbe ni. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, ki se nanaša na uporabo podzakonskih aktov. Ti predpisi so bili izdani na podlagi zakonskega pooblastila (254. člen CZ) in dokler so v veljavi so jih državni organi dolžni upoštevati. Neutemeljena je tudi tožbena navedba ugotovitve dejanskega stanja, ki se nanaša na vprašanja uvoza in izvoza blaga. Listine zbrane v spisih po presoji sodišča ne dopuščajo dvoma v pravilnost ugotovitve tožene stranke v odločbi, da je bilo blago kupljeno pri avstrijskem podjetju Albraco in ne pri makedonskem podjetju FKN Negotino kot trdi tožeča stranka. Zato je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno sklepala, da je kot državo, iz katere je blago uvoženo treba šteti Avstrijo. Glede tožbenega ugovora, da je nepravilno ugotovljena carinska osnova v delu, ki se nanaša na prevozne stroške, pa sodišče pripominja, da tožeča stranka s tem v tožbi navaja novo okoliščino, ki je upravni organ v upravnem postopku ni ugotavljal oziroma presodil, saj tožeča stranka sama navaja, da tega dokaza ni predložila, ker ni imela možnosti, da bi se udeležila dokaznega postopka. Tožeča stranka bi navedeno okoliščino lahko uveljavljala v pritožbenem postopku, ker pa te možnosti ni izkoristila, je v upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati. Sodišče v upravnem sporu preizkuša le zakonitost izpodbijane odločbe, kar pomeni, da preizkuša le tista dejstva in okoliščine, ki jih je imel na voljo organ ob izdaji izpodbijanega upravnega akta, ne pa tudi tistih novih dejstev in okoliščin, ki niso bile navajane in obravnavane v upravnem postopku.

Glede na navedeno, je tožba neutemeljena in jo je sodišče zato zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP, ZUS, CZ in zvezne podzakonske predpise je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).